Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se o duševnih stiskah Slovencev in načinih, kako pomagati njim in njihovim svojcem, pogovarjali z Andrejo Štepec, predsednico Sveta uporabnikov pri združenju Šent (slovensko združenje za duševno zdravje) in docentko dr. Vesno Švab, psihiatrinjo v Psihiatrični bolnišnici Ormož, ki je bila tudi predstojnica Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Andreja Štepec med drugim opozarja, da je za porast duševnih bolezni kriv tudi način življenja, Švabovo pa skrbi predvsem porast duševnih stisk otrok in mladostnikov - ki pa se jih, opozarja, ne sme reševati zgolj z zdravljenjem z zdravili. Več preberite v spodnjem intervjuju.

Zdi se, da je danes duševnih bolezni več. Je to res ali gre "le" za to, da smo danes o duševnih boleznih malo bolj pripravljeni govoriti?
Andreja Štepec: Teh bolezni je vedno več, tudi zaradi tempa življenja. Poglejte, ljudje izgubljajo službe, pritiskov je vedno več ... Kazalci kažejo, da tendenca pada, ampak ... odvisno, kako bo. Današnje geslo je: Vsak sedmi prebivalec ima zdaj, v danem trenutku, duševno bolezen, vsak tretji jo bo imel vsaj enkrat v življenju.

Koliko so torej določene duševne motnje posledica stresnega življenja?
Ljudje smo različno občutljivi. Nekomu je dovolj majhen dejavnik, da ga vrže iz tira oz. da ga pahne na rob, nekomu pa se lahko to dalj časa nalaga.

Duševne bolezni so sicer še vedno precej stigmatizirane. Pa vendar: se kaj premika?
Trudimo se, da bi se premaknilo. Ampak ... Znak duševnega zdravja je zelena pentlja, ki jo delimo v naših centrih oz. na mestih, kjer se nahajajo naši centri, in se dogaja, da je ljudje nočejo sprejeti. Mogoče tudi to kaže na stigmo.

Kako pristopiti k temu problemu? Kaj bi v Sloveniji (sistemsko) še morali storiti, da bi destigmatizirali ali pa vsaj zmanjšali zaznamovanost duševnih bolezni?
Zavedati bi se morali predvsem, da to lahko doleti vsakogar, in dajati več poudarka nevladnim organizacijam, ki so že zelo veliko naredile na področju destigmatizacije. Imajo tudi programe, ki jih širijo v družbo, v skupnost, trudijo se, da bi ljudje lahko ostali zunaj bolnišnic in da bi prišli, tudi če so v krizi, čim hitreje in s čim manj posledicami iz nje. Jasno, tukaj je nujno potrebno tudi sodelovanje s psihiatri. Ne smemo biti ločeni, saj delamo za isto stvar.

Zavedati se moramo, da so na prvem mestu ljudje z duševnimi težavami. In njihovi svojci, seveda. Ti so tudi stigmatizirani, takoj ko se razve, da je kdo v družini bolan oz. da ima težave.

Kako jim vi pomagate?
Ljudje, ki imajo težave, lahko pridejo v center, obiskujejo različne programe, lahko stanujejo v naših stanovanjskih skupinah. Zgodi se, da imajo ljudje nizke pokojnine, da ne morejo živeti v svojih stanovanjih, da jih svojci nočejo, saj nočejo živeti z bolnim človekom ... in ti ljudje potrebujejo nastanitveno možnost. V takih primerih se lahko obrnejo na nas.

Tudi, ko iščejo delo. Imamo zaposlitvene centre, imamo zavod Šentprima, ki jim pomaga poiskati službo, pomagajo jim skozi neko zaposlitveno rehabilitacijo. Lahko se tudi obrnejo k nam po individualni nasvet - tako svojci kot bolniki -, saj imamo osebo, ki jim pomaga, lahko tudi posreduje kot nekakšen mediator med družinskimi člani. Ko nekdo zboli, je to za vsako družino šok. Ko izvejo od drugih, delijo izkušnje, izvejo, kako so drugi reagirali ob tem, jim je dosti lažje.

Veliko lahko k ozdravitvi prispevajo tudi svojci in prijatelji.
Sigurno.

