V Ninh Binhu pravzaprav nisem vedel, kaj pričakovati, saj si o kraju nisem ničesar pogledal vnaprej. Ko sem naredil kratek odmor, se je v mestu že večerilo in na spletu sem kakšnih deset kilometrov stran našel motelček ob reki. Veliko raje spim nekje zunaj mesta, kjer je bolj mirno in lahko zvečer posediš na terasi. Ko sem parkiral, je bila že trda tema. Res lep motel - celo z bazenom - postelja v skupni spalnici in zajtrk za šest evrov. V prijetni restavraciji sem pojedel večerjo. Juha, lignji v ponvi s čilijem in zelenjavo ter dušen riž. Dobro.

Nato sem se malo sprehodil po vasici in v sosednjem motelu našel nekaj ljudi na terasi, ki so pili pivo. Z Nizozemko, Kanadčanom in Francozom smo se zapletli v pogovor. "Mater, vsakih 200 kilometrov sem pri mehaniku," je bentil Claude, ki prav tako potuje z motornim kolesom. Očitno nisem edini, ki ima težave. "Vsi nekaj popravljajo. Jaz sem kupil skoraj novo kitajsko različico Honde Win, da bo ja zdržala tri mesece vožnje, pa se vseeno kvari," je še dodal. Sva se zasmejala in družno ugotovila, da je to verjetno del folklore vietnamskega motociklizma za tujce. Kanadčan mi je razložil, da grem lahko peš skozi vasi do nekih templjev in svetišč. Super, malo hoje bo dobro delo moji tazadnji, glede na to, da na mopedu ves čas sedim.

Šele zjutraj sem videl, da sem pravzaprav v zelo lepi okolici. Zelenje, skalnati hribi, ki so deloma prekriti z rastjem. Reka. Vse skupaj relativno čisto. Na koncu vasi sem hodil čez zaspana riževa polja, nato mimo vaške šole, kjer so se po dvorišču preganjali otroci. Pridem do glavne ceste, kjer je vame kar butnil prah, ki ga dvigajo vozila. Vroče je bilo za znoret, vse je suho kot poper in se praši.

Kokakola za bogove
Okoli tisoč let star tempelj je bil nekoč prebivališče prvega cesarja, ki je prihajal iz dinastije Dinh. Lep rožni vrt, mlake z okrasnimi ribami, svetišče s kadili in kipi različnih bogov. Pred kipi v dar božanstvu šest pločevink, štiri kokakole in dve pivi Saigon. Jah, bogovi so prav tako žejni. Ljudje so se tiho z dlanjo ob dlani trikrat priklonili, neki starejši gospod je glasno molil. Večina verujočih tukaj sicer pripada vietnamski ljudski veri, če sem pravilno prevedel iz angleščine. Gre za mešanico konfucianizma, taoizma in budizma. Drugih ver je malo, tudi s krščanstvom je tako.

Nedaleč stran, kakšnih deset minut hoje, je bilo jezero, obdano s skalnatimi hribi. Stopnice so vodile na hrib, do enega izmed svetišč, ki so ga pred davnimi leti uredili v votlini. Vhod sta "stražila" dva zlata kipa, znotraj pa je bilo na lepi marmornati mizi več manjših kipcev. Globlje v votlini pa takšen naravni bazen z verjetno sveto vodo ali kaj takega. Tudi prijetno hladno je bilo glede na zunaj.

Ravno sem si obuval športne copate, ko je pred vhod prišla skupina vietnamskih žensk in prosile so me, ali jih lahko fotografiram. Seveda lahko. Nato sta se dve hoteli še fotografirati z mano. Hihitajoče so se zraven postavile še preostale. Malo smo se smejali. Očitno prihajajo iz krajev, kjer ni veliko tujcev ali pa so se želele ovekovečiti z menoj, ker sem visok. To se pogosto dogaja visokim Evropejcem. Vietnamci so namreč precej nizke rasti. To me je spomnilo na Kitajsko, ko sva šla z Juretom na izlet na Kitajski zid. Sedel sem na neki klopci, ko je neki otrok previdno sedel zraven mene, oče pa naju je od daleč fotografiral. Sem videl, za kaj gre, fantiča objel čez rame in oče je bil prav vesel, da bo naredil lep posnetek.

