"Barbara, vem, da je težko, ampak saj me ne bodo oropali na prvem ovinku, no," sem vztrajal s svojo pozitivno miselnostjo, ki je na takšnih potovanjih nujna. "Na prvem ne, na tretjem pa!" je odgovorila Barbara in dodala, da se ljudje tam pobijajo za denar. Eno jutro sem nabasal nahrbtnik, šel do glavne ceste, rekel "jebiga" ter se usedel na avtobus za Maicao, mejni prehod med Kolumbijo in Venezuelo.

Preden sem šel sem vzpostavil nekaj stikov prek couchsurfinga oz. kavčinga, tako da me je v Cabimasu pričakovala Cirianny, v Caracasu sem vzpostavil stik z Emmanuelom. "Ja, okoli sto dolarjev sem mislil zamenjati – bo to dovolj za en teden?" sem ga vprašal. "Jan! V Venezueli je trenutno povprečna plača 500 tisoč bolivarjev, kar je na primer pet dolarjev. Ni pametno, da imaš pri sebi denarja za 20 povprečnih plač!" je svetoval in meni se je počasi začelo malo svitati, kam se podajam. "Evo, zdaj si milijonar," je smeje rekla ženska, ko je na mizo počila z elastiko spetih 1,1 milijona bolivarjev v bankovcih po pet in deset tisoč. Zamenjal sem 30 dolarjev. V notranjosti države bi za dolar dobil skoraj trikrat več kot na meji, ampak četudi preplačaš, v teh državah moreš vedno imeti pri sebi nekaj gotovine.

Gringo, kje imaš žig?
Do Maracaiba sem šel s "carritom". To so venezuelski avtomobili, ki vozijo med določenimi destinacijami, tako kot avtobusi. Na meji jih je bilo veliko. Šofer, šef in štirje potniki. V kabini. Dva fanta sta sedela kar zadaj, na prtljažniku. Zapeljali so me do kolumbijskega mejnega nadzora, me odložili ter počakali na drugi strani, tako kot so obljubili. Oni so namreč mejo prečkali na obmejnem prehodu, jaz sem moral na glavnega. En policist je pregledal prtljago, drugi je šel preverit moj potni list. Po petih minutah sem že sedel v razpadajočem ameriškem chevroletu in drveli smo proti Maracaibu, drugem največjem venezuelskem mestu. V vaseh ob cesti ogromno ljudi prodaja gorivo skoraj zastonj. Sicer je bilo na cesti ogromno policijskih ter vojaških kontrol in seveda so nas ustavili. Fant zraven mene je imel ponarejeno osebno, jaz kot tujec sem bil tako ali tako zanimiv.

S policistom, ki ravno ni kazal dobre volje, sem moral v pisarno. "Zloži vse na mizo. Vse," je rekel in začel sem jemati stvari iz nahrbtnika, med drugim tudi šop denarja, ki sem ga dobil v menjalnici. Nato je gledal moj potni list in me opozoril, da nimam žiga za vstop v državo. Streha orehova! Policaj mi ni stisnil žiga, sam pa tudi nisem preveril. Kako mi ni dal žiga? Budalo. Saj to ni res! Jao! Moral sem poklicati šoferja. Stopil sem ven in ga poklical. Možakar je prišel noter, nekaj sta spregovorila in naenkrat sem lahko pospravil stvari. Policist je nato dal še obema roko. Ko sem šel proti avtu, mi je bilo jasno, da je verjetno mož postave, če mu delam krivico, naj mi oprosti, iz šopa bankovcev vzel kakšna dva ali tri desetake. Taksa.

Podkupnina
Na avtobusno postajo v Maracaibu smo prispeli v temi. Šofer in njegov šef sta bila prijazna in sta mi pomagala najti peron, kjer so odhodi za Cabimas. Čudno so me gledali ljudje, ko sem se postavil v vrsto. V Venezueli namreč že pet let skorajda ni turistov. Po uri čakanja je le prišel minibus in natiščali smo se vanj. Pred najdaljšim mostom v Latinski Ameriki je bila spet neka kontrola. Če sem prav razumel, je neki uradnik hotel od šoferja za hiter prehod pobrati nekaj denarja, ta pa ni hotel plačati. In smo morali v vrsto petih ali šestih avtobusov. Po uri in pol smo prišli do kontrole. In seveda mi je uradnik takoj povedal, da nimam vstopnega žiga za Venezuelo, da je to problem in da moram nazaj na mejo po žig. Ni druge. Spet sem se razjezil sam nase, ker nisem preveril, in na policista na meji, ki ni opravil svojega ne ravno zahtevnega dela.

