Ne najbolj zbran turistični delavec je poskušal priklicati dva taksija, a ni dobil dogovora, tako sva šla na cesto in dvignila palec za teh nekaj kilometrov do plaže, kjer sva rezervirala sobo. Ker sva bila ravno pred trgovino, je šel Marko še po dve pivi za na pot. "50 urugvajskih pesov, torej evro in pol stane tukaj malo pivo v pločevinki. To je drago, koliko potem ljudje tukaj zaslužijo?" se je spraševal. Na najino presenečenje je Urugvaj v veliko stvareh dražji kot Argentina. Predvsem pri hrani in pijači, nastanitve so recimo primerljive. Ustavil je avto. "Kar dajta zadaj v prtljažnik nahrbtnike. Od kod sta? Iz Slovenije? Daleč, daleč. Jaz? Jaz sem iz Buenos Airesa, tukaj smo na počitnicah z družino," je dejal prijazen možakar in zapeljal po cesti.

Sproščena obala
Punta del Diablo je obmorska vas na severovzhodu Urugvaja, na atlantski obali. Stari zapuščen kabriolet je bil parkiran pred peščeno sipino, na kateri je stala hiška. Valovi oceana so se glasno zaletavali v obalo, neki človek je šel mimo mene in s sproščeno hojo, takšno imajo ljudje le na morju, stopil po cesti. Marko je po gramozu in pesku vlekel svoj mali kovček, ko sva prispela na začetek vasi. Dve majhni trgovini, nekaj gostiln in barov. Vse leseno. Na majhnem šolskem igrišču je učiteljica otroke glasno postavljala v vrste. Šla sva še malo naprej, po hribu navzdol in pri neki lesenjači, kjer so sedeli trije tipi, naročila hrano. "Milanesa, to je tukajšnji dunajski zrezek, recimo. Goveje meso natolčeno na tanko in panirano," sem odgovoril Marku, ki se je odločil za pašto, potem pa mu je bilo malo žal, da si ni naročil enako kot jaz.

"Ja, bolj lahkotno je tukaj. Lahko ležiš na plaži, lahko greš surfat. Lahko si izposodiš kolo ali pa greš peš tja naprej ob obali, do Santa Terese," so povedali Angleži pri sosednji mizi.

Potem sva nekaj časa neuspešno iskala najin hostel, ki je bil sicer sto metrov od gostilne, ampak je Marko nekaj napačno pritisnil glede lokacije in naju je telefon peljal v drugo smer. "Rumena streha, tisto je Casa de las Bruyas," naju je napotil fant pri eni izmed hiš. Lep hostel sva izbrala, le bolj obljudeno je bilo vse skupaj videti na fotografijah, sploh tam pri bazenu. Zdaj je za tukajšnji turizem nizka sezona in tudi na plaži, v vasi, ni tako veliko ljudi. Kar mi je nekako tudi všeč, ker je mir. Vasica je praktična, saj je vse blizu in peš. Sonce, plaža, morje. Na obali počivajo ribiške ladje, med njimi se preganjajo psi. Ljudje ležijo in se sončijo, nekaj jih surfa. Gostilna je. Kaj potrebuje človek več?

Družbeni eksperiment
"Hola. Kako lahko tukaj kupim marihuano?" sem vprašal v neki lekarni v Colonii de Sacramento, mestecu blizu argentinsko-urugvajske meje. Marihuana je namreč od leta 2013 v Urugvaju popolnoma legalizirana. To pomeni, da lahko posameznik goji do šest rastlin na leto za osebno uporabo, kadi lahko vsepovsod, kjer se lahko kadijo cigarete. Od lani obstaja tudi okoli dvajset lekarn po državi, ki prodajajo marihuano, ki jo vzgojijo na državnih površinah. "Vendar, če želiš tukaj kupiti marihuano, moraš biti registriran, ne more kupiti kar vsak," je razložil možakar za pultom v lekarni. Torej je kot tujec zakonito ne morem kupiti, čeprav je uzakonjeno. Legalizacija pa taka.

Urugvaj ima sicer že iz 70. let 20. stoletja liberalen pristop do kanabisa, saj kajenje nikoli ni bilo kaznivo. Če so nekoga ujeli z večjo količino kanabisa, je kazenski sodnik odločil, ali je šlo za preprodajanje ali osebno uporabo. Trenutno naj bi bilo v 3,5-milijonskem Urugvaju okoli 5.000 registriranih uporabnikov, ki marihuano kupujejo v lekarnah. Vladne ocene so, da je uživalcev v državi okoli 70 tisoč. Posameznik lahko nabavi največ 40 gramov na mesec, trava pa je vzgojena tako, da ima nizko vsebnost THC-ja. Tudi tisti, ki gojijo rastlino sami, na leto ne smejo pridelati več kot 480 gramov te droge. Kakšne so posledice te družbene politike na dolgi rok, je zdaj težko oceniti, je pa takratni urugvajski predsednik Jose Mujica ob sprejetju zakonodaje napovedal, da gre za humanistični družbeni eksperiment, od katerega se bodo glede vpliva legalizacije lahko na dolgi rok učile tudi druge države.

