To so bili časi, ko so evropske kraljevine pod vplivom družbenih sprememb padale druga za drugo, najslavneje le nekaj mesecev prej ruska carska dinastija Romanovih. Poleg tega je med prvo svetovno vojno na Otoku vladalo izrazito protinemško vzdušje. Zato so člani kraljeve družine na čelu s takratnim kraljem Jurijem V. presodili, da je bolje, da svojega nemškega izvora ne oznanjajo tako glasno.

Coburgi in Hanovrčani
Od začetka 18. stoletja so namreč britanski imperij vodili člani nemške kraljeve družine Hanover, se poročali z nemškimi princesami in tako tkali globoke družinske oz. dinastične vezi. Kraljica Viktorija je po materini strani izhajala iz dinastije Saxe-Coburg-Saalfeld, ki je vladala na območju današnjih Bavarske in Turingije, po očetovi pa iz hiše Hanover. Ko se je leta 1840 poročila s svojim bratrancem po materini strani Albertom (njegov oče Ernest I. je medtem reorganiziral vojvodino in spremenil njen naziv v Saxe-Coburg-Gotha), je prevzela njegov priimek, ga predala tudi svojim devetim otrokom in s tem dinastijo iz hanovrske preimenovala v Saxe-Coburg-Gotha.

Za Viktorijo prevzem moževega priimka ni bila težka odločitev, piše Cristina Croft v knjigi Queen Victoria's Granddaughters 1860-1918 (Vnukinje kraljice Viktorije), saj ji je že mati vcepila spoštovanje in naklonjenost tako svojim prednikom kot vsemu, kar je nemško, poleg tega pa je svojega moža Alberta naravnost oboževala in ga razvajala tudi s spoštovanjem običajev, značilnih za nemške dežele. Prav Viktorija naj bi tako na Otok prinesla tradicijo okraševanja božičnega drevesa, saj se je Albert z veliko nostalgije spominjal svojih otroških (pred)božičnih dni.

Spopad bratrancev - in njegove uničujoče posledice za Evropo

To so bili obenem časi, ko se kraljeva elita ni kaj dosti obremenjevala z mnenjem svojih podanikov in je živela od njih popolnoma odmaknjeno življenje. A že nekaj desetletij pozneje se je vse spremenilo. Zaradi vojne, ki jo je začel ravno Viktorijin najstarejši vnuk, nemški cesar Wiljem II., je bil njegov bratranec, takratni kralj Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Jurij V. prisiljen spremeniti družinsko ime, saj se je zaradi večletnih spopadov začelo sovraštvo do Nemcev širiti tudi na (po rodu nemško) kraljevo družino. In ker je bil zaradi podobnega upora svojih podanikov le nekaj mesecev prej prisiljen odstopiti njegov drugi bratranec (in mož njegove sestrične Aleksandre), ruski car Nikolaj II., je uvidel, da je čas, da pretrga s svojimi nemškimi koreninami.

V ožjem izboru za "nov" priimek se je sicer znašlo več imen, med drugim tudi sinonim britanske kraljeve (nad)vlade, priimek Tudor, pa druga močna britanska imena, kot so: Plantagenet, York, Lancaster, England in celo Fitzroy (pri čemer Fitz načeloma namiguje na zunajzakonsko poreklo). Jurij se je po daljši razpravi s svojimi najožjimi sodelavci na koncu odločil, da kraljevo hišo preimenuje v Windsor, po simbolu britanstva, windsorskem gradu.

Grad Windsor kot simbol tradicije, stalnosti in neuničljivosti
Grad Windsor je bil namreč sinonim za moč britanskih kraljev že vse od svoje izgradnje v času Viljema Osvajalca, od leta 1100, ko ga je za svojo stalno rezidenco razglasil Henrik I., pa tudi ena izmed uradnih rezidenc britanske krone. Ker ga v ta namen (delno) uporabljajo še danes, velja grad Windsor za najdlje neprekinjeno naseljeno palačo na svetu. Normanska stavba, ki je bila skozi zgodovino večkrat prenovljena in obnovljena, je bila močan simbol za vse, kar je britansko, s čimer je dajala tudi Juriju V. upanje, da bodo Britanci sčasoma pozabili, od kod izvirajo njihovi vladarji.

Skladno z njegovim odlokom so priimek Windsor dodelili tudi za nazaj, "vsem potomcem kraljice Viktorije", z izjemo njenih hčerk in vnukinj, ki so poročene ali se bodo poročile v prihodnje, kar pomeni, da že nosijo oz. bodo nosile možev priimek. Odlok je bil le nekaj desetletij pozneje, ko se je poročila zdajšnja kraljica Elizabeta II., predmet številnih razprav, pa tudi zakonskih prepirov ... A o tem malo pozneje.

Trije kralji Windsorji in ena kraljica
Kralj Jurij V. je tako na današnji dan pred 100 leti postal prvi kralj dinastije Windsor, po njegovi smrti leta 1936 je naziv pripadel njegovemu najstarejšemu sinu Edwardu, ki pa se je prestolu še istega leta (tik pred kronanjem) odpovedal, ker se je želel poročiti z dvakrat ločeno Američanko Wallis Simpson, čemur pa ni bila naklonjena ne Anglikanska cerkev (katere vladar je kralj) ne britanska javnost na čelu z najpremožnejšim in najvplivnejšim slojem. Žezlo je tako pripadlo mlajšemu Albertu, ki si je po kronanju nadel ime Jurij VI., s čimer je želel še bolj poudariti svojo odločenost slediti očetovim stopinjam, ko gre za pripadnost narodu.