Čez nekaj časa je prišel šofer, me potegnil na stran in dejal: "Imaš gotovino? Dobro. Daj mi 200 tisoč pa bomo rešili zadevo." Naštel sem mu denar. Šel je do uradnika, nekaj sta se pogovorila. Malo sem počakal in gledal nekam tjavdan, ko sem zaslišal: "Hej, Slovenija!" Ne da bi mi pogledal v oči, mi je dal potni list in stekel sem proti avtobusu. Ko sem stopil skozi vrata je cel avtobus začel kričati in ploskati: "Gringo! Haha, so te obrali, a! Koliko si plačal? 200 dolarjev??? A, 200 tisoč bolivarjev ... No, to pa zate ni tako hudo." Potem so se opogumili in me začeli spraševati, od kod sem in kaj delam tukaj. Sem razložil, da ne verjamem vsemu, kar o Venezueli poročajo po televiziji in da hočem stvari videti na lastne oči.

Suhi kuža
Ob pol enajstih zvečer sem le prišel v Cabimas, do Cirianny, študentke angleščine. Starši so bili nekoliko nezaupljivi, saj si je Cirianny naredila couchsurfing profil le kakšen mesec pred mojim prihodom, pa tudi angleško ne govorijo. Mislim, da jim je odleglo, ko so videli, da znam dovolj špansko, da se lahko pogovarjamo, in tudi neka prijetna energija se je takoj vzpostavila med nami. Hvaležen sem, da so me sprejeli kljub težkim razmeram. Ponudili so mi vodo, sedli smo za mizo in se pogovarjali. Najprej malo o couchsurfingu, razložil sem, da imam to že leta in da imam le dobre izkušnje, nato pa seveda o razmerah v Venezueli.

"Eden izmed problemov je ta, da trgovci prodajajo venezuelsko hrano v Kolumbijo ali Brazilijo, saj zaslužijo več, kot če bi jo prodajali v Venezueli. Nato pa jo Kolumbijci in Brazilci prodajo nam nazaj po seveda še višji ceni. To je ena stvar. Druga je ta, da v notranjosti države skorajda ni gotovine. Vsa gotovina je v obmejnem pasu, kjer jo prekupčevalci menjujejo za trdo valuto, dolar ali recimo kolumbijski peso. Tretja stvar je, da je bolivar v taki inflaciji, da iz tujine ne moreš ničesar kupiti," je razlagal oče, po poklicu učitelj matematike.

V nedeljo sva bila s Cirianny sama in sem jo odkrito vprašal, kakšno je stanje. Vsi so mi govorili, da v Venezueli ni hrane, njihov hladilnik pa ni bil slabo založen. Čeprav je ponosna Venezuelka in ima rada svojo državo, je povedala brez dlake na jeziku: "Moja mati dela pri državnem podjetju in ima zato tudi nekaj privilegijev. Tako lahko kupi zelenjavo in nekaj mesa razmeroma ugodno. Če ne bi bilo tega, bi težko imeli vse to v hladilniku. Poglej, moj oče na primer zasluži 600 tisoč bolivarjev, deset jajc pa stane 60 tisoč. Zdaj pa izračunaj," je dejala. Po drugi strani je v tej inflaciji dobra stvar, da sta oče in mama v bistvu odplačala ves kredit za hišo v nekaj letih. Šla sva ven, na dvorišče, pozdravit naju je prišel Antoine, prijazen in lep mešanec. Ulegel se je Cirianny v naročje, da ga je čohljala: "Včasih je bil debel kuža, zdaj je ves presušen. Enostavno si ne moremo privoščiti toliko hrane zanj, kot smo si je lahko včasih." Tudi nekateri ljudje so precej shujšali, ker enostavno nimajo dovolj denarja za hrano.

