Tri od petih pediatrinj, ki na Instagramu z imenom Pet pediatrinj pripravljajo poučne in uporabne vsebine za mlade starše, sta v podkastu Šala za starše na Valu 202 gostili Uršula Zaletelj in Maja Stepančič.

Smo sredi zime, v medijih že dalj časa opozarjamo na epidemijo gripe, veliko je bolezni, ki se prenašajo med otroki v vrtcu in na obiskih. Kdaj je čas za obisk pediatra, kdaj nam mora zasvetiti rdeča lučka?

Patricija Trunkl: “To se razlikuje, če govorimo o novorojenčku, dojenčku, malčku ali najstniku. Najprej si seveda želimo videti novorojenčke in dojenčke do tretjega meseca starosti, saj lahko pri tej skupini otrok že navaden prehlad povzroči, da se nosek zamaši, da začne otrok odklanjati hranjenje, in to potem vodi v dehidracijo, lahko tudi v hipoglikemijo. Se pravi, da pade krvni sladkor, tako da želimo najmlajše videti zelo hitro. Pri drugih starostnih skupinah pa veljajo nekako splošna pravila, recimo glede vročine, če vročina vztraja tri dni. Ali kadar vročina po zaužitju sredstev za zbijanje vročine ne pade, pa vemo, da so dali starši otroku dovolj velik odmerek sirupa. Sprejeti jih želimo tudi, če je vročina otroku že enkrat padla, bil kak dan brez nje, nato pa je spet narastla. Ali če je samo vročina, brez prehladnih znakov, bruhanja ali driske. Poudarila bi tudi, da želimo videti otroka po prvem vročinskem krču, takrat dobijo starši navodila, kako ravnati, če se vročinski krč ponovi, dobijo tudi zdravila za prekinjanje vročinskih krčev. Še en tak primer je, če se vročinski krč po treh minutah ne prekine sam in morajo aplicirati zdravilo. Seveda pa je obisk nujen tudi, če starši opišejo znake težkega dihanja ali dehidracije, da ima otrok suhe ustnice, bel jezik, če so pleničke že ves dan suhe ali je koža marmorirana. Tudi znaki izčrpanosti so znak za ambulanto.”

Omenili ste dihalno stisko. Kako jo prepoznamo pri najmlajših?

Patricija Trunkl: “Z opazovanjem otroka in štetjem frekvence dihanja. To najlažje in najbolje opravimo v spanju, torej ko otrok spi in nima vročine, saj vročina vedno poveča frekvenco dihanja. Ko otrok spi, opazujemo, kako se dviguje prsni koš, in štejemo frekvenco v eni minuti, število vdihov. Pri tem si je dobro zapomniti dve števili: če je otrok star manj kot eno leto, je to število 50, če naštejemo več kot 50 vdihov na minuto, je to alarmni znak, da moramo k zdravniku. Če je otrok starejši od enega leta, pa je to število 40. Se pravi, če preštejemo več kot 40 vdihov, moramo k zdravniku. Ob znakih težkega dihanja pa opazujemo tudi trebušček, se pravi dihanje s trebuščkom in ugrezanje medrebrnih prostorov. Torej ali se vidijo rebra pri otroku, pa tudi ugrezanje juguluma, to je jamica na koncu vratu. Zanima nas tudi, ali si pri dihanju pomagajo z rameni, da dvigujejo ramena ali pri tem širijo nosna krila. Ob tem lahko poslušamo tudi dihanje, en tak zvok, ki nas pediatre morda najmanj skrbi, je hropenje, starše pa najbolj, saj je najglasnejši, moker zvok. To so navadno zvoki, ki prihajajo iz zgornjih dihal, iz noska. Bolj nas skrbi, ko starši povedo, da slišijo neko piskanje, žvižganje pri ustih, to lahko tudi nakazuje na težko dihanje oziroma na vnetje spodnjih dihal. Poudarila bi tudi, če starši vidijo, da je otrok cianotičen, se pravi, da so ustnice, jezik modro obarvani, če so pogoste prekinitve dihanja ali pa se celo pojavljajo motnje zavesti, takrat je treba takoj poklicati 112.”