Kakšne pa so te reakcije? Sami ste že omenili, da je precej stigme, ne samo za bolnike, ampak tudi za svojce, prijatelje. Kako pomagate njim?
Podobno. Da jih okrepimo, da tudi njim povemo, da se morajo postaviti za bolne, morajo poudariti, da ta bolezen ni nič takšnega, da so bolni tudi ljudje. Da tudi ti vidijo: če se sami zaprejo med štiri stene, potem ljudje, jasno, govorijo, da so čudni. Če pa živijo normalno naprej, ustvarjajo, so uspešni, potem bodo ljudje rekli: Glej, kljub temu je še boljši.

Že prej ste omenili težave starejših. Letošnji dan duševnega zdravja so na Inštitutu za varovanje zdravja posvetili depresiji pri starejših. Delež starejših, ki imajo tovrstne težave, se namreč povečuje. Zakaj, menite, da je tako? Je to največ povezano s socialnim statusom?
Tudi, ampak to ni vse. Mlajše družine se odseljujejo od doma, starejši so osamljeni. Zdaj, ko se odpirajo različne socialne mreže za starejše (npr. v Ljubljani in drugod imajo telovadbo za starejše, izobraževalne delavnice itd.), se še vedno čutijo koristne. Tudi s prostovoljstvom se lahko ukvarjajo. Je pa pri tistih, ki so bolni, osamljenost še toliko hujša, ker ne morejo ven. In taki bi pa sami potrebovali prostovoljce, ki bi pomagali njim, jim delali družbo. Večinoma so pa osamljeni.

Koliko pa je pri nas razvito prostovoljstvo, pripravljenost pomagati starejšim oz. samo biti z njimi?
Trudimo se, da bi bilo boljše. Zdaj dve leti pripravljamo tudi izobraževanje z naslovom Nisem več sam, sem prostovoljec, da bi ljudi pripravili do tega, da bi pomagali. In jih ozavestili, da se tudi prostovoljci boljše počutijo, če komu naklonijo urico ali dve na teden, mesec. Ljudje morajo sprejeti to idejo, se zavedati tega, da bodo morda nekoč tudi sami potrebovali prostovoljca, in potem bo vse lažje.

Zdaj sva največ govorili o depresiji. Kako jo prepoznamo in kaj jo povzroči/spodbudi?
Različni dejavniki so. Lahko so to osebne travme, kakšne, za koga drugega, popolnoma nepomembne stvari, dogodki, izgube službe, slaba finančna situacija. Kako opazimo? Navadno se spremeni značaj ljudi. Vidno se spremenijo. Ljudje se nimajo več česa veseliti, ves čas so utrujeni, imajo negativne misli ... Opazi se. In zato je tudi tako pomembno, da je družba ozaveščena, da takoj reagira. Svojci lahko že s tem veliko naredijo, če opazijo, da je nekaj narobe, in vprašajo: Kaj je narobe? Zakaj si tak? Kako lahko pomagam?

Strokovnjaki poudarjajo, da je pri duševnih boleznih (tako kot tudi pri telesnih) nujno poiskati pomoč. Kolikšen odstotek ljudi dejansko poišče pomoč?
Dr. Vesna Švab: Obstajajo precejšnje razlike med razvitimi in nerazvitimi državami. V razvitih naj bi bila oskrba bistveno boljša kot v nerazvitih. In v razvitih državah več kot polovica ljudi ne pride do pomoči. Vsaj polovica ljudi je neoskrbljenih - in to, če imate dobro razvito mrežo pomoči. Če pa je mreža šibka, tako kot pri nas, potem pa je takih več kot tri četrtine. In to niso ljudje z nekimi majhnimi težavami. To so ljudje z zelo resnimi težavami.

En del razlogov, zakaj je to tako, je v šibki mreži, precej pa tudi v stigmatizaciji in odporu do tega, da bi poiskali pomoč.

Je tega v Sloveniji še vedno veliko? Da si ljudje ne upajo oz. nočejo priznati, da imajo duševne težave?
V našem kulturnem okolju mogoče celo za odtenek več. Ker smo navajeni veliko potrpeti. V našem okolju je tako, da ljudje radi stisnejo zobe in poskušajo rešiti svoje stiske sami ali s pomočjo najbližjih in se redko, redko obrnejo po pomoč.