Prazne police
Zvečer je k Cirianny prišla sošolka, dokončati sta morali neko predstavitev za fakulteto. Pripeljal jo je oče. Ker je moral po gorivo, sem šel z njim na črpalko, da bi kupil še cigarete. Razen nekaj drobnarij, kot so žvečilni gumiji, bonboni in kondomi ter voda, v prodajalni ni bilo ničesar. Prazni hladilniki. Tudi cigaret ni bilo. Odpeljala sva se nazaj domov. "Poglej te ulice. Vse je mračno, napol osvetljeno. Včasih je bilo to vse osvetljeno, veliko avtomobilov, veliko ljudi," je razložil in mi zaupal še en paradoks te z nafto neizmerno bogate države. Venezuela uvaža del goriva. Čeprav ima surove nafte dovolj, nima dovolj rafinerij, da bi je predelala toliko, kot je potrebuje. Zvečer smo se odpeljali nazaj v Maracaibo, kjer Cirianny živi čez teden, ko študira.

Drugi dan popoldne sva šla v bližnjo prodajalno, pred katero je že čakalo okoli deset ljudi. "Imate šunko? Paradižnikova omaka je? Kruh je?" je bilo slišati. Kupila sva deset rezin šunke za 32 tisoč bolivarjev. Za nas praktično nič, za tukajšnje razmere zelo drago. Ker gotovine v obtoku ni veliko, na bankomatu lahko dvigneš ravno dovolj za škatlo cigaret, vse se plačuje s kartico ali prenakazuje med bančnimi računi prek telefona. Številke sem, številke tja. Internet pravzaprav deluje dobro. V sosednji mesnici so ta dan imeli na prodaj tri kose mesa, nič več.

Šla sva v bližnje nakupovalno središče. Težava ni, da v restavraciji ne bi imeli hrane, imajo vse, vendar je za slehernika neizmerno drago. Tam lahko jedo le premožni. Obrok, na primer meso v omaki z rižem in nekaj zelenjave, stane šestino solidne plače. Športni copati plačo in pol. Polovica pogovorov se vrti okoli tega, kje se da kaj dobiti in za koliko denarja.

Cirianny sem vprašal, kdaj je sama ugotovila, da je res sranje: "Recimo pred dvema letoma. Prej sem lahko šla na zabavo v četrtek, petek in soboto. Plačala sem si taksi, morda eno pijačo. Alkohola skorajda ne pijem, tako da res nisem zapravljala veliko. Nato sem se en dan zavedla, da si z denarjem, ki ga imam, praktično ne morem privoščiti niti taksija več, če želim imeti dovolj za nujne stvari." Tudi varno ni več. Cirianny si mobilni telefon zatlači za modrček. Mene je opozorila, naj ga ne jemljem preveč iz žepa. V temi ne hodi po ulici.

Negotova prihodnost
Venezuelci so pred desetimi leti živeli precej dobro. Imeli so tovarne Ford, Chrysler, Chevrolet. Izvažali so veliko drugega, ne samo nafte. Bolivar je bil močan, skoraj tako kot dolar. Stvari in hrana so bile poceni, lahko so potovali tako po državi kot na tuje. In kaj je razlog, da se je nekoč cvetoča država znašla v takšni krizi? Težko rečem. Velik razlog je seveda ta, da so cene venezuelske nafte, ki je poganjala gospodarstvo, izjemno nizke. Američani ne kupujejo več toliko, kot so. Drugi razlog je politika tako preminulega Huga Chaveza kot njegovega naslednika Nicolasa Madura, ki sta gospodarstvo obrnila stran od Združenih držav. Potem vmešavanje politike v gospodarstvo. Neverjetna korupcija v najvišjih državnih strukturah.

Ljudstvo je razdeljeno med podpornike obstoječega socialističnega režima in opozicije. A tudi ko se bo oblast zamenjala – in enkrat se bo – bo pot težka. Državo potegniti iz takšnega dreka bo trajalo leta, če ne desetletja. "Nekateri mi pravijo, da postajamo vse bolj podobni Kubi," je dejala Cirianny, ki se sprašuje, kje naj si najde delo čez nekaj mesecev, ko bo končala študij. V tujino si želi morda na delo za kakšen mesec ali dva, da zasluži, preselila se ne bi: "Kdo pa bo pomagal pri obnovi Venezuele, če bomo vsi odšli?"

