"Če ne bi bila tam, bi rekla, da je ta država mit," sem prebral v zadnjem sporočilu, ki mi ga je poslala Nadine, in stopil v kabino letala Air Paname proti Kolumbiji. Polet do Medellina je trajal dobro uro, ravno toliko, da smo splezali nad oblake, pohrustali vrečko ocvrtih platan in se spustili spet na tla. Na letališču je svetlodlaki pes veselo poskakoval med prtljago in iskal mamila verjetno, čeprav ne vem, kdo bi jih v Kolumbijo tihotapil. Kot da bi nosil drva v gozd. Poslinil mi je nahrbtnik. Preden sem šel iz letališke stavbe, sem neko trgovko še vprašal, kako je kaj z denarjem tukaj. Za en dolar 3000 kolumbijskih pesosov.

Dobre pol ure smo se vozili do Medellina, ki se je v svoji veliki dolini z milijoni luči odprl vsem na ogled. Ko smo se po strmi vpadnici spuščali v mesto, je bilo ob cesti stotine ljudi, ki so prišli na večerno panoramo. Ni ravno romantično, če se toliko ljudi drenja okoli tebe, je pa lepo videti. Zraven mene je sedel Juan, ravno je priletel iz Bogote, glavnega mesta te južnoameriške države. "Medellin je bil toliko let na slabem glasu, še zdaj je. Pa tudi Kolumbija je še vedno na nek talec dobe Pabla Escobarja," je razlagal in dodal, zaradi tega veliko ljudi sploh ne pomisli, da bi imela Kolumbija tudi kaj lepega: "Pa imamo. Veliko imamo naravnih lepot, kulture, zgodovine ..."

Stereotipi so problem. Če bi vprašal povprečnega Evropejca, ali sploh kaj ve o, recimo, Srednji Ameriki, bi bilo to, da je nevarno in da se streljajo. Pa ni tako in Kolumbijci, kot sem že enkrat zapisal, zjutraj pred zajtrkom v nos ne vlečejo kokaina. Vendar, kralj droge Pablo Escobar je svojčas, recimo tam v 70. ali 80. letih prejšnjega stoletja, s kokainom pa tudi marihuano zalagal tri četrt sveta! Tri četrtine! Menda naj bi Escobar nekoč celo predlagal kolumbijski vladi, da bo poplačal javni dolg države, če ga oprostijo vseh obtožb! To so bile milijarde dolarjev, ki so jih zakopavali v jame nekje v odročnih predelih, ker niso imeli kam s tem denarjem, toliko ga je bilo. Escobar si je z nasiljem in denarjem v Medellinu in okolici podjarmil veliko policije in na svojo stran pritegnil veliko ljudi. Namreč, veliko krvavega denarja je namenil tudi za stanovanja, šole, športne klube, pomoč revnim in podobno. Tako si je gradil svoj varnostni obroč, ki pa je decembra 1993, po skoraj 30 letih hudodelstva, le popustil in Escobarja so pri poskusu pobega ustrelili kolumbijski vojaki.

Pa ki si ti?
Nisem dobro odložil nahrbtnika, ko sem za seboj zaslišal: "Oooo, Jan!!! Hahaha! Pa ki si ti?! Pridi, da te objamem!" Anja Hreščak, moja dolgoletna prijateljica, je prva izmed vseh napovedanih prišla na obisk. Vesel sem je bil. Seveda sva takoj prijela za pivo. Prvič po štirih mesecih sem z nekom za mizo govoril po slovensko. Štajersko. V Ljubljani sva se leta veliko družila, zdaj pa štiri mesece in pol nič. Doma vse po starem. No, skoraj vse. Bila je divja noč v Medellinu in zjutraj okoli enajste ure sem le odprl oči. Saj sem jih moral, ker smo šli gledat Comuno 13, ki je bila še pred nekaj leti v bistvu precej nevarna soseska. V zadnjem času pa so mestne oblasti tudi v to pozabljeno favelo, zgrajeno na griču ob robu mesta, začele vlagati in zdaj postaja tudi turistična zanimivost. Med grafitnimi ulicami sva z Jelko, ki je z Anjo pripotovala v Kolumbijo, pomagala dvema revežema nest v hrib velik hladilnik. Tu ženske tega očitno ne delajo, ker so nas gledali, kot da smo z lune. Na favele vrhu je lepa razgledna ploščad na to 2,5-milijonsko moderno mesto, ki je večini turistov, s katerimi sem se pogovarjal, pustilo prijeten vtis. Tudi meni se je zdelo takšno. In lepe ženske imajo. Brez šale, Stvarnik si je za Kolumbijke vzel čas.

