V turističnih oglasih je eno najbolj opevanih evropskih pokopališč Veselo pokopališče v mestu Sapanta v severni Romuniji. Domala noben obisk Romunije menda ne mine brez obiska tega pokopališča. Manj znano, a morda še zanimivejše in bolj skrivnostno pa je pokopališče na Madžarskem, ki je 130 kilometrov od Sapante, tik ob ukrajinski meji in blizu romunske, v kraju Szatmárcseke. Iz Ljubljane je do tja 780 kilometrov.

Szatmárcseke je manjši kraj s 1600 prebivalci in nekaj več kot 500 družinami. Leži v madžarski županiji Szabolcs-Szatmár-Bereg v Severni madžarski nižini. Madžarsko od Ukrajine tu ločuje reka Tisa. Kraj z vseh strani obdaja voda – na eni strani reka Tisa, na drugi kanal in reka Túr. Ime kraja je nastalo iz osebnega imena vaškega gozdarja z imenom Cseke, ki je živel v 12. stoletju. Ker se je tako imenovalo še več drugih vasi na Madžarskem, je bilo ime kraja leta 1907 spremenjeno v Szatmárcseke.

Pokrajina je prepredena z legendami, zaznamovali so jo tudi lovi na čarovnice. Med letoma 1450 in 1750 je bilo v vzhodni Evropi več kot 7000 čarovniških procesov in v njih ubitih najmanj 2000 ljudi. Največji lov na čarovnice v zgodovini Madžarske je potekal v začetku 18. stoletja, v tem delu države pa sta bili leta 1745 obsojeni na čarovništvo, mučeni in živi zažgani dve ženski. Skozi Szatmárcseke poteka tematska pot, povezana z legendami te pokrajine, z bitkami, pa tudi z zmaji in s čarovnicami.

Vaško pokopališče, ki nas je pripeljalo tako daleč na sever, je eno najskrivnostnejših pokopališč na svetu. Ohranja tradicijo prednikov in je pomemben del lokalne kulture in običajev. Od leta 1973 je pod zaščito države kot kulturna dediščina. V zavetju starih borovih dreves stojijo leseni nagrobni spomeniki iz hrastovega lesa v obliki čolnov in se dvigajo od poldrugega metra do dveh metrov nad zemljo. Njihov izvor, pomen in simbolnost so odeti v tančico skrivnosti. Nekaj podobnih nagrobnikov v obliki čolnov sje tudi na pokopališču Hajdúböszörmény, 15 kilometrov od Debrecena.

Obiskovalci si lahko pokopališče prosto ogledajo ob kateri koli uri in dnevu. Obdaja ga lesen plot, vendar so vrata vedno odprta.

Kraj, ki je živel s poplavami

Pred dobrimi tremi stoletji so samotno vas obdajali divjina, gosti gozdovi, reke s svojimi okljuki in meandri ter močvirja. Prebivalcem so vsako leto vsaj trikrat grozile poplave, zaradi česar je bilo malo kmetijskih površin primernih za obdelovanje zemlje. Ljudje so se preživljali z živinorejo, sadjarstvom, sušenjem sadja ter kuhanjem žganja in marmelade. Šele v 19. stoletju so Tiso regulirali, poglobili struge, zgradili jezove, izsušili močvirja ter tako deloma preprečili poplavljanje. Zaradi poplav so imeli takrat pri vsaki hiši čolne.

Po tradiciji so umrle pokopavali na cerkvenih dvoriščih, cesarica Marija Terezija pa je to prakso prepovedala, zato so v Szatmárcseke leta 1776 zunaj vasi postavili novo pokopališče. Prvi pokojnik je bil na novem pokopališču k večnemu počitku položen junija tistega leta, pokopališče pa je še vedno "živo" tudi danes, saj umrle še vedno pokopavajo tam in na grobove še vedno postavljajo enake spomenike. V letu 2022 so na pokopališču skupaj našteli 1302 nagrobnika. Na nagrobnikih je okoli različnih 250 priimkov, najpogostejši so Nagy, Kovács in Sarkady. Pokopališče ni razdeljeno na parcele in posamezne grobove, so pa skupaj ali vsaj v bližini pokopani družinski člani. Poseben del pokopališča je bil v preteklosti rezerviran za samomorilce, utopljence v reki in romske Madžare.

Nagrobnik v obliki čolna z izvirnimi napisi

Oblika nagrobnikov najbolj spominja na čolne, ki so jih v teh vodnatih in močvirnih krajih izdelovali iz drevesnih debel in jih uporabljali do 19. stoletja. Zgornji del nagrobnikov je po predvidevanjih najverjetneje v podobi človeške glave, spodnji del pa v obliki človeškega telesa. Na njih so vklesani različni napisi, kratki verzi, pesmi in poslovilne besede. Za ornamentiko so uporabljali t. imenovane "madžarske brke", pa tudi sonce, zvezde, drevesa … Vsi nagrobniki imajo napisan ABFRA, ki pomeni "V upanju srečnega vstajenja", in se nadaljuje z napisom "Tukaj počiva ta in ta …. Konča se z napisom B.P. (Béke Poraira – Počivaj v miru.) Nagrobniki so postavljeni nad glavo pokojnika, napisi na njih so obrnjeni proti zahodu.

Včasih so si vaščani še za časa svojega življenja izbrali epitaf za svoj nagrobni napis. V vasi je obstajala knjiga najbolj pogostih in priljubljenih epitafov, ki so jih vrezovali v nagrobnike. Eden od napisov se glasi: "Smrtnik, ustavi se pri tem nagrobniku, poglej svoje življenje, ko smrt prihaja nadte …" Ali pa: "József Varga, počivaj v krsti, spi dolg, tih spanec, dosegel si svoj zadnji trenutek sredi velikega trpljenja, ko je naš mogočni Gospod odmeril tvoje življenje." Na nagrobniku domačina, ki so ga njegovi podivjani konji odnesli v deročo reko Túr, pa piše: "Tukaj spi svoje tihe sanje István Kovács. Živel je 19 let. Končal je svoje zemeljsko življenje in svojo lepo mladost v vodah reke Túr." Avtorji nagrobne poezije so pisali lepe, a tudi zabavne in hudomušne stihe o pokojnikih. Nekaj teh svojevrstnih rim je ohranjenih in vidnih na spomenikih še danes, nekatere pa je čas že izbrisal.

Za obliko nagrobnika obstaja več razlag, a so vse zgolj ugibanja. Po najbolj verjetni razlagi so nagrobniki nastali zaradi preprostega dejstva, da leži kraj ob reki Tisi, ki je pogosto poplavljala. Pokopališče je nekoliko dvignjeno nad sicer ravno pokrajino. Ob večjih poplavah so lahko pokojnika pripeljali do pokopališča le na čolnu. Truplo so zakopali v zemljo, nad grobom pa postavili leseni čoln, v katerem so ga pripeljali. Sčasoma je tak način pokopa prešel v navado in postal tradicionalen. Po drugi razlagi, ki pa ni zelo verjetna, simbolizira čoln starodavni ugrofinski običaj, da se pokojnik na svojo zadnjo pot in na zadnjo plovbo vedno odpravi s čolnom.

Les mora biti hrastov, pogosto so ga izbrali že pred smrtjo

Domačini so si pogosto že za časa življenja priskrbeli hrastov les ali izbrali drevo, ki bo nekega dne njihov bodoči nagrobni spomenik. Če se je pokojni preselil v ta kraj iz neke druge vasi, so les za njegov nagrobnik prinesli iz domače vasi. Izbranemu mojstru so dali podrobna in stroga navodila o izdelavi nagrobnika. Les je moral biti hrastov, iz zemlje je štrlelo do dva metra lesa (v velikosti človeka), pod zemljo pa je bilo zakopanega še približno 80 centimetrov debla. Ob smrti je tesar, mizar, rezbar ali kolar leseno deblo s sekiro izklesal na svojem domu ali pa na dvorišču pokojnikove domačije. Vedno se je delalo na prostem. Za izdelavo spomenika je bilo potrebnih približno osem ur dela. Obrtniki za svoje delo niso zahtevali plačila v denarju, pač pa so jim sorodniki pokojnega poplačali v naturalijah (s slanino, klobaso, palinko...).

