To je ruralen del Ontaria, središče t. i. zelenega pasu, zaščitenega območja, kjer pozidave, razen v redkih izjemah, niso dovoljene. Poleti je to priljubljena destinacija za turiste na poti do Niagarskih slapov. Ta atrakcija je celo na kanadski strani, kjer so običajno precej bolj zadržani od svoje južne sosede, katere zastava vihra na nasprotnem bregu in markira ozemlje, skrajno predana paradi kiča – kot da bi Disneyland ponujal izkušnjo Las Vegasa – a s kanadskim pridihom.

Tu so tako igralni avtomati in zabaviščna kolesa, ampak tudi javorjev sirup, lutke medvedov človeške velikosti in "bobrov rep" (gre za nekakšno sladko ocvrto testeno sladico) v konzervi.

In, jasno, slapovi. Slapovi na majicah, slapovi na obeskih, slapovi, ujeti v snežne krogle, slapovi na dežnih plaščih (ti pridejo prav, če se dejansko odpravite z ladjico do slapov).

Poleti v mestu Niagara Falls mrgoli turistov. Pozimi spominja na žalostna letovišča duhov – le slapovi ostajajo veličastni.

Niagara on the Lake je precej prikupnejša, kot Trumanov šov ličnih, popolnih severnoameriških malomeščanskih vil z urejenimi zelenicami, zgodovinsko glavno ulico, zgodovinskim hotelom, zgodovinsko lekarno (v bistvu dodajte pridevnik "zgodovinsko" vsemu v Niagari on the Lake, pri čemer vzemite v zakup, da to vseeno pomeni, da ni kaj dosti starejše od 200 let) in promenado ob jezeru Ontario, ki ga z lahkoto zamenjate za ocean.

Sadne stojnice in vinske kleti

Ta del regije je izredno bogat – in izredno belopolt. Nekateri pravijo, da je to najbolj ameriški del Ontaria. In iz nekega razloga je tudi ameriških turistov največ. Poleg slapov so glavni draž v sezoni vinske degustacije in stojnice s sadjem, predvsem breskvami.

Niagara je namreč ena od treh glavnih kanadskih vinorodnih pokrajin – kar pa ne pove kaj dosti, mi skoraj resignirano v usodo pove Francois Morissette, vinar iz Quebeca, ki je pred 17 leti v Jordanu postavil vinsko klet Pearl Morissette in se vse od tedaj bori z mlini na veter, tako glede tega, kako prodreti s kanadskimi vini na svetovno tržišče, kot tudi, kako vztrajati s svojimi precej naprednimi, evropskimi metodami in minimalno intervencijo v regiji, ki za to nima ravno prav veliko posluha.

Niagarska vinorodna pokrajina je namreč v veliki meri dežela korporacijskih konvencionalnih vinskih kleti, v katerih nemudoma začutiš, da stoji zadaj podjetje, ne družina in tradicija, kot smo vajeni v Sloveniji. Če uporabim kliše, vina brez duše. Francoiseva vina so drugačna, tudi zaradi dolgih let dela v Franciji, zaradi njegove trme in izoliranosti od okolice, ki, tako pravi, ne najde posluha za ljudi, ki odstopajo od povprečja.

Pearl Morissette nima izveska pred dovozom na posest ("Kdor nas načrtno išče, nas bo že našel"), le orjaška skulptura rdečega kardinala, tipične ptice za to okolico, vas vodi do vinarne, moderne strukture skandinavskega sloga, vse v črnem lesu, z ločeno restavracijo, eno najboljših v Kanadi, nad njo.

Če Francoisu in njegovi desni roki, Bolgarki Svetlani Atchevi, niste všeč, boste hitro začutili. Če jima boste, se lahko opoldanska degustacija zavleče tja do večera.

Kmetija slovenskih priseljencev

V sezoni je obisk tega dela Kanade lahko izjemno prijeten izlet, sadovnjaki se šibijo pod težo sočnih breskev, obcestne stojnice vabijo s svežim sadjem in zelenjavo ter breskvinimi pitami in prepognjenci.

Rdeči leseni skednji, preurejeni v trgovinice, garažne razprodaje starin ob cesti, prtljažniki poltovornjakov, napolnjeni z lubenicami, bučami in zabojčki jabolk.

Katera je najboljša kmetija, da kupimo kaj zalog, vprašam septembra, ob prejšnjem obisku, mojega gostitelja. "Bežak," mi odgovori in mi pokaže smer. "Bežak" se izkaže, da je zmrcvarjena izgovorjava "Bizjaka", 50 let stare kmetije slovenskih priseljencev Lojzeta in Marije Bizjak, ki poleg breskev prodajajo tudi kupe zelenjave in kozarce kislega zelja. Stojnica je dobro obiskana, očitno so se slovenski kmetje dobro znašli na drugi strani oceana.

Zimsko spanje v Niagari

Pozimi je zgodba drugačna – sadovnjaki so goli, zazibani v globoko zimsko spanje, skrivenčene veje pod sivim januarskim nebom, rdeči skednji zaprti, ni turistov, ki bi delali svoj degustacijski obhod od kleti do kleti, še domačinov ni videti.