Saga o priimku, drugič
Kraljica Elizabeta II., Albertova hčerka, je tako šele četrta iz vrste britanskih vladarjev s priimkom Windsor - in morda je tudi zato njen naziv postal vroča tema britanskih razprav v 50. letih prejšnjega stoletja. Po poroki z izgnanim grškim princem Filipom, vnukom grškega kralja Konstantina I., oz. po svojem kronanju leta 1952 se je Elizabeta znašla pred dilemo, kateri priimek izbrati - ali slediti svojemu očetu in nositi naziv Windsor ali prevzeti Filipovega. Pa tudi tu je bilo vprašanje, katerega. Tudi Filip je namreč po izgonu iz Grčije opustil rodbinski naziv Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg in prevzel materin dekliški priimek Mountbatten. A tudi ta priimek Britancem ni bil preveč všeč, saj gre le za prevod nemškega, Battenberg.

Pod vplivom svojega strica, ki si je želel, da bi Mountbattni nekoč vodili Združeno kraljestvo, je Filip pritiskal na Elizabeto, naj se preimenuje ali pa vsaj njegov priimek doda svojemu. Kraljičina (neuradna) biografinja Sally Bedell Smith, avtorica knjige Kraljica Elizabeta, med drugim piše, da bi se Elizabeta že skoraj uklonila moževi zahtevi, a se je vmešala njena babica, "kraljica Mary", ki je o tem za Elizabetinim hrbtom obvestila takratnega premierja Winstona Churchilla.

"Nič več nisem vreden kot kakšna prekleta ameba"
Ta se je zavedal, kako pomembna je bila v tistem zgodovinskem trenutku kontinuiteta, kot jo predstavlja ime Windsor, zato je uporabil vse svoje govorniške sposobnosti, da je Elizabeto prepričal, naj priimka ne spremeni. Filip ženine odločitve ni najbolje sprejel - ob tej priložnosti je nastal eden njegovih najbolj znanih citatov, ki lepo ponazarjajo, kako težko se je bilo moškemu, ki je bil vzgojen v patriarhalni družini, spoprijeti z dejstvom, da ima njegova žena več moči kot on: "Nič več nisem vreden kot kakšna prekleta ameba. Sem edini moški v deželi, ki mu ni dovoljeno dati svojega imena svojim otrokom."

Bedell Smithova pri tem jasno namigne, da naj bi bila ravno Elizabetina odločitev glede priimka kriva za njune zakonske težave - in desetletno vrzel med rojstvoma princese Ane in princa Andrewa. Leta 1960, tik preden se je Andrew rodil, je Elizabeta sklenila narediti kompromis, piše Bedell Smithova - izdala je odlok, po katerem se kraljeva hiša še vedno imenuje Windsor, a obenem se bodo vsi njuni (moški) potomci, ki ne bodo imeli pravice do naziva njeno/njegovo kraljevo visočanstvo oz. princ/princesa, pisali Mountbatten-Windsor.

"Kraljica si samo želi storiti nekaj, kar bi zadovoljilo njenega moža"
Omenjena avtorica ob tem navaja zapise iz dnevnika takratnega premierja Howarda Macmillana, da se je po smrti svoje babice, kraljice Mary, in odstopu Winstona Churchilla odločila popraviti "težavo glede družinskega imena, ki njenega moža muči že od leta 1952". Macmillan je ob tem še zapisal: "Kraljica si samo želi (kot je prav) storiti nekaj, kar bi zadovoljilo njenega moža - ki ga močno ljubi. A kar me ob tem vznemirja, je dejstvo, da je princ do kraljice glede tega skoraj brutalen."

Saga glede priimka se je z Elizabetinim kompromisom končala. Tudi Filip se je sčasoma sprijaznil s svojo podrejeno vlogo in svoje poslanstvo našel v sponzorstvu številnih dobrodelnih organizacij, o čemer priča tudi dejstvo, da si zakonca še vedno stojita ob strani. Ravno te dni mineva 60 let od njune zaroke, biserno obletnico poroke pa bosta praznovala novembra.

Uradno se še nihče ne piše Mountbatten-Windsor, neuradno pa ...
Čeprav do zdaj priimka uradno ne nosi še nihče (ožji člani kraljeve hiše tudi sicer ne uporabljajo priimka), pa ga je na primer princ William pred leti uporabil, ko se je podpisal na zahtevek za tožbo proti francoskemu tabloidu, princ Andrew in princesa Ana pa sta se s tem priimkom podpisala ob poroki, zato britanski poznavalci domnevajo, da se bo, ko bo na prestol sedel Charles, kraljeva hiša v znak spoštovanja Filipu tudi uradno preimenovala.

Vsekakor pa je bila odločitev Jurija V., da spremeni ime kraljeve hiše, ena pomembnejših v tistem času, česar se Buckinghamska palača dobro zaveda, a se zdi, da se s tem nerada hvali. Medtem ko monarhija praznuje številne (manj pomembne) obletnice, za to ne predvidevajo nobenih posebnih dogodkov. Stoletnico dinastije bodo tako zaznamovali zgolj z izdajo spominskih kovancev.