Družina Skok si je v sredini julija zadala nenavaden izziv – čeprav niso zagrizeni športniki, ampak čisto običajna družina, so prehodili več kot sto kilometrov čez drn in strn in uspešno prišli na cilj v Dolenjske Toplice. Prav to želijo sporočiti drugim – treba si je postaviti cilj in mu trmasto slediti. Ali z njihovimi besedami: "Če smo zmogli mi, zmore vsak."

Kako je potekal njihov pohod čez Snežnik in naprej po Dolenjski, med katerim so se bolj kot vsega drugega izogibali glavnih cest, in kdaj jim je bilo najtežje, pa v pogovoru s Petro Skok.

Kakšen upor je bil doma, ko ste dobili idejo, da bo družina skupaj prepešačila več kot sto kilometrov?
Moram poudariti, da v naši družini nismo športniki, nismo prav aktivni. Z možem Simonom sva bila v mladosti skavta in sva imela takrat zelo lepo izkušnjo s pohodom od Ilirske Bistrice do Sečovelj. Tudi ta pot je trajala pet dni, spali smo na prostem. Pred skoraj dvema letoma smo dobili v hišo psičko Luno in zaradi nje od takrat več hodimo na sprehode, zato se nam je porodila ideja o novem daljšem pohodu. Sama sem pred tremi leti dolgo ležala, zaradi bolečin v križu nisem mogla hoditi in takrat sem ugotovila, da je treba biti hvaležen za vse, kar imaš. Sklenila sem, da bi rada šla še enkrat na tak pohod, kot sem ga opravila v mladosti. Ko smo poleti razmišljali, kam naj se odpravimo na počitnice – običajno taborimo –, smo se strinjali, da je letos priložnost, da si pogledamo Slovenijo in si hkrati uresničimo željo. Za pohod do Dolenjskih Toplic smo se odločili mesec dni pred samim izletom.

Zakaj ste izbrali prav Dolenjske Toplice?
Z možem sva kar s prstom na prenosnem telefonu pogledala, do kod je iz Ilirske Bistrice razdalja približno sto kilometrov. Toliko smo si namreč zadali, da bomo prehodili. Ker sva proti Obali v mladosti že šla, drugo stran čez snežniške gozdove pa slabše poznava, sva rekla: pa pojdimo tja. Otroka sta stara 18 in 15 let. Seveda sva jima povedala za najin načrt, a takoj sta rekla: "Ne, midva bi šla raje na morje. Kdo bo hodil peš toliko časa!" Potem sva z možem sestavila turistični letak s programom, vabilom, prenočišči, kot bi ju vabila turistična agencija, in jima vabilo poslala na elektronski naslov. Hkrati sva povabila z nami na pohod tudi nečakinjo, ki je istih let kot onadva, in je bila takoj za. Ko je udeležbo potrdila nečakinja, se je za pohod odločila tudi hčerka, za sina pa vse do konca nisva vedela, ali bo privolil. Ampak je. Fino je bilo, ker smo imeli cilj, Dolenjske Toplice so bile zanimiv izziv tudi za mlade.

Kako ste si sploh začrtali pot? Po kakšnem terenu ste hodili?
Preden smo šli, smo si postavili končni cilj, določili smo si tudi dnevne cilje, zato smo si vnaprej rezervirali nočitve po gostiščih. Kje nas bo vmes vodila pot, pa sploh nismo vedeli. Mož in sin sta imela na telefonu vsak svojo navigacijo. Vodila sta nas čez drn in strn – po najkrajši pešpoti. Seveda se je večkrat zgodilo, da je bila pot, ki nam jo je pokazal telefon, zaprta z ogrado ali mrežo, zato smo morali narediti ovinek. Včasih nas je navigacija usmerjala tudi po vlakah, zaraščenih stezicah, a tudi po glavni cesti. Takrat smo raje naredili dodatne kilometre, da smo znova poiskali pešpot. Zanimivo nam je bilo tudi to, da na celotni poti nismo srečali niti enega pohodnika ali sprehajalca! Hodili smo večinoma po gozdu, a tudi med vasmi, ki so zelo lepe. Ljudje so bili zelo prijazni, vsi so bili začudeni nad našim načrtom. Z domačini smo se največkrat pogovarjali, ko smo jih prosili za vodo. S seboj smo vzeli malo stvari – pa še to je bilo preveč, kajti vse, kar potrebuješ, so kakovostni čevlji, dober nahrbtnik in sveža voda. Ta je res neprecenljiva.