Pred dovozi na odvoz smeti čakajo kupi embalaž tort, pečenk in pit, pomešane s svetlečim ovojnim papirjem in praznimi steklenicami penečih vin – podoba poprazničnih odpadov. Čas, ko sicer gospodinjstva še kljubujejo s praznično okrasitvijo in razsvetljavo, a ko slutiš, da so tistim okrašenim smrekam, postavljenim v vinske sodčke, šteti dnevi, kdaj se spremenijo v kurjavo.

Da bi ušli tesnobnosti malega mesta zunaj sezone, se odpravimo na pot. Približno dve uri vožnje v notranjost province, kjer so pokrajini nekoč dominirale plantaže tobaka. Eni redkih, ki se še ukvarjajo s tobačno industrijo na tem območju, so danes kanadski staroselci na rezervatu Six Nations, sicer pa na stare čase spominjajo zgolj razpadajoče, od vetra, sonca in snega obledele lesene sušilnice tobaka.

Plantaža tobaka je bil še eno generacijo nazaj tudi YU Ranch v mestecu Tilsonburg. Ranč, ki ga vodita zakonca Brian in Cathy Gilvesy, oba potomca madžarskih priseljencev, je danes eden vodilnih v Ontariu, ko gre za prikaz trajnostnih praks v živinoreji in kmetovanju nasploh.

Tisto jutro je rahlo začel padati prvi sneg v letu, ravno dovolj, da je mehka bela plast delno prekrila štrclje suhe prerijske trave. Ob vhodu na ranč nas pozdravi lobanja z ogromnimi rogovi – prva krava, ki sta jo Brian in Cathy nabavila, ko sta se lotila postopnega preoblikovanja namembnosti ranča.

Ranč na prerijski travi

Na YU Ranchu gojijo izključno teksaški tip goveda z dolgimi rogovi, ki se prosto pasejo celo leto in se prehranjujejo s travo – specifično, prerijsko travo, ki je bogatejša z minerali in bolje zadržuje vodo, kar je po Gilvesyjevo ključnega pomena za okus njihovega mesa.

A ne samo krma sama, pomemben dejavnik, zakaj je YU Ranch tako merilo, je tudi, da skušajo ohranjati zemljo in posest tako, kot je bila pred človeškimi posegi. Tudi zato prerijska trava, ki so jo drugod po provinci že skoraj povsem iztrebili.

"Da bi razumeli naše meso, morate najprej razumeti naš ranč in našo okolico," nas povabi Brian na zimski sprehod. Najprej v belo oprašen gozd, tih in speč, s spolzkimi lesenimi brvmi čez žuboreče potoke in sledmi divjih puranov in kojotov v snegu. Veverica švigne pred nami in na drevo, mimo na pol pomrznjenega ribnika.

Pot nadaljujemo čez pašnik, kjer vremenu kljubuje Gilvesyjeva čreda. Okoli 200 jih je, veličastna, utrjena bitja, ki zdirjajo skoraj v galopu po hribu navzdol, da bi nas pozdravila.

"Kaj ni lepotica? To je zadnja hčerka tiste stare mame med kravami, katere rogovje visi na kmetiji," se razneži. Za vsako točno ve, katera je, njeno rodbinsko deblo, kako je katera povrgla in kje se je katera poškodovala. "In vidite tisto tam? No, to je pa njena hčerka!"

Madžarska priseljenca na čelu trajnostnega ranča

Nazaj na kmetiji se pogrejemo v izbi, ki deluje kot na pol kuhinja, na pol skladišče, po stenah risbe krav, skozi okno pogled na zeleni skedenj in prekajevalnik, iz katerega se že vije dim.

"Poglej, tole sem pripravil," mi Brian pomoli pod nos štiri svetleče debele zrezke, medtem ko Cathy odpira steklenico Gilvesyjeve buteljke. "Ste slišali za vinsko klet Gilvesy na Madžarskem? No, to je Brianov bratranec," pove.

V težki litoželezni ponvi eden od članov odprave pogreje od poletja vložene paradižnike in papriko ter čez ubije orjaško puranovo jajce. Brian medtem na mizo postavi vse štiri zapečene, sočne primerke govedine, ki se med seboj razlikujejo v kosih kot tudi v tipu zorenja (suho ali mokro). Okus je izjemen. Samo sol in poper ter natančen čas peke, da so zapečeni od zunaj in sočni, skoraj krvavi znotraj. Meso, ki z vsakim grižljajem razvija okus, okus mineralnosti, okus terroirja.

Pod površjem ta del Kanade skriva nekaj res izjemnih pridelovalcev in produktov, ki so širši javnosti, ki Kanade pač ne povezuje z neko gastronomsko destinacijo, povsem neznani. Tu sem jedla ene boljših jagenjčkov, svinjine, masla in droženega kruha iz avtohtonih kanadskih žit, pa sladkovodne ribe iz Velikih jezer, bizonje meso in čudovite aromatične divje rastline, ki jih restavracije uporabljajo v svojih menijih.

A vseeno prihranite obisk raje za poletne mesece in ne zaspani januar.