Ameriška ekipa je zasedala skoraj popolnoma izpraznjeno Taormino – ne samo zaradi marčevskega zatišja pred poletnim navalom, ampak tudi zato, ker je bilo to obdobje, ko so v Italiji še vedno veljali strogi covidni ukrepi. Hotel, kjer so snemali, je bil zaprt, ekipa pa je bila med snemanjem povsem izolirana, da bi se ognili okužbam.

Italijanski turizem je bil v mrtvilu, maske in covidna potrdila pa nekaj, kar ni ravno vabilo turistov k potovanjem. Že samo prihod snemalne ekipe je za mesto pomenil neposrednih dva milijona evrov zaslužka, dolgoročno pa so finančne koristi za mesto še precej višje.

V letu dni (in petih mesecih po finalu Belega lotosa) se je stanje precej spremenilo – milo rečeno. Taormina, ki sicer z 200 leti turizma ni nobena novinka na tem področju, je videti kot oblegano mesto, ulice in bari so polni turistov, večinoma sicer ameriških, precej pa je tudi Nemcev in Azijcev.

"Veliko turistov imamo, še posebej zaradi Belega lotosa, ki so ga snemali v hotelu Four Seasons," razlaga domačin v butiku z nakitom ameriškemu paru. Ona si je, kot mi pove pozneje, dve uri izbirala uhane za večerjo tistega dne, na koncu pa dejala, da se "bosta vrnila". "Veva, veva, tam spiva," mu odvrne on.

Hotel je polno zaseden, do zadnje sobe – 111 jih je, nočitev stane vrtoglavih 2600 evrov (suite iz serije so še dražje, po 5000 evrov). To je "učinek Belega lotosa", ki ga je občutil tudi Four Seasons na Mauiju, kjer so snemali prvo sezono serije.

"Kako je v resnici videti oddih v našem hotelu? Zelo podobno kot v seriji," je za CNN pred časom povedal upravnik hotela San Domenico Palazzo Lorenzo Maraviglia.

“Živahno je, vse se vrti okoli Sicilije, je romantičen in seksi, polno pozornost pa posvečamo našim izjemnim gostom, ki so letos med drugim vključevali Madonno in Sharon Stone. Uspeh serije temelji na realnosti, kaj se dogaja v luksuznih hotelih – interakcije med osebjem in gosti ter med gosti samimi so zelo pristne," je dejal.

Radovedneži motili goste

Mase turistov se vijejo proti palači San Domenico, ki so jo morali zaradi navala radovednežev in turistov to sezono zapreti za javnost, tako da zunanji gosti letos ne morejo več niti v bar ali hotelsko, z Michelinovo zvezdico ovenčano restavracijo Principe Cerami. Pozabite torej na selfi z aperol spritzem na terasi ob bazenu.

"Preveč je bilo. Turisti so "škljocali" in motili goste, tako da jim v resnici ni preostalo drugega, kot da zaprejo cel prostor," mi razlaga eden od hotelirjev.

Vhod palače, nekdanjega samostana iz 14. stoletja s strateško pozicijo na pečini nad kristalno modrim Ionskim morjem, je zastražen z zagorelimi sicilijanskimi varnostniki s Persol sončnimi očali, teliranimi črnimi oblekami in držo Kevina Costnerja v Telesnem stražarju. Vse, kar lahko uzrete, je delček notranjega dvorišča z obokanim kamnitim portalom in palmami.

Po mestu z 11.000 prebivalci, katerega začetki segajo v čas pred starimi Grki, sicer ni majic s podobo Jennifer Coolidge ali kakih drugih Beli lotos spominkov, ampak še vedno vztrajajo pri dokaj klišejskih podobah Marlona Branda iz Botra ali pa nogavicami s potiskom testenin in limon.

V zraku se vonj po cvrtju arancinov meša z vonjem cvetočega jasmina, lokali pa vabijo z vseprisotnimi granitami, neke vrste sorbetom različnih okusov (obvezen je mandljev), ki jih na Siciliji ješ na še toplem briošu.

Glave Mavrov in vonj jasmina

Na vsakem koraku so tudi tiste rahlo zlovešče keramične glave Mavrov, ki so bile močno prisotne tudi v seriji. Glede teh glav in njihovega porekla se spleta veliko zgodb in urbanih legend, pri čemer je osrednja ta, da je šlo za saracenskega trgovca, ki se je zaljubil v lepo mlado domačinko.

Njuna ljubezenska zveza je strastna, dokler dekle ne izve, da ima njen ljubimec doma ženo in otroke, ki čakajo nanj. V navalu ljubosumja in besa ga v spanju umori in mu odseka glavo, da bi za večno ostal z njo.

Ljubimčevo glavo uporabi kot vazo, v kateri vzgoji krasno, bujno baziliko. Ko ostali vidijo, kako ji uspeva njena bazilika, si dajo izdelati živopisane keramične lonce v obliki glav, da bi tako poskušali poustvariti izjemno rodovitnost.

Če verjamete tej bajki, niti ni pomembno, je pa vsekakor ob poznavanju te zgodbe opazovanje bujnih balkonov Taormine toliko bolj zanimivo.

Keramičnih glav temnopoltih Mavrov in svetlopoltih kraljic, bogato okrašenih z nakitom in venci sadja, ne manjka nikjer po Siciliji, visijo na vsaki steni in v vsaki trgovini s spominki, a če v Taormini pogled uperite višje, proti balkonom, boste ugledali resnično neverjetno bujno rastje, ki se kot slap ali pa kot kite las Motovilke spušča tudi po meter in pol proti spodnjim nadstropjem.