Kakšno je vaše mnenje o merilcih kisika, ki jih lahko kupimo v lekarni? Je smotrno imeti tak merilec tudi doma ali je bolje, da otroka opazujemo in pri znakih težkega dihanja obiščemo pediatra?

Patricija Trunkl: “Mislim, da imamo pediatri raje, da opazujete otroka, na merjenje kisika v krvi namreč vpliva več dejavnikov. Saturatorji, ki so narejeni za odrasle, so običajno preveliki za otroške prstke, tudi na mokrih prstih ne izmerijo pravilno, pokažejo lahko nižje vrednosti in nastane panika. Raje torej vidimo, da pridejo starši z otroki k nam in izmerimo, predvsem pa, da jih naučimo opazovati opozorilne znake in se nanje odzvati.”

Kdaj pediatri napotite otroka v laboratorij na odvzem krvi?

Alenka Biteznik: “Pravzaprav vedno, ko ima otrok tri dni vročino nad 38 stopinjami Celzija in ob pregledu ne najdemo nekega očitnega vzroka, ki bi lahko pojasnil to vročino, recimo vnetje ušesa ali pa streptokokno angino. Takrat otroka pošljemo v laboratorij vsaj na odvzem krvi, če je pa anamneza denimo sum na okužbo sečil, pa tudi na odvzem urina. Krvni izvid nam pove, ali gre za virusno ali bakterijsko okužbo, pa tudi, ali je otrok tako bolan, da potrebuje bolnišnično zdravljenje. Torej ali ga lahko pozdravimo z antibiotikom, morda samo s počitkom, zniževanjem vročine in pitjem zadostne količine tekočine. Pogosto se zgodi, da so še pri zelo slabih izvidih otroci videti dobro, imajo več rezerve kot mi odrasli in kompenzirajo.”

Mateja Tiselj: “V študiji so ugotovili, da tisto, kar najbolje pokaže na to, kako zelo je otrok bolan, je v bistvu mamin občutek. Mama otroka najbolje pozna in kljub vsem vnetnim parametrom, slikanjem in vsem možnim preiskavam se je izkazalo za najzanesljivejše to, da je prišla mama in rekla: Joj, zdaj pa je res nekaj narobe, moj otrok ni v redu. Zelo pomembno je torej, da si starši zaupajo. Ker svojega otroka najbolje poznajo, bodo vedeli, kdaj je res nekaj narobe.”

Mladi starši se pogosto srečujemo z otrokovimi vnetji ušes ali oči, nekaterim se ponavljajo večkrat letno. Kdaj so taka vnetja in druge otroške, vrtčevske bolezni prepogosti?

Patricija Trunkl: “V eni sezoni lahko malček, ki obiskuje vrtec, preboli osem respiratornih infektov, dve driski, pa še nekaj izpuščajnih bolezni … Če gledamo z vidika staršev, je otrok res neprestano bolan, sploh če še upoštevamo, da en respiratorni infekt, kašelj, traja še šest tednov po tistem, ko je mimo vročina. Se pa pediatri držimo desetih opozorilnih znakov za imunsko pomanjkljivost pri otroku, ker imamo točno določeno, koliko vnetij ušes, koliko pljučnic, koliko sinuzitisov lahko otrok preboli v enem letu, pa je to še vse normalno. Pozorni smo tudi na globoke ognojke kože, ki so tudi lahko znak, da gre za imunsko pomanjkljivost pri otroku. Pri tem upoštevamo tudi, koliko antibiotikov je otrok potreboval in ali je bilo za zdravljenje treba antibiotik vbrizgati v žilo, da torej nismo mogli infekta pozdraviti s sirupom. Upoštevamo tudi družinsko anamnezo, se pravi, ali ima kdo v družini in od sorodnikov imunsko pomanjkljivost. Lahko pa potolažim starše, da od lanskega leta, torej od leta 2024, vse novorojenčke testiramo na hujše primarne imunske pomanjkljivosti.