Število nagrobnikov se še danes spreminja. Domačini se starih spomenikov ne trudijo obnavljati, pustijo, da propadejo, da jih preraste bršljan in jih sčasoma nadomestijo z drugimi. Les tako strohni, propade, kar simbolizira naravni krogotok življenja – naravno zamenjavo umrlih. Mlajši rodovi nadomestijo starejše, njihovi nagrobniki strohnijo, enako kot sčasoma obledi spomin na te pokojnike. Pokopališče ima namreč omejen prostor, zato velja na njem naravni red: stari nagrobniki odmrejo in sprostijo prostor za naslednje pokojne.

Na grobove tukajšnjega pokopališča je prepovedano polaganje umetnega cvetja in plastike - v nasprotju z drugimi madžarskimi, češkimi, ukrajinskimi pokopališči, ki jih obilno "krasijo" plastične rože. Grobovi so tu okrašeni z okraski iz naravnih materialov: z venčki iz storžev, želodov, smrečja, posušenih rastlin in vejic. Tu in tam pa se kljub vsemu najde kakšen grob s plastičnimi okraski.

Ferenc Kölcsey in madžarska himna

Na najvišji točki pokopališča, na rahlo dvignjeni gomili, stoji bela marmorna grobnica najslavnejšega domačina, pesnika, kritika, jezikovnega reformatorja in politika Ferenca Kölcseyja (1790 – 1838). Kölcsey je avtor besedila uradne madžarske himne Himnusz, ki jo je napisal leta 1823. Pesem opeva slavno madžarsko preteklost, ima osem kitic, vendar se ob uradnih priložnostih izvaja običajno le prva kitica.

"Bog, blagoslovi Madžare
s svojo dobro voljo in obiljem.
Iztegni k njim svojo zaščitniško roko,
ko se borijo s sovražniki!
Njim, ki jih je že davno raztrgala nesreča,
prinesi jim brezskrbno leto!
To ljudstvo se je že dovolj pokorilo
za preteklost in prihodnost."

Pesnik je večino svojega kratkega življenja preživel v Szatmárcsekeju, tu je tudi umrl. Ob pogrebu so domačini na grob slavnega pesnika postavili preprost in na sredini prelomljen steber, ki je simboliziral tragičen konec njegovega življenja. Ob stoletnici njegove smrti leta 1938 pa so njegove posmrtne ostanke prekopali in jih obredno položili v grobnico iz belega marmorja, obdano s šestimi belimi stebri. V njej počiva skupaj s svojim bratom Adamom in njegovo ženo.

Pokopališče je zaradi pesnikovega groba in lesenih nagrobnikov romarski kraj marsikaterega Madžara, obiskujejo ga tudi turisti iz drugih držav. Prav dejstvo, da tu počiva veliki Ferenc Kölcsey, je pripomoglo k temu, da je pokopališče izjemno dobro ohranjeno, vzdrževano in obiskano.

Srečali smo madžarsko družino, ki je spoštljivo obstala ob grobnici velikega pesnika. Oče družine je tiho zapel pesem, domnevam, da madžarsko himno. Zelo ganljiv prizor.

Sándor Petőfi, prav tako velik madžarski pesnik (1823 – 1849) je nekoč obiskal Kölcseyjev grob. Prevzela sta ga mir in tišina pokrajine in spokojnost pokopališča. Zapisal je: "Grob velikega človeka obdaja rahel vetrič, v daljavi pa Tisa tiho žubori svojo pesem".

Z velikim spoštovanjem in pieteto do mrtvih hodimo med nemimi lesenimi figurami iz čolnov, okrašenimi s storži in venčki iz smrečja. Kot nekakšni vojščaki varujejo speče preminule prebivalce tega kraja in varujejo tišino pokopališča, mir in večni počitek pokojnih duš.

Turistični razvoj kraja

Kraj Szatmárcseke ima sicer smele načrte s turizmom. V nekdanjem dvorcu družine Kölcsey je danes kulturni center s spominsko sobo Ferenca Kölcseyja, v vrtu pred njim stoji pesnikov kip v naravni velikosti. Domoljubi in ljubitelji kulture obiskujejo pesnikov grob in recitirajo himno, obiskovalce privlači pokopališče s čolni. Lokalni rezbar izdeluje lesene spominke v obliki čolnov. Vsako leto februarja organizirajo mednarodno kuharsko tekmovanje, avgusta pa tekmovanje v kuhanju slivove marmelade, ki ga spremlja pester folklorni in kulturni program.