Pa se vseeno kaj spreminja?
Mislim, da smo ogromno naredili za to. Predvsem po zaslugi medijev in nevladnih organizacij, ki so začeli odpirati to področje v javnosti. In potem so se premaknile tudi strokovne službe, tako da smo dosegli kar opazne premike. Zdaj je važno, da ne odnehamo in da vztrajamo pri kontinuiranem ozaveščanju in gradnji večje sproščenosti do teh vprašanj v družbi.

Se katera izmed bolezni v zadnjih letih pojavlja pogosteje oz. redkeje?
Porast tesnobnosti in depresivnosti je povsod po svetu opazen. Čeprav mislim, da smo že dosegli neko najvišjo točko. Tisto, kar je zaskrbljujoče, je pojav duševnih motenj pri otrocih. To je zelo pomembno, saj se lahko duševne motnje v otroštvu nadaljujejo v odraslo dobo in se pozneje kažejo na drugačen način, Preventiva, zgodnje odkrivanje in pomoč, zdravljenje bolezni otrok - pa ne samo zdravljenje z zdravili, ampak vse oblike pomoči.

Za kakšne motnje najpogosteje gre?
To so vedenjske in čustvene motnje, ki jih ne znamo prav dobro opisati, povedati, kaj so. Najpogosteje se te motnje začnejo s tistim, čemur smo včasih rekli hiperkinetični sindrom, motnje pozornosti in nemir, ki se pojavi pri otrocih, vsako napačno vedenje, ki pa v bistvu kaže, da je otrok v hudi duševni stiski. Treba je biti pozoren že pri otrocih. Ampak te motnje so večinoma prehodne.

Omenili ste zdravljenje ne samo z zdravili, ampak tudi na druge načine. Ali v Sloveniji prevečkrat zdravimo samo z zdravili - predvsem npr. depresijo, anksioznost?
Ne smemo se narobe razumeti. Zdravila so vsekakor zelo pomembna, so ena izmed dokazano uspešnih metod zdravljenja. V bistvu ena izmed redkih dokazano uspešnih načinov zdravljenja. Niso pa edina metoda zdravljenja. Predvsem pri mladih in otrocih, pa tudi pri odraslih je treba zdravljenje z zdravili kombinirati s psihoterapijo in rehabilitacijo. Ogromno se da storiti z malo podpore, z mrežami, s socialnimi ukrepi in z različnimi načini psihoterapije. Vendar zdravila so najboljši način zdravljenja, predvsem pri hujših oblikah depresije.

Sami ste omenili, pa tudi Zbornica kliničnih psihologov opozarja, da je pri nas strokovnjakov za duševno zdravje premalo, zato se bolniki po pomoč obračajo na ljudi, ki za to niso ustrezno usposobljeni. Kako rešiti to težavo?
Z velikim veseljem vam bom odgovorila s številkami. Socialnim zavodom v Sloveniji se namenja okoli 170 milijonov evrov, kar je dovolj sredstev za postavitev približno 1.000 ambulant splošnih zdravnikov, ki bi lahko pri starosti, invalidnosti in kroničnih duševnih motenjah pomagali na terenu. Skratka, dokler je organizacija takšna, da usmerjamo večino finančnih sredstev v neko profesionalno obliko obravnave, toliko časa ne moremo pričakovati, da bomo na lokalni ravni razpredli neko mrežo. Klinični psihologi so seveda potrebni, so strokovnjaki, ampak tisti, ki delujejo na lokalni ravni, so družinski zdravniki in nevladne organizacije - o načinu, kako pomagajo te, pa je že govorila Andreja.

Še posebno na podeželju je dostop do takšne pomoči bolnikom otežen.
Ta pokritost je čisto neenakomerna. Katastrofalne razlike so med posameznimi regijami. Na Koroškem ta hip praktično ni psihiatra oz. eden je za celo regijo, v Pomurju sta samo dva ambulantna, v Ljubljani in okolici jih je pa prek 40.