Poudarjate, da je pomembno tudi, da natančno odmerjamo antibiotike in jih uporabimo po priporočilu pediatra, torej do konca predpisanega jemanja in v točno določenem časovnem razmiku. Kar lahko pomeni tudi sredi noči. Spanje je še ena od tem, ki močno zanima mlade starše. Kdaj lahko rečemo, da je malček oziroma otrok prespal noč?

Mateja Tiselj: “Strokovnjaki, ki proučujejo spanje, za prespano noč štejejo od šest do osem ur neprekinjenega spanja. To pomeni, če gre otrok spat ob 19.00 in se zbudi ob enih ponoči, je to že prespana noč. Za starše seveda ne (smeh). Ja, če beremo razne članke o spanju otrok, je od šest do osem ur tisto, kar raziskovalci štejejo za prespano noč. Kdaj pa se pričakuje, da otrok noč prespi? Ja, spanje je res taka zelo vseobsegajoča tema, sploh v prvem letu življenja … In pričakovanja staršev so glede tega zelo nerealna. Kar kaže statistika, je namreč to, da naj bi petina dojenčkov, starih osem mesecev, prespala noč, pri otrocih, starih od enega do treh let, tretjina, pri tistih, starih od tri do šest let, pa polovica. Otroci so si seveda zelo različni, statistika pa drugačna od pričakovanj staršev. Otroci so po značaju zelo različni, eni se uspavanja naučijo sami in noč prespijo že zelo kmalu, drugi pa potrebujejo kar precej naše pomoči. Še zlasti dojeni otroci se več zbujajo in je dojenje zanje močna spalna asociacija. To asociacijo je pozneje lahko kar težko spremeniti. Zelo glasna pa je tako imenovana metoda izjokavanja, pri čemer otroka enostavno pustiš, da se joče, vse dokler ne zaspi. Prej ali slej bo res zaspal, od izčrpanosti. Te metode nikakor ne priporočamo, priporočamo mehkejše metode, na primer tolažbo. Dejstvo je, da je otroka treba naučiti samostojnega uspavanja, tako kot se naučijo drugih stvari, kot se naučijo kobacati in hoditi. Tudi to je veščina in pri tem jih moramo spodbujati.

Zakaj se včasih zgodi, da ima otrok že daljše in ustaljeno obdobje samostojnega spanja oziroma uspavanja, potem pa spet želi ob sebi starše? Je to neke vrste regresija v vedenju ali nekaj povsem običajnega?

Mateja Tiselj: “Različni dogodki, na primer vstop v vrtec, ali različni razvojni mejniki lahko vplivajo na spanje. Lahko se zgodi, da je spanje že zelo lepo vzpostavljeno, pa pride nekaj, kar vse poruši. Pomembno je, da takrat nadaljujemo rutino. Večerna rutina je tista, ki otroka pripravi na spanje in mu pomeni varnost. Ve, kaj bo sledilo, in se lažje pripravi na spanec, saj je bolj predvidljiv.”

Se v ordinaciji srečujete tudi z vprašanji staršev o nočnih grozah?