Draga pot nazaj
Na poti proti Kolumbiji smo se morali ustaviti na 12 kontrolnih točkah. Policija, nacionalna bolivarska garda, imigracijska policija. Na predzadnji sem moral iz avta. Policisti so mi vzeli potni list in me peljali v pisarno. No, tako sem mislil. Znašel sem se v sobi s tremi posteljami, kjer očitno spi nočna izmena. Na eni izmed postelj je sedel debeli poveljnik in v očeh mu je pisalo, da me bo obral. Bolj kot sem mu razlagal, da želim na mejo urediti to neprijetnost z žigom, bolj mi je govoril, da sem hotel v Venezuelo vstopiti nezakonito. Pregledal je mojo kamero, če sem kaj snemal. Na srečo nisem nič, ker mi je Cirianny svetovala, naj je zaradi varnosti ne vlačim s seboj. "Imaš dolarje? Kje jih imaš? Sezuj čevlje!" me je živčno spraševal in ukazoval. Dolarjev nisem imel več, saj sem jih pustil Cirianny in njeni družini. Oni jih bodo bolj potrebovali kot jaz. Na koncu je pokazal na denarnico, ki jo je prej pregledal in mi rekel, naj mu dam sto tisoč kolumbijskih pesov. Praktično vse, kar sem imel v denarnici. Okoli 30 dolarjev. Nisem se pogajal, ker sem videl, da nima smisla.

Prišli smo na mejo. Šel sem na venezuelsko imigracijsko okence in uradnici razložil zadevo z žigom. "Prijatelj, ne morem ti dati žiga za izhod, ker nimaš vstopnega. Žal mi je. Pojdi na kolumbijsko mejo, mogoče te spustijo v državo," sva hitro končala. Grem. Razložim še kolumbijskemu uradniku. "Prijatelj, ne morem te spustiti v državo, ker nimaš venezuelskega izhodnega žiga. Tam moraš urediti," je vrnil žogico. Malo sem bil že živčen. Grem ven in razložim šoferju situacijo. Vajeni so takšnih zapletov. "Tu počakaj, se bom šel jaz zmenit," reče in pride čez deset minut nazaj: "200 dolarjev hočejo. To je rop! Greva še na venezuelsko stran, bova tam poskusila rešiti." Počakam pred pisarno. Možakar se vrne in mi razloži, naj grem v pisarno, kjer me bo čakal visok gospod in z njim se bo dalo rešiti. V pisarni so sedeli trije uradniki, prijazni po videzu. Spet razložim zadevo. "Prijatelj, to je resna zadeva. Nezakonito si vstopil v državo, kakorkoli je bilo," je rekel.

Spomnil sem se nasveta Ciriannyjinega prijatelja, ki je dejal, da je magična beseda v takih primerih: amigo, ayuda me. Prijatelj, pomagaj mi, kako lahko rešimo zo zadevo. "Imaš kaj denarja. Dolarje?" je vprašal. "Nimam niti dolarja. Častna Titova," sem rekel in dal desno roko na srce, levo pa dvignil. Zasmejal se je. Na mizo sem mu zložil 70 tisoč venezuelskih bolivarjev, vse skupaj nič, in 17 tisoč kolumbijskih pesov. Videl sem, da ne bo dovolj. Nato sem se spomnil zlate rezerve v nahrbtniku. 50 evrov. Saj jih imam več, a imam tako skrite, da jih še sam ne bi našel. Če je treba dat petdesetaka, bom dal, samo da se spravim iz tega dreka, se se odločil. Zmenjeno. Čeprav ne vem, kaj bodo s tem denarjem, ker evrov tukaj nikjer ne moreš zamenjati. Naj imajo za spomin ali kaj. Sem vzel nazaj kolumbijske pesose, pa tudi bolivarje so mi dali. Za spomin, je rekel možakar. Poštempljali so mi potni list in tudi kasneje na kolumbijski strani je šlo brez težav. Nato smo se na venezuelski meji s tremi policisti eno uro pogovarjali o sranju v Venezueli, Sloveniji, Jugoslaviji, brexitu in kako nam gre kaj v nogometu, ali gremo na svetovno prvenstvo. Kot da se ne bi nič zgodilo. Kaj naj rečem? Ja, nič ... Latinska Amerika.

P.S. Šel sem na avtobus. Šofer verjetno niti ni prišel do pete prestave, ko so nas ustavili še kolumbijski policisti. Nekaj je težil venezuelskim ženskam zaradi nezakonitega uvoza sadja in zelenjave. Zanje imajo druge vatle. Stalo je vrečko limon, pomaranč in čebule.

P.S.II Vedno preverite žig v potnem listu. Jaz sem si kupil pameti.

Moja pot: Palomino–Maicao (Kolumbija)–Maracaibo (Venezuela)–Cabimas–Maracaibo–Maicao–Palomino.