Čeprav se je v zadnjem desetletju nezakonita pridelava kokaina in marihuane v Kolumbiji precej znižala, sta še vedno velik del kolumbijskega "gospodarstva". In seveda boja za prevlado med narkokarteli, ki za seboj puščajo trupla. Trupel je sicer vedno manj. Če je bila Kolumbija pred leti na vrhu po številu umorov na prebivalca, je postala veliko varnejša država od, recimo, Hondurasa, El Salvadorja in drugih srednjeameriških držav. Vendar, mamil je še vedno veliko in na ulicah ti jih zvečer praktično mečejo v hrbet. Razpečevalci na drobno so praktično vsi, ki zvečer po ulicah prodajajo cigarete: "Hola, amigo! Cigarros? ... No cigarros? Maybe Weed? Koka? Muy barato! Very cheap for you!." Res je poceni. To ni reklama za mamila, ampak dejstvo, s pomočjo katerega si lahko razložimo, zakaj ljudje v tem poslu umirajo. Ker to, kar kupiš tukaj, lahko v Evropi prodaš vsaj desetkrat dražje, v Avstraliji, recimo, pa kar 30-krat.

Kolonialna Cartagena
Ker je Kolumbija velika država, smo se do Cartagene vozili kar 15 ur. Prometa ni veliko, vendar nimajo avtocest in tako pač traja veliko časa, da kam prideš. Zeleno je podeželje, s hribi in širnimi travniki, na katerih so redko nasejana visoka drevesa. Živinoreja in njive. Cartagena leži na severni, karibski obali in je prav tako prijetno mesto. Sploh zato, ker ima izjemno lepo ohranjen in tudi vzdrževan stari del mesta. Nekje sem slišal, da naj bi to bila celo najbolje ohranjena kolonialna arhitektura v Latinski Ameriki. V primerjavi z mesti, ki sem jih videl do zdaj, drži. Ozke ulice, polne ljudi, prodajalcev sadja in hrane ter pijač. Prijetne kavarne in restavracije. Ulični umetniki. Kočije in žal tudi preveč taksijev in drugih avtomobilov. Ni veliko brezdomcev ali pa ljudi, ki bi prosili za drobiž. A to so razviti predeli mesta. Če bi se človek odpravil v zaledje, bi bila slika precej drugačna. Kolumbija je država razlik. Če v Medellinu ali Cartageni vidiš tudi drage nemške avtomobile, je podeželje revno.

Ampak, je pa en velik minus tega mesta, zaradi katerega mi ne bo ostalo v dobrem spominu. Morda ga bom komu tudi odsvetoval. Torej. Vsepovsod ti nekaj prodajajo. Saj pri nas nam tudi, ampak z reklamo nekje na ulični steni. Tukaj pa je prodaja še vedno fizično ponujanje nekega blaga. Vedno si na tržnici, kjer se za tvojo pozornost kregajo branjevke. Danes sem se prav zavedel, kolikokrat na dan morava jaz ali pa Anja reči: "No, gracias." V le pol ure na kavi pridejo štirikrat pred mizo ponudit slamnati klobuk. Štirikrat. Pa niso edini prodajalci. To je veliko dražljajev. Preveč.

S kolesom
Nekaj sem buljil v telefon, ko se je zraven mene usedla punca in začela nekaj zlagati v svoje torbe. Take, ki se jih pritrdi na kolo. "Od kod daleč si se pa ti pripeljala," sem jo ogovoril. "Iz Ekvadorja," je odgovorila Ailie, ki prihaja z Nove Zelandije. 2000 kilometrov je naredila, tudi po hribih. "Mama je prišla na obisk in zdaj bova 14 dni kolesarili po Kolumbiji. Potem gre mama domov, jaz pa z ladjo v Panamo in potem s kolesom naprej do San Joseja v Kostariki," je razložila. Pravi, da se na cesti počuti varno, ker ni toliko prometa in tudi vozniki se je izognejo in ji pustijo veliko prostora. Pokazala mi je tudi neko telefonsko aplikacijo za kolesarje in motoriste, kjer so vrisane ceste, primerne za kolo, bencinske črpalke, prenočišča, kampi, mehanične delavnice in tudi hiše, kjer domači kolesarji tujim kolesarjem nudijo zastonj posteljo. Povedala mi je pa še nekaj, česar ne vem, ali naj se veselim ali ne: "Čez dva tedna bova nazaj v Cartageni z mamo, ker bo šla na letalo. Imela bom eno kolo odveč. Dovolj veliko je zate. Dam po popotniški ceni. Kupiš?"

P.S. Pravkar se je mimo peljal avtobus nalitih zahodnjakov z glasno glasbo in dretjem. Čim prej morava na otoke, na mirno.

Moja pot: Panama city (Panama) - Medellin (Kolumbija) - Cartagena