Tiste dni so Zemljo še tlačili neandertalci. Homo sapiens sapiens je ravno jemal zalet za veliki skok v psihološko modernost, se vedenjsko odlepil od manj razvitih človeških sorodnikov. Začenjala se je prava pot proti civilizaciji. A vsi ti naši predniki se niso zavedali, da prav takrat skozi Sončni sistem potuje tuj zvezdni dvojec. Še več, če bi tujek Osončje "obril" le nekoliko bližje, bi lahko to zanje prineslo konec.

Krivec je temna zvezda WISE 0720-0846, ki so jo odkrili šele pred letom in pol, so sporočili z univerze v Rochestru. Mednarodna skupina astronomov je natančno izmerila njeno hitrost, smer, na tej podlagi pa ustvarila modele njenih položajev v preteklosti. Izidi so objavljeni v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal Letters.
WISE 0720-0846 je po svojem odkritelju krajše poimenovana Scholzeva zvezda, sestavljena pa je iz dveh objektov. Prva je rdeča pritlikavka, ki v sebi skriva okoli 86 Jupitrovih mas. Druga je rjava pritlikavka s 65 Jupitrovimi masami, pravzaprav propadla zvezda, ki ni zbrala dovolj materiala, da bi se v njenem središču lahko začela fuzijska reakcija. Za primerjavo: v Soncu je zbranih za kar 1.047 Jupitrovih mas ali več kot 99 odstotkov vse mase Osončja.

Beg od Sonca
Trenutno je Scholzeva zvezda v ozvezdju Samoroga, oddaljena 20 svetlobnih let. Ravno to je pritegnilo pozornost astronomske ekipe pod vodstvom Erica Mamajeka z univerze v Rochestru. Čeprav je z vesoljskega vidika zelo blizu, je izkazovala zelo malo tangentno hitrost (gibanje prek neba). Obenem so uvodne meritve radialne hitrosti, ki jih je izvedel Evropski južni observatorij, razkrile, da se zvezda giblje skoraj naravnost stran od Sončnega sistema - in to dokaj hitro.

"Večina bližnjih zvezd se po nebu giblje precej hitreje," je povedal Mamajek. "Komaj opazno tangentno gibanje je takoj nakazalo, da se zvezda ali približuje, s čimer bi bilo njeno srečanje s Sončnim sistemom v prihodnosti neizogibno, ali pa se je srečanje zgodilo pred kratkim. Vse nadaljnje meritve pa so z gotovostjo pokazale, da zdaj beži," je nadaljeval profesor astronomije na Rochestru.

Vsa nadaljnja potrjevanja so izvajali na dveh velikih teleskopih. Tako Južnoafriški veliki teleskop (SALT) in Magellanov teleskop sta s spektrografi preverila Dopplerjev učinek v svetlobi zvezde in vse druge potrebne karakterizacije.
10.000 scenarijev
Na njihovi podlagi so ustvarili računalniški fizikalni model orbite Scholzeve zvezde, vanj pa vključili tako izvedene meritve kot vse statistične neznanke ter negotovosti v meritvah. Od 10.000 različnih mogočih scenarijev jih je kar 98 odstotkov pokazalo, da je Scholzeva zvezda potovala skozi zunanji del Oortovega oblaka, in to pred 70.000 leti.

Potovanje skozi polovico Sončnega sistema
Na najbližji točki je bilo med zvezdo in Soncem le 0,8 svetlobnega leta. Za lažjo predstavo: to je 52.000 astronomskih enot ali povprečnih razdalj med Zemljo in Soncem oziroma 8 bilijonov kilometrov stran. Oortov oblak naj bi se končal pri 100.000 astronomskih enotah, zato je Sholzeva zvezda potovala naravnost skozi predvideno polovico Sončnega sistema. Je sicer zelo temna in tudi pri najbližjem obletu bi oddajala 50-krat premalo svetlobe, da bi jo lahko predniki videli na nebu. Ker pa je magnetno dejavna, se njena svetlost občasno - za minute ali ure - poveča za kar tisočkrat, zato bi jo lahko neandertalci opazili med temi redkimi obdobji bliskanja.

Izognili smo se plohi kometov
Na srečo za človeštvo je le en sam model orbite pokazal potovanje skozi notranji del Oortovega oblaka. Tak prehod bi bil nevaren, saj bi sprožil t. i. ploho kometov. Tam se namreč po mnenju znanstvenikov skrivajo bilijoni ledenih teles, velikih vsaj dober kilometer in več, ter brez števila manjših. Njihove orbite bi prehod masivne zvezde skrivenčil ter jih veliko zagnal proti nam. Model kaže, da bi se s prehodom skozi notranji del Oortovega oblaka skokovito povečala frekvenca, s katero kometi obiskujejo notranje Osončje, s tem pa tudi možnost, da katerega izmed njih ujame Zemljina gravitacija.

Pred 70.000 leti bi bil dovolj eden, da bi človeštvo uničil - ali pa zavrl razvoj višjih življenjskih oblik za desetine milijonov let.

Druge zvezde na poti
Obstaja možnost, da se bo tak scenarij zgodil v obdobju od 240.000 do 470.000 tisoč let v prihodnosti. Raziskava kaže, da se bo zvezda HIP 85605 takrat Soncu približala na od 8.000 do 41.000 astronomskih enot. To pa je že globoko v notranjem delu Oortovega oblaka, ki se začne pri dobrih tisočih AU-jev, in če so meritve avtorjev pravilne, bo IP 85605 sprožil ploho kometov.

Toda Mamajek in sodelavci pravijo, da se to verjetno ne bo zgodilo, da so meritve omenjene raziskave nenatančne in da bo ta zablodela zvezda Osončje najbrž obletela pri 30 svetlobnih letih, in to kar 2,8 milijona let v prihodnosti. Med bližnjimi zvezdami so drugi, potencialno precej nevarnejši objekti, ki bi lahko porušili ravnovesje v Oortovem pasu, pravi Mamajek. Kateri in koliko jih je, bo izjemno natančno izmerila aktivna misija Gaia.

Gosta soseščina
Trenutno Soncu najbližja zvezda je rdeča pritlikavka Proksima Kentavra pri 4,2 svetlobnega leta oddaljenosti. Proksima je sicer težnostno zvezana z Alfo Kentavra, ki je sozvezdje, tako da je vse skupaj dejansko trojna zvezda. Veliko zvezd v naši neposredni galaktični soseščini je sicer še neodkritih. Le lani objavljeni izidi raziskave na podlagi podatkov teleskopa WISE potrjujejo obstoj kar 3.525 zvezd na razdalji 500 svetlobnih let. Lep delež je bil do tedaj človeštvu še neznan, med drugim tudi par rjavih pritlikavk le 6,5 svetlobnega leta stran.

Je pa oblet večjega vesoljskega objekta pred dobre 4,5 milijarde let verjetno sploh sprožil nastanek Osončja. Na širšem območju je bil takrat ogromen oblak plina, ki je zaradi obleta postal nestabilen in se začel zgoščati vse do stanja, ki smo mu priča danes. Vse to kaže, kako ogromna je količina naključnih dejavnikov, ki bi vsak zase lahko preprečil razvoj (naprednega, večceličnega) življenja na Zemlji.