Površje te nenavadne lune je težko preučevati, saj je obdana z gosto in megličasto atmosfero, ki preprečuje neposredno (uporabno) fotografiranje. Nasa je izkoristila veteransko sondo Cassini, po Saturnovem sistemu podečo se že od leta 2004, opremljeno s posebnim radarjem. Posnetki in podatki instrumenta so pripeljali do obsežne karte tega telesa, so sporočili z agencije.

Ugotovili so, da najvišja točka meri 3.337 metrov, nahaja pa se v trojici gora, poimenovani Mithrim Montes, in napovedali, da tega rekorda najbrž ne bodo več presegli.

Našli so še precej drugih gora, visokih nad tri kilometre, večina jih je v bližini ekvatorja, nekaj pa še v regiji Ksanadu in v bližini večnega počivališča pristajalnika Huygens.

Raziskavo so sicer sprožili z namenom iskanja in preučevanja aktivnih območij, tistih, kjer različne sile dinamično spreminjajo površje in Titanovo skorjo. Še posebej, če se je kaj takega zgodilo v (relativno) bližnji geološki preteklosti.

"Smo raziskovalci, zato nas naprej poganja navdušenje pri vohljanju za najvišjimi in najnižjimi točkami. Toda to niso le rekordi, skrajnosti nam povedo marsikaj o silah, ki so sooblikovale evolucijo Titana," je izjavil Jani Radenbaugh, član Cassinijeve ekipe in vodja raziskave.

Vreme in kraška jezera
Gore in pečine na Zemlji so navadno posledica sil, ki delujejo pod površjem in so jih pognale kvišku. Sčasoma jih niža erozija v obliki padavin, vetra in metanotokov. Ande in Himalajo skorja še vedno viša, medtem ko so starejši (ameriški) Apalači že precej erodirani.

Titan je poln jezer in rek, toda v njih ne najdemo vode, temveč tekoči metan, ki naj bi bil odgovoren za številne kraške pojave. Toda titanski "kras" naj bi nastajal precej počasneje kot na Zemlji, domnevajo raziskovalci, predvsem zato, ker je od Sonca precej bolj oddaljen kot Zemlja in ima na voljo manj energije za pogon vremenskih pojavov.

Kaj poganja tektoniko
Dejstvo, da na Titanu obstajajo gore, visoke več kot 3000 metrov, kaže, da bi bil lahko Titan tudi tektonsko aktiven. Tektoniko bi lahko poganjala energija močne plimske sile matičnega planeta.

Titanova ledena skorja je "nasajena" na globok ocean tekoče vode, ki se najbrž vede kot zgornji del Zemljinega plašča, plasti vroče, staljene kamnine pod zemeljsko skorjo, ki se lahko počasi premika in spreminja obliko, so zapisali na Nasi.
Podzemni ocean ima sicer še veliko Saturnovih naravnih satelitov, med katerimi je najzanimivejši Enkelad, najverjetnejši kraj v Osončju, kjer bi morda še lahko obstajalo življenje.

Za najvišjo (znano) goro v Osončju sicer velja Mons Olympus na Marsu s skoraj 22 kilometri višine, kar je več od zemeljske gore Everest, tudi če bi pri nas izpraznili vse oceane.
Video: Pogled na Titan skozi rekonstrukcijo spusta Huygensa