"Jan, si to ti?"
Ravno sva hodila po ulici Colonie de Sacramento, ko sem zaslišal: "Jan?! Si to ti?" Bila je Jelena, bralka bloga, ki je pred nekaj tedni kontaktirala z mano za informacije glede Argentine in Urugvaja. "Vidiš, sem rekla, da ga bomo srečali nekje tukaj!" je dejala. S prijateljico potujeta, pridružil se jima je še neki Grk. Malo smo podebatirali, kar sredi ulice. Nekaj dni nazaj sta prispeli, do zdaj se imata super v teh krajih. V zadnjih mesecih mi je pisalo kar nekaj Slovencev, ki načrtujejo potovanja v Latinsko Ameriko. Ne samo na znane destinacije, kot so recimo Peru, Čile in Argentina denimo, ampak tudi v manj znane kot Nikaragva in Gvatemala, tudi Kolumbija je vse bolj popularna, se mi zdi. Pisal mi je tudi Oliver, Slovenec, ki se jeseni odpravlja na dolgo popotovanje od Ushuaie na jugu Argentine do Mehike - peš. Tri leta bo hodil, pravi. To bo podvig, ki ga bom z zanimanjem spremljal!

Pesek in travniki
En dan sva se z Markom odpravila na sprehod ob obali, od Punte del Diablo proti vasi Santa Teresa. Ogromne peščene plaže, skoraj prazne. Tu in tam kak človek. Školjke, zarite v pesek ali razdrobljene, so ležale po tleh. Veter je dal oceanu še dodatne moči. Ko bi mi imeli takšne plaže! Prazne! Po kakšni uri hoje sva zavila v neki zaselek bolj ali manj praznih hiš. Skoraj zagotovo je šlo za vikende kakšnih Urugvajcev, ki živijo v Montevideu ali kje drugje. Zanimivo, kako je sto metrov v notranjost od popolnoma peščene obale vse zeleno. Če bi tako na hitro pogledal, bi lahko bilo tudi v Sloveniji. No, potem tu in tam vmes zagledaš palmo in ti je jasno, da ne more biti, ampak vseeno. Tudi ptičev je veliko, recimo ob poti na drevesu so nekaj žvrgolele majhne zelene papige. Pot je vodila mimo travnikov in skozi gozdiče. Urugvaj je zelo zelena dežela, večinoma nižinska z ravnicami, ki na severu države preidejo v hribe južne Brazilije. Najvišji vrh, Cero Catedral, meri dobrih 500 metrov. Ko smo se pred dvema tednoma z letalom peljali čez Urugvaj, sem skozi okno videl tudi mogočen rečni sistem. Vode jim ne manjka.

Srečala sva Šveda in domačina ter z njima šla do nekega dvorca, ki je včasih služil verjetno kot kakšna upravna zgradba, danes je vse skupaj turistični kompleks, del naravnega parka. Takšna kamnita kolonialna arhitektura. Pred prihodom Evropejcev sta tukaj živeli ljudstvi Charrua in Chana, nato so se za te kraje dolgo pulili Portugalci in Španci. Urugvaj se je od Brazilskega imperija ločil leta 1825. Država je znana po izvozu govedine, soje, riža, volne in mleka. A veliko stvari morajo uvažati, kaj verjetno razloži na splošno visoke cene dobrin.

Vino
Punta del Este je precej turističen kraj ob morju, kakšne tri ure vožnje od Montevidea. Ker tudi tam danes ni veliko turistov, sprehod med visokimi hotelskimi stolpnicami spominja na sprehod po mestu duhov. Še cesto ob obali so zaprli, tako da tudi do plaže ne moreš, ker bodo imeli ta konec tedna tekmovanje v Formuli-E.

Na drugi strani rta sva našla restavracijo z lepo teraso in naročila vino. "Tanat viejo vama bo všeč. Je aromatično, pol leta barikirano vino," je razložil natakar in sva se strinjala, naj prinese. Odlično rdeče vino je bilo. Priznam, da do pred nekaj časa sploh nisem vedel, da ima Urugvaj vinograde. Tanat je sicer sorta francoskega porekla, a so jo tukaj posadili pred toliko leti, da jo Urugvajci dojemajo kot svoje nacionalno vino. Poleg tanata gojijo tudi cabernet in merlot. V neki trgovini pozneje sva celo videla buteljko urugvajskega vina, ki je imela priznanje z Ljubljanskega festivala vin. Torej tudi Urugvaj širi prepoznavnost svojih vin, kar seveda v konkurenci Argentine in Čila, ki proizvedeta ogromno vina in sta svetovno znani pridelovalki, ni lahka naloga.

Še nekaj dni
Preden greva nazaj v Buenos Aires, bova en dan ostala še v Montevideu. O urugvajskem glavnem mestu sem slišal toliko različnih mnenj ... od tega, da je nevarno, malo zanikrno in nič posebnega, do tega, da je lepo, sproščeno mesto. Res si težko naredim sliko. No, bova videla, en dan bova preživela, kakor koli že bo.

To so moji zadnji dnevi v Latinski Ameriki, kjer sem od začetka julija lani. Malo mi je žal, da bom šel naprej, po drugi strani pa komaj čakam, da bom prek Dallasa v ZDA priletel na Japonsko in nato naprej po Aziji, kjer bo drugače. Drugačne kulture, drugačna narava, hrana, ljudje. Ena izmed največjih sprememb bo seveda, da ne bom razumel jezika, kar je tukaj naredilo moje potovanje med Latinosi precej bolj domače, kot bi bilo, če bi se pogovarjali z rokami v polomljeni angleščini.

Moja pot: Buenos Aires (Argentina)-Colonia de Sacramento (Urugvaj)-Punta del Este-Punta del Diablo