Spodaj pri jezeru sta se fotografirala ženin in nevesta. Vsi se nekaj poročajo, rojevajo otroke ali pa delajo na tem. Jaz pa tukaj z Olgo na medenih tednih po vietnamskih mehaničnih delavnicah.

Pri mehanikih. Spet.
Da, Olga ima spet nekakšne popadke, tako da sem bil menda pri petem ali šestem mehaniku zapovrstjo. Motor deluje dobro, ampak elektronika nekaj zafrkava. Preveč kablov, ker vsak mehanik pač nekaj zveže z nečim in potem je to vse križemkražem. Zunaj Ninh Binha ni delovala nobena elektronska reč in ustavil sem pri nekem gospodu, ki je ravno zunaj popravljal neko staro hondo.

Takoj se je lotil in na tistih preveč kablov dodal še dva zraven. No, hupa je delovala in smerokazi tudi, luč prav tako, ampak se je ni dalo izklopiti. Sploh. Tudi brez kontakta je še vedno svetila. Potem ko je za silo popravil, sva sedla k mizi pred garažo. Kot pri Gajašu v Petelinjem zajtrku. Prek spletnega prevajalnika sva se malo pogovarjala, od kod sem in tako naprej. Sem mu pokazal video o Sloveniji in mu je bil zelo všeč. Gore, reke, gozdovi. Precej se je zasmejal, ko sem mu povedal, da nas je le dva milijona. Njih je sto. Preden sem odpeljal, mi je ponudil še ženo, če jo vzamem s seboj. Smeh. Zaželel je še srečno in varno pot. Res prijazen možakar.

Prespati sem moral v nekem manjšem kraju, ki pa je imel tri hotelčke. Da sem lahko ugasnil žaromet, sem moral odklopiti baterijo. Zjutraj priklopim nazaj in ugotovim, da desnega smerokaza ne gre izklopiti. To popeniš, že navsezgodaj težave! Ja nič, do prvega mehanika. Je tudi on dodal še svojo žico in za silo popravil. Vse je delovalo - razen elektronskega vžiga. Bom pač "kurblal" na nogo. Napel je še pogonsko verigo.

Zraven je pripeljal neki gospod. Tudi njega je zanimalo, od kod prihajam in tako naprej. Po vietnamsko, tako da sem bolj ugibal, kaj sprašuje. Slovenija. Jugoslavija. Evropa. Potem je potegnil iz žepa telefon in vklopil Facebook. Tako sva zdaj elektronska prijatelja. Malo je pobrskal moje slike in za vsako, na kateri sem s kakšno punco, vprašal, ali je moja žena. Od zdaj naprej mi na družbenem omrežju stisne všeček za vse, kar objavim, čeprav nič ne razume.

Nazaj v Vietnam
Phong Nha je nekako izhodišče za zahodno Ho Ši Minhovo cesto, speljano ob meji z Laosom. Vas je tudi malce turistična, ker so v bližini neke vrste kraške jame in naravni park z majhnimi slapovi. Zaželel sem si zahodne hrane, ki jo moj želodec pozna. Ko sem pripeljal v mesto, sem videl neko tablo z napisom 'pizza' in sem šel tja.

Pred gostilnico povprečnega vietnamskega videza je ob mizici sedel Bob in vlekel cigareto ter srkal svoj viski. Bob je ameriški veteran vietnamske vojne v svojih poznih šestdesetih letih. Suh možakar z redkimi lasmi, počesanimi nazaj. Tri leta je na patruljnem čolnu ameriške mornarice patruljiral po tukajšnjih rekah. Veliko let po vojni se je preselil v Vietnam. "Američani, ki so se tukaj borili in se vrnejo, se vrnejo iz dveh razlogov. Ali želijo preboleti travme, ki so jih doživeli tukaj, in se jim zdi, da jim bo pomagalo videti iste kraje, ali pa se vrnejo iz občutka krivde in želijo pomagati ljudem. Jaz sem slednji," je dejal, naredil požirek in nadaljeval. "Ko prideš, po pol leta vidiš, da jih tvoja travma prav malo briga in hočejo samo tvoj denar. Ampak sem vseeno ostal, se poročil, odprl restavracijo, zaposlil tri vietnamske sestre, jih naučil pripravljati zahodnjaško hrano," je dodal.