Katera je bila največja težava na poti?
Težava je bila, če smo izgubili signal na telefonu – to se je največkrat zgodilo v snežniških gozdovih, ko smo iskali kakšno bližnjico. Ogromno je bilo poti, cest, stez, tako da velikokrat na kakšnem križišču nismo več vedeli, kam naj zavijemo.

Si predstavljam, da ste zaradi tega prehodili precej več kilometrov.
Da. Cilj je bil prehoditi 106 kilometrov, a prav zaradi ovir in izgubljanja smo jih naredili 122.

Snežniški gozdovi so znani po tem, da v njih prebivajo medvedi, risi in volkovi. Ste naleteli na kakšno izmed teh živali?
Naš največji strah pred odhodom so bili medvedi, begunci in klopi, a nismo srečali nikogar izmed teh. Proti medvedom smo se borili z zvončkom, ki so mi ga privezali na nahrbtnik, da sem vso pot zvončkljala. Občasno smo kričali, veliko smo prepevali, saj pravijo, da se medvedi ljudem umaknejo in da je pomembno le, da jih ne presenetimo. Za vsak primer smo imeli s seboj tudi dve razpršili proti medvedom.

Lahko na kratko opišete posamezne etape, v povprečju ste torej prehodili po 25 kilometrov na dan?
Tako nekako. Prvi dan smo se večinoma vzpenjali proti gozdni postojanki Mašun in prehodili 22 kilometrov. Na Mašunu smo tudi prespali. Naslednji dan smo krenili že pred zajtrkom in se odpravili do Bloškega jezera. Ta etapa je bila najdaljša, saj smo se dvakrat izgubili – enkrat čez Snežniško hribovje, drugič pa malo pred Bloškim jezerom. Do Starega trga pri Ložu smo naredili 24 kilometrov in smo bili precej utrujeni, imeli smo tudi žulje, bolele so nas rame. Takrat smo nepričakovano srečali sorodnika, bratranca, ki nam je nekaj kilometrov peljal nahrbtnike. A prav takrat, ko smo bili brez njih, smo se izgubili. Nismo imeli signala, začelo je deževati, nismo imeli pelerin, ker smo jih oddali z nahrbtniki, nismo imeli zvončka, s katerim bi odganjali morebitne medvede, ... Takrat smo naredili kar nekaj dodatnih kilometrov. Skupno smo ta dan prehodili 38 kilometrov – deset več, kot smo načrtovali. Mnogo lažje bi bilo, če bi spali kar pod milim nebom, a smo se bali živali in mojih preteklih težav s hrbtom. Na Bloškem jezeru smo imeli dan počitka, tudi naplavali smo se in si oprali obleke, saj smo imeli s seboj zelo malo stvari.

Tretji dan smo šli proti Ribnici, a smo naredili še ovinek na Goro do vasi Petrinci. Ta tura je bila dolga 24 kilometrov. Tisti dan je bil zelo vroč. Psička je sicer zelo rada hodila, nismo imeli težav z njo, a približno od enih popoldne naprej je bilo zanjo prevroče, zato smo jo morali nekaj časa nositi. V Ribnici smo doživeli presenečenje, saj nas je s sladoledom v roki pričakal naš domači župnik. Spali smo v apartmaju, katerega lastniki pridelujejo tudi med, zato smo imeli še kratko predstavitev čebelarstva. Lastnik apartmaja je tudi gozdar, in ko smo mu povedali, da nameravamo četrti dan hoje izvesti od Ribnice do Hriba pri Hinjah (21 km), je bil zelo začuden. Rekel je, da poti sploh niso označene, da so tam sama križišča in brezpotja in da sploh še nikoli ni slišal, da bi kdo to hribovje dejansko prehodil. Predlagal nam je, da gremo ob glavnih cestah, a to je bilo za nas predaleč, zato smo šli znova kar povprek. Hodili smo po stezicah, zaraščenih poteh in kar povprek čez teren. Predvsem za mladino je bilo kar zabavno. V gostišču na Hribu pri Hinjah so nam pozneje res potrdili, da smo menda prvi gostje, ki so k njim prišli peš.

Kaj ste naredili takrat, ko ste se izgubili? Vam je kdo priskočil na pomoč?
Ko se izgubiš, moraš vseeno nadaljevati po poti, dokler ne najdeš spet telefonskega signala in se znova orientiraš. Nismo izgubili smeri hoje, samo pot, zato smo delali dodatne kilometre.

Vas je bilo na poti kdaj strah?
Strah je bilo najbolj mene, drugi pravijo, da jih ni bilo.

