Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je Slovenija po številu kliničnih psihologov na zadnjem mestu med državami članicami EU-ja, opozarjajo v zbornici kliničnih psihologov in dodajajo, da se z letošnjim letom končuje obdobje Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011-2016, ki je obljubljala krepitev obstoječe mreže programov za zagotavljanje duševnega zdravja in širitev z novimi programi, kar pa se ni uresničilo.

Uresničilo se ni nič napovedanega v resoluciji
V resoluciji so med postavljenimi cilji številne sodobne rešitve, med drugim programi za celostno obravnavo bolnikov z nekaterimi duševnimi motnjami v zdravstvenih domovih, ustanovitev petih novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, razvoj specializirane celostne obravnave nosečnic s težavami v duševnem zdravju in širitev ekip razvojnih ambulant. Doslej se, kot so poudarili na zbornici, ni nič uresničilo. Poleg tega je dostopnost do ustrezne, z dokazi podprte psihološke obravnave za otroke in odrasle z duševnimi in razvojnimi motnjami nezadostna.

Ministrstvo za zdravje se na pobude stroke po širitvi mreže ne odziva, zavod za zdravstveno zavarovanje pa je ob aktualni prenovi zdravstvenih storitev kljub preseganju dvignil normative dela, je zapisala predsednica zbornice Sana Čoderl Dobnik.

Države duševno zdravje ne skrbi
Ob pregledu stanja se po njenih besedah zdi, da država ne skrbi za ohranjanje javnega dobrega na področju duševnega zdravja, torej kakovostnih storitev v javnem zdravstvu in šolstvu ter sociali, ampak neselektivno odpira vrata celi vrsti ponudnikov storitev. S tem navidezno rešuje, v resnici pa, kot je opozorila, še poglablja problem.

Čoderl Dobnikova je še izpostavila, da ni ne politične volje ne denarja za ohranitev dobrih, več desetletij preverjenih in v zadnjih letih v skladu s sodobnimi spoznanji nadgrajenih programov izobraževanja. Načrtovanje in financiranje specializacij iz klinične psihologije, ki je v celoti regulirana z zakonskimi in podzakonskimi akti ter teče znotraj sistema javnega zdravstva, je po njenih besedah še zmeraj prepuščeno dobri volji in finančnim zmožnostim posameznih zdravstvenih zavodov.

Čakalne dobe presegajo mejo dopustnega: tudi do 14 mesecev za prvi pregled
Čakalne dobe za kliničnopsihološke ambulante, ki so jih bolniki in zdravniki že prepoznali kot učinkovite, že zdavnaj presegajo meje dopustnega in dosegajo od šest do tudi 14 mesecev za prvi pregled, za terapevtsko obravnavo pa so še daljše. Človeku v stiski tako ne preostane drugega, kot da išče pomoč pri zasebnih ponudnikih. Ti čakalne dobe sicer pogosto nimajo, nemalokrat pa za ponujanje tovrstne obravnave niso ustrezno usposobljeni, je še dodala Čoderl Dobnikova.