Tako se je gradnje Nove Gorice spominjal Bruno Polanc, ki se je rodil leta 1934 na Otlici nad Ajdovščino. Pisalo se je leto 1948, leto, v katerem se je začelo ob na novo začrtani meji dvigati čisto novo mesto.

"Na Predmeji smo zgradili prvi zadružni dom v Sloveniji in za nagrado dobili mlatilnico za mlatenje žita, bika in kamion, kar je bilo za nas zlata vredno. Največ smo uporabljali mlatilnico. Ko je bila gradnja na Predmeji zaključena, se je začela gradnja doma na Otlici in vsi Predmejčani so priskočili na pomoč – takrat smo vse delali udarniško. Ko so bila tudi tam dela zaključena, so nas občinski možje nagovorili, naj gremo v Gorico. Tako smo ob nedeljah hodili s kamionom 'na udarniško', ob prihodu so nas razporedili po deloviščih. Hrane ni bilo – niti doma in v začetnem obdobju niti pri gradnji Nove Gorice," se je za projekt Zgradili smo mesto, ki ga je Domoznanski oddelek Goriške knjižnice Franceta Bevka pripravil v sodelovanju z Goriškim muzejem in Pokrajinskim arhivom v Novi Gorici, spominjal Polanc.

Pravi, da so gradnjo Nove Gorice začeli z občinsko zgradbo, s temelji. Za izgradnjo današnje kleti občinske stavbe pa so kopali do tri nadstropja v globino.

Iz ure v uro, iz dneva v dan
Oblečeni so bili skromno, bili so bosi, pri orodju pa so si pomagali s tem, kar je bilo na voljo. "Spominjam se, da je imela neka gospa dva konja in voz (s trdimi kolesi), s katerim je prevažala material. Mi smo kopali in natovarjali, ona pa je vozila – iz ure v uro, iz dneva v dan. Udarniki smo med seboj tekmovali, kdo bo naredil več, zmagovalci pa smo dobili 'prehodno zastavo'. Gradili smo tudi predor Panovec. Za gradnjo mesta smo uporabljali kamne, pripeljane iz kamnoloma nad Solkanom."

Ob prihodu v Novo Gorico niso vedeli, kje bodo spali. Prenočišča so nato dobili v barakah, ki so jih za seboj pustili ameriški vojaki, in sicer na Ajševci pri Šterku. "Vsak večer smo pešačili iz Gorice skozi Panovec do našega prenočišča, zjutraj pa nazaj, in to z lopato in krampom na rami, saj nam niso dovolili, da orodje pustimo na delovišču. Kljub vsemu smo bili zadovoljni, da gradimo Novo Gorico, da bomo Italijanom 'dali kontro'. Najbolj pa so bili zagnani brigadirji iz Murske Sobote, Laškega in Celja."

Po treh tednih na Ajševci so jih premestili v prenočišča, ki so bila bližje delovišču. Zdaj so bili nastanjeni v barakah pri Idealu, kjer so se tudi prehranjevali in prirejali veselice, se spominja. "Vendar smo vseeno zjutraj vstali in odšli na delo … Na Idealu smo bili od 7 do 8 mesecev, nato so nas dali k Frnaži, kjer je bilo zelo blatno, mi pa bosi. Umivali smo se v koritih na prostem, najslabša pa so bila prenočišča – velike sobe in veliko stenic."

V tem času je obiskoval šolo v Ajdovščini, ki pa jo je v drugem letniku pustil. Obiskoval je zasebno šolo, a ko je očetu pokazal račun za šolnino, mu je rekel: "Ne bo šlo. Zaposli se, da boš preživel." Tako se je Bruno vključil k brigadirjem. "Redko smo bili prosti, bili smo bosi in zato polni trsk, opravljali smo težaško delo."

Sorodna novica "Zgradili naj bi nekaj velikega, ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje"

"Nato sem začel delati za Elektro Gorica, kamor so me povabili skupaj s skupino delavcev z Otlice in Predmeje. Tu sem delal tri mesece, izkazalo se je, da sem šel 'iz dežja pod kap'. Zajtrkovali smo v Solkanu, spali pa po kaščah zasebnih hiš. Največ smo delali v Mrzleku. Pod Sveto Goro in vse do Kromberka smo kopali jame za daljnovode, druga skupina, ki nam je sledila, pa je postavljala drogove. Opravljali smo težaško delo – kopanje v skalo z uporabo vrtalnika na bencin, ki pa ga je bilo izredno težko prenašati. Po kosilo smo morali peš v Solkan. Vsak dan sta bila dva delavca zadolžena, da iz Solkana v Mrzlek prineseta kosilo za vse. Spomnim se, da smo bili enkrat prav hudobni … Morali bi izkopati jamo, pa je nikakor nismo mogli. Med nami je delal tudi neki 'ubogi' Aleksander, naročili smo mu, naj zlije bencin v jamo in prižge, da bo eksplozija naredila jamo. On je to res storil in pri tem zagorel. Pogasili smo ga tako, da smo ga valili po tleh."

Zatem je dobil delo na Jelovici. "In smo šli; najprej z vlakom, nato v mrazu in snegu še peš. Na Jelovici smo delali, vse dokler nas nekega dne niso razdelili v dve skupini: ena skupina je odšla na Bled, v Lip Bled, druga je ostala na Jelovici. Mene so poslali na Bled, kjer smo imeli dobro prenočišče in hrano, delo pa je bilo vseeno težaško: les smo ročno natovarjali na kamion, saj takrat še ni bilo dvigal. Na Bledu sem se izkazal, opazili so me in mi dodelili novo delo, meril sem les. To delo sem opravljal 14 dni, vendar smo se preveč 'veselili' in ugotovil sem, da tudi to ni zame."

"Prvi goriški župan je sprožil akcijo in začel pozivati k vojakom. Tudi sam sem se prijavil in prejel sem vabilo v vojsko. Pred odhodom 13. junija 1953 smo bili dva dni zaprti v veliki hali v Solkanu (tam, kjer je danes Inox), nato smo potovali z vlakom do Ljubljane, od tam pa so me poslali v Kragujevac in nato na bolgarsko mejo. Po vrnitvi domov sem začel z iskanjem zaposlitve. Poslal sem dve prošnji - na Avtopromet Gorica ter v Koper in od povsod dobil pozitivne odgovore. Odločil pa se je oče in tako sem postal sprevodnik na Avtoprometu Gorica, nato sem delal v upravi podjetja. Kasneje se sem služboval kot direktor še v Idriji, v Ljubljani kot komercialist in šef komerciale na ljubljanskem Integralu."

Kar se tiče gradnje Nove Gorice dodaja še: "Trpeli smo, vendar jamral ni nihče. Žal mi je, da svojih zgodb ne morejo povedati tisti, ki so res veliko delali, udarniki iz drugih krajev po Sloveniji, ker jih danes ni tukaj. Županom bi predlagal, da pripravijo srečanje brigadirjev v spomin graditeljem, kot so ga večkrat v preteklosti."