Alenka Biteznik: “Tudi, da. Videti so kar dramatične, a minejo same od sebe in so nenevarne. Običajno se začnejo tam okoli tretjega leta, ko se otrok nenadoma zbudi v glasnem joku, kričanju, lahko ima odprte ali zaprte oči, lahko maha z rokami, vstane, hodi … Ob tem mu srce hitro razbija, hitro diha, se poti, v pol ure pa to lahko mine in se zjutraj ničesar ne spomni. To ni povezano z nobenimi čustvenimi ali psihološkimi težavami, je samo razvojno obdobje in pomembno je, ko ima otrok to nočno grozo, da ga ne poskušamo zbujati. Čeprav nas on mogoče gleda, spi in ga bomo zelo težko zbudili. Če nam ga že uspe zbuditi, pa bo prestrašen in zmeden. V primerih nočne groze tako samo poskrbimo, da če hodi naokoli in maha z rokami, da se ne poškoduje, da smo ob njem, in potem ko to mine, da lahko mirno spi naprej. Kot smo že rekli: pomembno je, da ima tak otrok spalno rutino, da ima dovolj spanca, da ne gleda televizije pred spanjem in da ni preveč utrujen.”

Ena od večernih rutin je umivanje zob. Kdaj mu začnemo umivati zobe in kdaj je treba z otrokom obiskati pedontologa?

Dr. Mateja Tiselj: “Čiščenje se začne s prvim zobkom, torej prvim mlečnim zobom, in
sicer z mehko ščetko, ki naj bo majhna za majhna otrokova usta. Čistimo tudi z zobno kremo, ki je namenjena otrokom. Pomembno je, da vseeno vsebuje fluoride, pri čemer smo pozorni na količino, ki naj bi bila 500 ppm fluoridov. Zobki začnejo običajno izraščati med šestim in osmim mesecem, je pa dejstvo, da nekaterim že prej, nekaterim pa kar precej pozneje. Normalno je, da prvi zob izraste nekje do 15. meseca, sicer je čas za obisk pedontologa. Obisk prej pa je namenjen zlasti temu, da otrok spozna zobozdravnika, in ozaveščanju staršev. Naučijo se pravilnega ščetkanja, prehrane ipd. Mlečnih zob je dvajset, na ta račun je lahko 20 neprespanih noči, vemo pa, da izraščajo dalj časa in dojenčka ne boli le en dan …”

Še ena tema: otrokovo dotikanje njegovega lastnega spolovila. Je to normalno za denimo štiriletnega dečka? In ali se dotikajo tudi deklice?

Alenka Biteznik: “Vse to je popolnoma normalno. Normalno je, da fantki začnejo raziskovati svoje telo in s tem tudi svojega lulčka. To pa začnejo že takoj, ko sežejo z rokami do lulčka, kar pa ni povezano s seksualnostjo ali privlačnostjo.”

Mateja Tiselj: “Tudi pri deklicah je to vedenje precej pogosto, pri njih to imenujemo gratifikacijsko vedenje in se največkrat dogaja v kakšnih avtosedežih ali pa stolčkih za hranjenje. Ob tem se lahko deklice čudno oglašajo, lahko je prisotna tudi obrazna rdečica in zelo pogosto se pravzaprav zgodi, da zamenjamo tako vedenje za epileptični napad. Je pa to vedenje od epileptičnega napada enostavno ločiti, in sicer tako, da ga lahko prekinemo, ko otroka pokličemo, zamotimo z igračo, preusmerimo pozornost. Koristno je, če starši opazijo kakšno nenavadno vedenje, da ga posnamejo, saj lahko včasih že pediater z ogledom enostavnega posnetka razjasni, za kaj gre. Pomembno je, da otrokom, zlasti večjim, povemo, naj to počnejo, ko so sami, ne smemo pa otrok nikakor sramotiti.”

Je pomembno, da otroku povemo, kdo, kako in kdaj se lahko dotika njegovega spolovila? Denimo pri previjanju, čiščenju, na pregledu? In kdo lahko to počne?

Mateja Tiselj: “Ja, mislim, da je treba že kar kmalu, nikoli ni prezgodaj, otroku povedati, da se ga lahko dotikajo samo starši, zdravnik, vzgojiteljica. To so zelo intimni deli telesa in se jih ne sme dotikati nihče drug. Lepo je, ko pride kakšna mama z otrokom v ambulanto in mu reče: Joj, veš, zdravnica te lahko pregleda. To je res pomembno.”