Zanimalo me je, kako vidi Vietnam zdaj, ko je združen in ko Američanom ni uspelo zaustaviti širjenja komunizma na vso državo. "Ko smo se umaknili, je Sever praktično 'posilil' Jug. Veliko ljudi so pobili, jim pobrali hiše, premoženje, vse. Danes ljudje z Juga, če se ne včlanijo v komunistično partijo, težko dobijo delo, sploh dobro. Zato se večina južnjakov včlani, ker je to edini način za normalno življenje, čeprav jim to nič ne pomeni," je še razložil. Južni Vietnamci imajo sicer občutek, da so jih Američani prepustili same sebi. "Severnjaki nas pa na neki način pomilujejo, ker so prepričani, da so nas premagali, čeprav nas vojaško niso. Edini razlog, da smo šli ven, je, da ameriška politika ni zmogla več nasprotovati javnemu mnenju predvsem mladih, ki so začeli razmišljati s svojo glavo in nasprotovati vojni, ki so jo imeli za nesmiselno," je sklenil.

Po njegovem mnenju danes Vietnama ne vodi ne partija, ne parlament, ne predsednik, ampak vodja obveščevalne službe. Ko on vstane s stola, je sestanek vietnamske politične elite končan, se je malce cinično izrazil Bob.

Rajska pot za motocikliste
Na poti po Ho Ši Minhovi cesti se mi je pridružila Nizozemka Louisa, ki sicer od svojega drugega leta živi v Angliji. Je kuharica samoukinja v eni izmed londonskih restavracij. Obožuje in spoštuje našo Ano Roš, ki je bila lani razglašena za najboljšo kuharico na svetu. Naložila sva Olgo in odbrzela na 500 kilometrov dolgo pot čez visoke prelaze in džunglo. V Phong Nhaju sem našel dobrega mojstra, ki se je zadeve lotil resno in vso elektriko napeljal na novo, zamenjal zavore in tako naprej. Profi za tukajšnje mehanike.

Ho Ši Minhova cesta je po mojem mnenju ena boljših cest na svetu za motoriste. Prometa tako rekoč ni, vasi malo, na enem odseku skoraj sto kilometrov sploh ne moreš do goriva, tako sva pod nosilec za prtljago navezala dve rezervni plastenki bencina. Nikoli ne veš. Če ti tam moped odpove, si pečen.

Prva etapa je okoli 200 kilometrov do Khe Sanha. Dobra asfaltna cesta vodi čez imenitne prelaze, povsod je gosto rasli gozd, džungla. Revne vasi z ljudmi, ki živijo v preprostih lesenih hišah na kolih in se ukvarjajo s kmetovanjem. Nato majhni kraji, kjer je šola za okoliško mladino. Olga je lepo brnela čez zavoje po skoraj prazni cesti, kjer sva na prvih sto prevoženih kilometrov srečala le 20 mopedov in avtomobil. Motor, cesta, narava in ti.

V Khe Sanhu sva prespala in drugi dan opravila še etapo po prav tako zelo lepem odseku Ho Ši Minhove ceste in nato prečila Vietnam po širini do obale. Več kot 300 kilometrov sva prevozila v devetih urah. Tazadnja mi je skoraj odpadla, Louisi pa tudi. Zadnjih 20 kilometrov je bilo najtežjih, pa ne zaradi utrujenosti, temveč groznega prometa med obmorskimi kraji, kjer sva na eni prvih cest videla pokrito truplo kolesarja, ki je ležalo pred tovornjakom. Menihi so pred množico radovednežev ravno prižigali kadila. Lani je v Vietnamu na cestah umrlo 8.000 ljudi.

Na obali
V Hoin Anu sva najela hostel ob peščeni plaži. Tukaj in južneje so menda najlepše plaže v državi. Peščene mi gredo sicer malo na živce, ampak ima hostel svoje ležalnike in senčnike, tako da je super. Ko to pišem, je Lousa ravno nepremišljeno legla na sonce. Zažgalo jo bo, saj je bela kot jogurt. Kot vsi severnjaki. Jutri greva še v Da Nang, ker imajo neko mednarodno tekmovanje v ognjemetih. Pomerili se bodo Vietnam, Kitajska, Kambodža in Poljska, če sem prav slišal. Gotovo bo zanimivo.

Čez nekaj dni bova z Olgo spet sama na poti v Laos.

Moja pot: Cat Ba-Ninh Binh-Phong Nha-Khe San-Hoi An