Pri pogovoru o spolnosti pri hematološko-onkoloških bolnikih, ki ga je STA pripravil v sodelovanju s Slovenskim združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo L&L, so sodelovale specialistka interne medicine in hematologije ter spolne medicine Frosina Krstanoska, magistra zdravstvene nege Polona Rihtaršič in podpredsednica navedenega združenja Milena Remic.
Po besedah Remičeve hematološko-onkološki bolniki redko spregovorijo o svojih težavah s spolnostjo, a so v društvu s pojavi težav kljub temu seznanjeni že več kot 10 let. To so potrdili tudi z anonimno anketo, v kateri je 60 odstotkov vprašanih bolnikov odgovorilo, da imajo težave s spolnostjo.
Kot so pojasnili bolniki, so najprej imeli fizične težave, ki lahko vodijo v psihične težave, oboje pa lahko vplivajo na odnose, ki na koncu vodijo v pomanjkanje spolne želje. Da zaznavajo pomanjkanje spolne želje, je v anketi odgovorilo veliko bolnikov, zaradi pomanjkanja pa se pojavljajo razpoke v partnerskih odnosih, je povedala.
To potrjujejo tudi študije, je dejala Krstanoska. Med težavami bolnikov je tudi sama navedla zmanjšano željo po spolnosti, pa tudi erektilno disfunkcijo in težave z orgazmom. Izguba spolne želje je lahko pri bolnikih, ki so v procesu zdravljenja, po njenih besedah začasna, lahko pa bolnika obremenjuje daljše obdobje.
Rihtaršič je pojasnila, da so omenjeni bolniki v določenem obdobju zdravljenja ločeni od svojih partnerjev, saj so nastanjeni v sterilne bolnišnične sobe. Ko se vrnejo iz bolnišnice, s partnerji pogosto spijo v ločenih posteljah oz. prostorih. Ponovna intimnost za partnerja po bolezni predstavlja velik korak, je poudarila: "Nekatere bolnice so razmišljale tudi o ločitvi, ker partner ni razumel, zakaj jim ni do spolnosti."
Krstanoska je pojasnila, da norme v spolnosti ne obstajajo. Strokovnjaki tako bolnikom pomagajo pri prizadevanjih, da bi izpolnil lastne in partnerjeve želje. "Če je partner samo negovalec, je treba veliko truda, da spet čutimo spolno privlačnost," je dodala. Partnerjem tako svetuje vaje osredotočanja in eksperimentiranja, posameznikom pa osredotočanje na čuječnost in različne psihodinamske pristope, da premagajo tesnobo, če si želijo spoznati partnerja.
Ob tem poudarja, da naj bo spolnost načrtovana – zanjo in za partnerja si je treba vzeti čas: "Ko nismo utrujeni, vzdušje in prostor morata biti primerna, prepustiti se moramo čustvom." Spomnila je, da spolnost na posameznika vpliva pozitivno. Spolna aktivnost je hematološko-onkološkim bolnikom sicer odsvetovana v času aktivnega zdravljenja, denimo v času pred transplantacijo kostnega mozga in v fazi okrevanja, saj je takrat bolnikova odpornost zmanjšana.
Rihtaršič je priznala, da je ob težavah omenjenih bolnikov s spolnostjo stiska tako na strani bolnika kot medicinske sestre. Bolniku je pogosto nerodno priznati svoje težave, sestre pa upajo, da jim takšna vprašanja ne bodo zastavljena, saj ne poznajo odgovora. Posebnih izobraževanj na to temo namreč niso deležne. V prihodnje si zato želi, da spolnost ne bi predstavljala tabuja.
Tematika je obširno predstavljena tudi v knjigi Spolnost pri hematološko-onkoloških bolnikih, ki jo je napisala Krstanoska, in je prvo tovrstno strokovno delo za bolnike v Sloveniji. Knjiga je namenjena predvsem hematološko-onkološkim bolnikom v zrelih letih, sicer pa vsem, ki jih področje zanima, je pojasnila Remic.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje