Nina nam je prijazno odgovorila na nekaj vprašanj o tem, kako se spopada z izzivi materinstva.

Kako se znajdete v vlogi mamice?
Priznati moram, da se izredno dobro počutim in da mi gre materinstvo prav dobro od rok. Lahko bi celo rekla, da veliko bolje, kot sem pričakovala oziroma se bala, da mi bo šlo. Čeprav bo Leo dopolnil šele leto dni, se mi zdi, kot da sem že vse življenje mama. V tem času pa so se tudi vse skrbi, vsi strahovi, ki so me morda žulili med nosečnostjo, razblinili. Ko me ravno vprašate, kako se znajdem – pravzaprav sem čedalje bolj iznajdljiva! (smeh) Čisto običajne prijeme moram predelati čisto po svoje. (smeh)

Kakšni pa so bili ti strahovi?
Največja negotovost, lahko rečete tudi strah, je bila, kaj mu bom lahko v fizičnem smislu sploh lahko ponudila. Kako ga bom dojila, pestovala, ga prelagala, posedala, odlagala, se z njim igrala, saj dojenček potrebuje veliko nege in nisem bila prepričana, koliko bom lahko opravila sama, samostojno. K sreči dojenček raste počasi in se razvija postopoma, z njim pa tudi jaz. Sproti ugotavljam, da zmorem veliko več, kot sem si mislila. Leo je moj veliki učitelj, ob njem se učim novih prijemov in upam, da sem dobra učenka!

Videti je, da vas je materinstvo povsem okupiralo. Si vzamete tudi kaj časa zase?
V tem trenutku me je pravzaprav res, ampak ta okupacija je nekaj najlepšega na svetu. (smeh) Večino časa posvečam Leu, in to z največjim veseljem, sploh si ne znam predstavljati, da bi lahko bilo drugače. V tem trenutku je on glavni in nekako ni časa še za kake druge zgodbe. A počasi se že upam začeti vključevati tudi v druge zgodbe in projekte. Spet sem recimo začela plesati, kar mi zelo veliko pomeni, ker imam rada razgibano, dejavno, dinamično življenje.

Materinstvo je, kot sva že dejali, tudi fizično zahtevno. Kako pravzaprav z vozičkom premagujete vse fizične ovire? Kako Lea peljete k zdravniku, na sprehod?
Glede na moje poškodbe pač ne gre drugače, kot da imam skoraj vedno koga ob sebi. Med tednom vsak dan dopoldne prihaja osebna asistentka iz Društva paraplegikov, in to za štiri ali osem ur. Drugače pa mi veliko pomagajo tudi moji in Galovi starši, sploh moja mami so moje roke vsak dan več ur. Seveda si želim, da bi lahko čim bolj samostojno skrbela za Lea, toda svoje omejitve sprejemam in se trudim, da bi našla vedno nove načine, kako narediti čim več. Potrebne je veliko prilagodljivosti in iznajdljivosti.

Katere pa so največje ovire za mamico na invalidskem vozičku?
Zame je največja težava ta, da sem pri skrbi za Lea vedno odvisna od pomoči koga drugega. Ker v rokah nimam dovolj moči in mi prsti ne delajo, ga na primer lahko slečem, ne morem pa ga obleči, ga položiti v posteljico, tudi okopati ga ne morem sama in podobno. Ovira je tudi ta, da pri nas v Sloveniji ne obstajajo pripomočki, ki bi mamici na invalidskem vozičku pomagali pri premeščanju otroka po stanovanju ali da bi dojenčka lahko sama peljala na sprehod. V Angliji imajo na primer posebne otroške vozičke, ki jih je mogoče pripeti na invalidski voziček, in tako je mamica samostojno mobilna. Cene teh pripomočkov pa so tako astronomske, da si česa takega nismo mogli privoščiti. Pa smo se morali zateči k lastni iznajdljivosti in smo otroški počivalnik predelali tako, da sem ga lahko pripela na svoj voziček in sva z Leom lahko kolovratila po stanovanju in okoli hiše. Zdaj je ta svoj sedežek že prerasel in čakamo, da bo shodil in bo lahko sam hodil naokoli. Pa smo našli tudi rešitev za ta vmesni čas – dam ga v kengurujček in ga lepo pripetega nase vozim naokoli s seboj. Predvsem se moram večkrat opomniti, da je tudi vsa ta odvisnost začasna, Leo raste in bo čedalje večji, samostojnejši in tako bo tudi ta del fizične skrbi zanj čedalje lažji.

Ko ste že ravno omenili, da bo Leo shodil, vas je kaj strah, da bo stekel stran in ga ne boste mogli ujeti?
Tudi o tem večkrat razmišljam in verjetno bo tudi Leo kdaj preizkušal meje, do kod lahko gre in kaj si lahko dovoli. Vendar moram povedati, da opažam, da se Leo že zdaj, ko je še dojenček, vede drugače na primer do moje mame, svoje none, kot do mene. Nekako se mi zdi, da povsem naravno dojema, da pač z mano nekaterih vragolij ne more početi. Do mene, moje okornosti in počasnosti je zelo potrpežljiv. Prav zato se nekako ne bojim, da mi bo ušel. Mislim, da bo iz lastnega preživetvenega nagona, iz lastnega čuta za varnost poskrbel, da se ne bo spravljal v okoliščine, v katerih bi bil v nevarnosti.

Pa se vrniva še nekoliko k nosečnosti. Vas je bilo strah, kako bo vaše telo preneslo ta napor?
Pravzaprav je bilo bolj strah mojo mamo. Njo je zelo skrbelo, kako bo nosečnost potekala, kako bom prenesla porod, kako se bo moj organizem odzival na vse te spremembe, napore. Jaz pa sem tak človek, da se težav lotim, še preden se te sploh pojavijo. Preštudirala sem vso mogočo literaturo, si priskrbela tim zdravnikov za vse težave, ki bi se glede na moje poškodbe lahko pojavile, a na srečo nisem potrebovala nobenega. Nosečnost je potekala lepo, zaradi nevarnosti zapletov pri porodu pa sem imela načrtovan carski rez. Zadnji mesec sem preživela pod skrbnim nadzorom v bolnišnici in z Leom sva zdržala do načrtovanega datuma. In 15. maja ob 7.47 me je preletel Boeing 747, kot se je takrat pošalil Gal. Po treh urah na intenzivni pa smo bili že vsi trije skupaj v sobici.

Menite, da sta pri nas materinstvo in invalidnost še vedno nekakšen tabu?
Ne vem, ali bi rekla ravno tabu, ampak prav je, da bi se o tem več govorilo. Mislim, da si veliko ljudi sploh ne predstavlja, da je to mogoče. Še sama si nisem predstavljala, česa vsega je moje telo sposobno. In moram reči, da sem bila med nosečnostjo edinkrat v življenju resnično ponosna na svoje telo, na to, da vse to zmore.

Zdaj je pred vami vzgajanje novega človeškega bitja. V kakšnega človeka želite, da bi Leo odrasel?
Nimam kakega posebnega vzgojnega načrta, moja osnovna želja je, da ga vzgojim v dobrega, sočutnega človeka, takega, ki bo vedel, kaj so prave vrednote, kaj je prav in kaj ne, v človeka brez predsodkov. Rada bi, da bi znal ceniti življenje in se zavedal, koliko je vredno, ter da nikakor nič ni samoumevno.

Ali v starševstvu uživate?
Seveda. Neskončno! To je najlepše, kar mi je življenje lahko dalo. Zame je Leo nesporni čudež. Uresničena želja, ki se mi je ves čas zdela previsoko leteča, iluzorna. x