Pogled na amfiteater in Etno

Ko guglate Taormino, sta med najpogostejšimi vprašanji na svetovnem spletu "Zakaj je Taormina tako znana?" in "Zakaj je Taormina tako draga?". Vprašanji se ne izključujeta.

Kako draga je Taormina? Precej. Campari spritz v povsem običajnem baru 9 evrov, stane pa najbolj slavna granita v Bam Baru znosne 4 evre. A tudi, če se odrečete bivanju v palači San Domenico, konkurenca istega ranga cenovno ni kaj dosti ugodnejša.

Za nočitev v hotelu Grand Timeo, ki sodi pod okrilje še ene luksuzne verige Belmond, boste odšteli 2000 evrov. Z vašega balkona se vam pogled na eni strani odpira na grški amfiteater, na drugi pa na Etno – in, v daljavi, palačo San Domenico.

Hotel, ki se je odprl leta 1873 s samo osmimi sobami, se je pozneje razširil po sila neugodnem strmem terenu, tako da se danes skoraj zajeda v skrajni konec Taormine, tik ob vhodu v amfiteater in glavno turistično promenado.

Lahko pa denimo bivate v še enem nekdanjem samostanu, manj razkošnem hotelu Splendid, kjer boste za sobo odšteli sprejemljivih 200 evrov.

Dolga zgodovina turizma

Taormina je bila včasih zimska destinacija, predvsem za turiste iz severne Evrope, julija in avgusta pa je bilo vse zaprto. Vmes je nekaj časa slovela tudi kot priljubljena gejevska destinacija, kar je danes Noto, danes pa je izrazito usmerjena v poletno sezono, tako da se hoteli in trgovine zapirajo januarja in februarja.

Še posebej po pandemiji (in seriji, katerega imena ne bomo prevečkrat ponavljali) se je v Taormini izrazito okrepil luksuzni hotelski turizem, pri čemer sta vodili znamki zagotovo Four Seasons in Belmond. Pa ne da Taormina zvezdnikov ni vajena. Tu že od leta 1955 prirejajo mednarodni filmski festival, ki je vsako leto deležen tudi nekaj hollywoodskega zvezdnega prahu.

V Grand Timeu boste tako na eni od sten uzrli črno-belo fotografijo Audrey Hepburn, ki je na festivalski izdaji leta 1962 prejela nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo za Zajtrk pri Tiffanyju.

Otok obilja

Taormina je tudi ena tistih ultimativnih romantičnih destinacij, takih, ki služijo kot kulisa za kak osladni Hallmarkov film o razočarani Američanki, ki se gre po razpadu zveze "iskat" v Italijo.

Cvetoče škrlatne bugonvilije preraščajo stare stavbe, limonovci se šibijo pod težo plodov, kleni sicilijanski natakarji, ki so videti kot iz reklame za Dolce & Gabanno, pred vas postavljajo orjaške porcije špagetov z najbolj sladkim paradižnikom, kaprami z Eolskih otokov in surovimi škampi naravnost iz morja.

"Na Siciliji ste. Tu se jé konkretno," pribijejo na moje široko odprte oči in komentar, da sem za mizo samo jaz.

Idealna lokacija za zaroke. In poroke. V Grand Timeu jih imajo po štiri na teden. "Na medenih tednih sva. To je najina prva postaja. Ravno v sredo sva se poročila," razlaga en ameriški gost drugemu ob bazenu in kozarcu "Etna Spritza" (Campari, amaro rdečih sicilijanskih pomaranč, šampanjec in mineralna voda).

Drugi mu odvrne, da je prišel sem na poroko – verjetno isto, ki sem jo tisti dan opazovala s terase svoje sobe. "Amanda in Marco". Američanka in Italijan, ki sta si prstana izmenjala na vrtu hotela z razgledom na morje. Ognjemet zvečer mladoporočencema v čast je bil tako blizu, da se je zdelo, da segajo njegovi repi vse do miz restavracije Otto Geleng na hotelski terasi.

O sicilijanskem gostoljubju

Uniforme strežnega osebja se ujemajo z barvo sicilijanske terakote, oljčno olje je z Etne, divji koromač z njenih pobočij, kot tudi krasna, kompleksna, izrazito mineralna vina.

Tista s podaljšano maceracijo sommelierka vrtinči v karafi, jantarna tekočina hipnotično liže grlo posode, skoraj kot magma, ki jo občasno lahko uzrete v daljavi, kadar je veličastni ognjenik malce nemirnejši.

Ena od uslužbenk hotela, domačinka, se zagleda vanj. "Poglej jo. Etno. Vulkan je sicer v italijanščini moškega spola, ampak Etni rečemo 'ona'. Definitivno je ona."

V Grand Timeu se dobro zavedajo učinka Belega lotosa – in da koristi tudi njim. In na splošno se jim zdi, da je serija dokaj verodostojno prikazala Taormino in Sicilijo, tako, da kakih večjih pripomb nimajo. "Samo eno," pravi mladi natakar Luca Grecco, katerega dedek je prav tako delal v Grand Timeu.

"Veste, tisti prizor, ko gredo oče, sin in vnuk v sicilijansko vas iskat svoje korenine in jih njihove daljne sorodnice jezno spodijo? No, to ni Sicilija. Sicilijanci nismo taki. Mi vedno ljudi sprejmemo odprtih rok."