Posebna raziskovalca Eva in Luka, ki ju interpretirata igralca Manca Dorrer in Domen Valič, v peti sezoni podkasta o spolnosti Evolucija užitka še naprej prek resničnih in izmišljenih osebnih zgodb ter ob pomoči domačih in tujih strokovnjakinj in strokovnjakov raziskujeta človeško spolnost, seksualnost in intimo. V četrtem delu boste spoznali Marka, ki je s partnerico Gajo dobil otroka z razlikami pri razvoju spola.

Mark je star osemindvajset let in je pravkar postal oče. Njegova partnerica Gaja je v nosečnosti opravila genetski test, ki je pokazal, da ima zarodek kromosome XX. Vsi so pričakovali, da se bo rodila deklica, zato jih je zelo presenetilo, da so njene genitalije videti moške. Ariane Dessens je nizozemska klinična psihologinja, ki dela v bolnišnici Erasmus Medical University Hospital na področju diagnostike in kliničnega zdravljenja pri otrocih, mladostnikih in odraslih z različnimi razvojnimi razlikami glede spola (DSD). Pojasnjuje, da "obstaja zelo veliko različic DSD-ja, ogromno jih je. Vsa stanja so zelo redka, ampak v splošnem se ocenjuje, da zaznamo DSD pri enem od 4500 otrok."

Kot pravi, najprej svetuje staršem, saj je informacij, ki jih dobijo ob rojstvu otroka, zelo veliko, so kompleksne in težko razložljive, močno jih prevzamejo. "Številne starše je na začetku strah, ne vedo, kako se s tem spoprijeti, saj nikoli še niso slišali, da bi kdo rekel, da ima otroka s tem stanjem. Sprašujejo se, kako biti dobri starši. Z njimi se zato pogovorim o tem, kaj vse lahko naredijo in kako se s tem lahko spoprimejo," razlaga strokovnjakinja.

DSD, interspolnost in nebinarna identiteta

Ariane Dessens razlaga, da so vsi DSD-ji, torej razlike v razvoju spola, izjemno redki, medtem ko nebinarna identiteta ni tako redka. Izraz interspolnost se pogosto uporablja za vse ljudi, ki imajo identifikacijo, ki je nebinarna ali kvir ali je nekje med spoloma. Pojasnjuje, da je "pri interspolnosti jedro stvari identiteta, medtem ko je pri DSD-ju jedro stvari razvoj telesa". "Torej DSD je fizičen in seveda ima veliko psiholoških posledic, medtem ko je pri interspolnosti to duševno in lahko ima fizične posledice, če želite spremeniti določene dele telesa ali kaj podobnega."

Kot pravi, veliko strahov izvira iz tabujev in stigme, povezanih z genitalijami, reproduktivnimi organi, spolnim vedenjem in spolno identiteto. "Od tod izvirajo strahovi staršev, ki jih moramo ublažiti, da se sploh lahko spoprimejo s težavo. Strah jih je tudi, kako se spoprijeti z medvrstniškim nasiljem, ki ga bo morda doživljal otrok." Starše zanima, kaj naj naredijo in kako naj razložijo stvari na način, da ustavijo nasilje in dosežejo, da bodo njihovega otroka spoštovali in videli vse dobre lastnosti, ki jih otrok ima.

Neplodnost in oploditev z biomedicinsko pomočjo

Veliko ljudi z DSD-jem je neplodnih, kar je za starše pogosto žalostno dejstvo. Seks in reprodukcija sta sicer ločena že nekaj časa, poznamo veliko vrst kontracepcije, svobodno odločanje o rojstvih otrok, ki vključuje tudi dostopen in varen splav ter oploditev z medicinsko pomočjo, imamo pri nas v ustavi že 50 let. Kljub temu pa so do zdravljenja neplodnosti v Sloveniji upravičeni heteroseksualni pari, zato je zagovornik načela enakosti že leta 2021 predlagal izvedbo ocene ustavnosti zakonske ureditve dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Na ustavno presojo še čakamo.

Boj za enakost in človekove pravice poteka različno, s sočasnimi koraki naprej in koraki nazaj. V Švici, kjer so ženske dobile volilno pravico šele leta 1971, oploditev z biomedicinsko pomočjo omogočajo denimo tudi poročenim lezbičnim parom. Gideon Sartorius, ki se v Baslu ukvarja z reproduktivno medicino, razlaga, da lahko pomagamo parom, če so poročeni. "Že nekaj časa se v Švici lahko poročijo tudi istospolni pari, torej, dokler je par poročen, lahko izvedemo tudi osemenitev z darovano spermo. To pomeni, da smemo danes pomagati tudi lezbičnim parom z umetno oploditvijo." Pravi, da je zelo vesel, da je to bolj liberalno, kot je bilo še pred leti, ampak po njegovem mnenju bi se moralo še bolj liberalizirati. "Poroka je nekoliko zastarel pogoj, včasih pa je težko razumeti, zakaj samske matere ne morejo imeti otrok oziroma zakaj ne smemo z umetno oploditvijo pomagati tudi njim. Verjamem, da je družba vedno kakšen korak pred zakonodajo. Sem še kar prepričan, da bomo v prihodnjih letih vse bolj liberalni. To zahteva svoj čas."

Kljub napredku tudi veliki koraki nazaj

Kljub liberalizaciji pa se v zahodnem svetu marsikje odvzemajo trdo priborjene reproduktivne pravice – od onemogočanja dostopa do kontracepcije do prepovedi in kriminalizacije umetne prekinitve nosečnosti. Se torej utegnejo koraki nazaj zgoditi tudi na področju oploditve z biomedicinsko pomočjo? "Da, to je mogoče. Mislim, da v Švici tega res ne pričakujem, saj je zakonodaja tam, recimo temu, kar počasna, je pa dobro utemeljena v družbi. Proces spreminjanja zakonodaje je dolg, različne politične stranke in interesne skupine imajo možnost sodelovanja pri oblikovanju zakonodaje. Tega torej v Švici ne pričakujem, ampak seveda, je mogoče. Žal vidimo vse več držav, ki to vse bolj omejujejo, saj imajo tradicionalne poglede na družinske sisteme in zato gre družbeni razvoj vzvratno. Žal," pravi Gideon Sartorius.

Tudi o tem v četrti epizodi nove sezone igrano-izobraževalnega podkasta Evolucija užitka, ki jo najdete v spletnih arhivih RTV Slovenija in v svoji najljubši aplikaciji za podkaste.