"Svetlejši kot tisoč Sonc," v pesmi nepredstavljivo močno svetlobo opeva znani ansambel Iron Maiden. Astronomi pa so ga ugnali v kozji rog. Z vesoljskim teleskopom Hubble so posneli zvezdno kopico, domovanje zvezd velikank nedaleč stran od nas, kjer le nekaj pošastno velikih zvezd sveti kot milijoni Sonc. Tako so velike, da ni povsem jasno, zakaj se ne zdruznejo v črne luknje, "gorijo" pa tako intenzivno in vroče, da bodo v borih nekaj milijonih let že ugasnile.
Celotna raziskava bo objavljena v znanstveni reviji Monthly Notices of the Royal Astronomical Society.

Guliverji v Taranteli
Njih dom je zvezdna kopica R136, ki je 165.000 svetlobnih let stran v Velikem Magellanovem oblaku, manjšem osvetju, ki je satelit naši Galaksiji; natančneje, v tamkajšnji meglici Tarantela.
Kopica R136 je stara znanka človeštva, tudi zato, ker so tam že leta 2010 odkrili najmasivnejšo (znano) posamezno zvezdo v vesolju. Zdaj pa jo je Hubble premeril znova, tokrat v ultravijoličnem delu elektromagnetnega valovanja, svetlobi, ki je človeško oko ne zazna, so pa v njej guliverske zvezde precej opaznejše, saj v njej oddajo pretežen del energije.
Do zdaj je bilo znano, da so tam štiri velikanke z maso več kot 150 Sonc, tokrat pa so našli nova presenečenja: še pet primerkov v kategoriji nad maso stotih, so sporočili iz Hubblove ekipe. To je najobsežnejša (znana) skupina tako velikih zvezd sploh, pri čemer je samo omenjena deveterica kar za 30-milijonkrat svetlejša od Sonca, kaj šele z dodatnim ducatom zvezd s 50-kratnikom Sončeve mase, ki so ga tudi našli. Tam je še precej več manjših zvezd. Vse to je zgoščeno na zelo majhnem področju le kakega ducata svetlobnih let. Za primerjavo: razdalja med Soncem in najbližjo sosedo Alfo Kentavri znaša dobra štiri svetlobna leta.
Vesoljski rokenrol
Rekorderka med njimi je R136a1, ki je obenem najmasivnejša in najsvetlejša znana zvezda. Njene lastnosti je leta 2010 prek kopnega teleskopa VLT izmerila znanstvena ekipa s Paulom Crowtherjem na čelu - le-ta je podpisan tudi pod tokratno objavo. Pravi, da ima R136a1 maso 265 Sonc in da je bila ob nastanku še precej večja: enaka je bila več kot 320 Soncem. To pomeni, da v svojem središču zelo intenzivno zliva jedra. Je zelo vroča s površinsko temperaturo več kot 40.000 stopinj Celzija (sedemkrat več od Sonca). Če bi R136a1 postavili na sredo Osončja, bi bila od Sonca toliko svetlejša, kolikor je na nebu Sonce bolj svetlo od Lune. Zaradi povečanega težnostnega privlaka bi se Zemljino leto skrajšalo na tri tedne in močno sevanje bi scvrlo vse oblike življenja, navaja Hubblova ekipa.

R136a1 živi vesoljsko različico rokenrolskega življenja: intenzivno in kratko. Maso izgublja izjemno hitro, tako kot preostale članice kopice blizu t. i. Eddingtonove meje, kjer bi se telesa zaradi silnega pritiska navzven lahko raztrgala. Vse zvezde skupaj na mesec odvržejo za celo Zemljo snovi, ki jih zapušča pri 99 odstotkih svetlobne hitrosti.
Tudi zato bodo predvidoma obstajale le od dveh do treh milijonov let, nakar jim bo zmanjkalo "goriva" in bodo po vrsti, kot ognjemeti na isti vžigalni vrvici, eksplodirale v supernove, puščajoč za seboj nevtronske zvezde ali črne luknje.
Kako sploh nastanejo monstrumi
Že pred šestimi leti je podatek o masi znanstvenike presenetil, saj so menili, da takšne zvezde sploh ne bi smele obstajati. Gravitacijski privlak na tako majhnem prostoru bi moral že po 170 masah Sonca prevladati nad nasprotno silo zaradi fuzije atomov v jedru in telo zdruzniti. Toda očitno ni bilo tako in po dvigu lestvice možnega precej navzgor, zdaj astrofiziki tuhtajo, kako lahko takšni monstrumi sploh nastanejo. "Te pošasti bi po nekaterih predlogih lahko nastale z združevanjem dveh manj ekstremnih zvezd iz binarnih sistemov. Ampak, sodeč po tem, kar o binarnih sistemih že vemo, so masivne združitve dokaj redke in ne morejo pojasniti vseh velikank v kopici R136," je povedal soavtor Saida Caballero-Nieves.
Ekipa se bo zdaj posvetila preverbi te hipoteze, spet s pomočjo Hubbla. Poskušali bodo najti vse goste binarne sisteme (torej dve zvezdi, ki sta si zelo blizu in krožita druga okoli druge) v kopici. Par bi ob združitvi zagotovo razposlal dokaj močne gravitacijske valove, te pa bi načeloma lahko zaznali tudi na Zemlji, sodeč po svežem in zgodovinskem dosežku opazovalnika LIGO.
Edinstvenih 25
Crowther je poudaril ključno vlogo Hubbla, ki človeštvu služi kot oko v oddaljeno vesolje že četrt stoletja. "Le Hubblovi instrumenti so nam lahko omogočili tako izjemno natančnost pri analizi ultravijolične svetlobe s tako majhnega in nagnetenega področja, da smo lahko analizirali posamezne zvezde." "Skupaj s kolegi pozdravljam neprecenljivo delo, ki so ga leta 2009 opravili astronavti na zadnji vzdrževalni odpravi. Vrnili so nam [kamero] STIS ter za prihodnost znanosti tvegali lastna življenja."
"Naše delo je vnovič pokazalo, da se Hubble navkljub 25 letom na nebu še vedno ponaša z nekaterimi povsem edinstvenimi zmožnostmi," je sklenil.
Druge masivke
Tako masivne zvezde, kot je opisana v tem članku, so po vesolju redke, tudi zato, ker njihova življenska doba traja le nekaj milijonov let. Toda le malu po začetku zgodovine vesolja naj bi bile takšne masivke poglavitne pri nastajanju prvega rodu galaksij, takšnih, kot je denimo tale primerek.
R136a1 tudi ni največja znana zvezda. Mesto trenutno zaseda V1489 Laboda s približno 1.700 premeri Sonca, toda spričo negotovosti meritev bi ga lahko presegla tudi rdeča velikanka VV Kefeja z blizu 2.000 Sončevimi premeri. Če bi zvezdi postavili v središče Osončja, bi pogoltnili prostor vse do Jupitra in dlje.
Najsvetletlejši dogodki nasploh so prej omenjene eksplozije supernove, najsvetlejša znana galaksija pa sveti kot 300 bilijonov Sonc.
Video 1: Približevanje zvezdni kopici

Video 2: Primerjava velikosti zvezd