So se kdaj na poti začele pojavljati misli, da je dovolj vsega, da bi obupali?
Vsak je imel kdaj kakšen trenutek "kaj mi je tega treba?", a smo drug drugega res odlično spodbujali. Bili smo čuječi drug do drugega, opazovali smo se, kdaj kdo potrebuje spodbudno besedo in tudi kdaj želi kdo hoditi sam. Ko je bilo nevarno, smo hodili skupaj, sicer pa vsak sam, v dvojicah ... Če je kdo potreboval pogovor, smo se pogovorili, spet drugič smo ga pustili samega. Prišel je tudi trenutek, ko je hčerka rekla, da ima vsega dovolj. Takrat je padel predlog, da lahko poskušamo poiskati prevoz in se nato naslednji dan vrnemo do točke, kjer smo odnehali. A so bili nato vsi proti. Vsi smo bili zelo vztrajni, čeprav smo vmes po poti kdaj potožili nad hojo.

Ste za pohod porabili ves dopust ali ste si nato nekaj oddiha privoščili tudi na Dolenjskem?
Imeli smo dan oddiha na Bloškem jezeru, tudi na Hribu pri Hinjah je bil bazen, ki smo se ga vsi razveselili in se že med potjo odpočili. V Dolenjskih Toplicah smo ostali dva dni. Naša želja je sicer bila, da bi šli še naprej do Kolpe taborit, a smo zaradi slabe vremenske napovedi te načrte morali odpovedati oziroma prestaviti.

Glede na to, da niste zelo aktivna družina, je torej vaše sporočilo to, da se vsak lahko poda na takšen stokilometrski pohod, samo odločiti se je treba?
Tako je. Vse je v naših glavah. Treba si je postaviti cilj, potem zmoreš vse. To želimo povedati naprej. Vsak dan sta bila najtežja začetek, prvih nekaj korakov, saj smo bili še neogreti, in zadnji kilometer. Ne glede na to, ali smo si postavili za cilj 20 ali 30 kilometrov, zadnji kilometer je vedno najtežji. A če smo mi zmogli, zmore vsak. Slovenija je res lepa, zato vabimo vse, da se večkrat odpravijo ven, v naravo. Imamo čudovite pešpoti. Slovenijo premalo poznamo, preveč se osredotočamo na že poznane turistične destinacije.

Je bil to enkraten podvig ali načrtujete že kaj novega?
Nam so bili za zgled vsi tisti, ki so se že odpravili po El Caminu ali slovenski Jakobovi poti. Naša pot se je od teh razlikovala po tem, da na njej ni bilo oznak, mi smo hodili res v neznano in nismo vedeli, kaj nas čaka naslednji kilometer. A ta pohod nam je dal krila in že jeseni načrtujemo nove podvige. Peš, seveda. Sestra me je spodbujala, naj na omrežjih objavljamo naše postanke. Zelo nas je presenetil odziv, neverjetno veliko število ljudi se je odzvalo, nas klicalo in pohvalilo idejo. Včasih je res potrebno samo malo poguma ali spodbuda.

Pa še cenovno ugoden je tak dopust ...
Res je. Zapravili bi še manj, če bi spali kar zunaj. Porabili smo tudi nekaj vsote od turističnih bonov, nekaj je še bomo.

Prihajate iz Ilirske Bistrice, ki ni prav turistično znana, večinoma se turisti mimo nje vozijo do hrvaškega morja. Kam bi vi povabili ljudi v svoji okolici, katere stvari naj si ogledajo?
Ilirska Bistrica je druga največja občina v Sloveniji in ima res ogromno pešpoti. Snežniško hribovje s Snežnikom in Sviščaki, Milanja, Kettejeva pešpot do vasi Prem, veliko je tudi drugih tematskih pešpoti. Občina je znana po številnih turističnih kmetijah, res odlični domači hrani, zelo dobrih picah, najboljšem sladoledu – sredi mesta, tam, kjer je najdaljša vrsta, haha. Priporočala bi tudi sprehod skozi mesto. Imamo zelo lep slap Sušec, ki poleti sicer izgine, Hrib svobode, na katerem je eden najlepših spomenikov NOB-ja v Sloveniji, ravnokar prenavljamo župnijsko cerkev sv. Petra s poslikavami Toneta Kralja. Zelo lepi so mestna palača, Hodnikov mlin, mestni park ... Lep razgled se ponuja tudi iz Brkinov. Morda je pomanjkljivost ta, da bi marsikatera pešpot lahko bila bolje označena, ampak spletni zemljevidi nam danes omogočajo, da se vsak lahko znajde – tako, kot smo se mi.