1. Dva navadna in en težki Sokol

V tem tednu je ameriško podjetje SpaceX opravilo tri izstrelitve, vse s Cape Canaverala (Florida, ZDA).

Prva izstrelitev je potekala v nedeljo. Falcon 9 je v nizkozemeljsko tirnico oddal 22 satelitov Starlink verzije 1.5. Prva stopnja je pristala na robotski ladji, v vesolju je bila šestkrat.

Video 1: Posnetek misije Starlink 6-6

Tudi drugi, petkov Falcon 9, je poskrbel za 22 Starlinkov. Prva stopnja je pristala na robotski ladji, v vesolje je poletela petnajstkrat.

Video 2: Posnetek misije Starlink 6-7

V soboto pa je poletel Falcon Heavy. V prehodno geostacionarno tirnico je položil komunikacijski satelit Jupiter-3 družbe Hughes z maso devetih ton. Jupiter-3 bo zagotavljal dostop do medmrežja iz geostacionarne orbite.

To je bil krstni in poslednji polet prve stopnje, saj je bila po uporabi odvržena. Stranska potisnika sta pristala na kopnem, v vesolju sta bila drugič.

Falcon Heavy je supertežkonosilna raketa z zmogljivostjo 63 ton v nizkozemeljsko tirnico. Od leta 2018 je poletela sedemkrat brez neuspeha.

Video 3: Posnetek izstrelitve Falcon Heavyja

2. Tri kitajske izstrelitve

Tudi Kitajska se lahko pohvali s tremi izstrelitvami. Prva je bila zasebne narave. Podjetje Galactic Energy je z Džvičvana (Juiquan) v puščavi Gobi pognalo raketo Ceres-1. Misija je bila uspešna, poroča Šinhua (Xinhua).

Drugi je bil Dolgi pohod-2D, ki je v nedeljo poletel s Taijuana (Taiyuan). V načrtovano tirnico je oddal štiri satelite, med drugim za radarsko opazovanje površja in komunikacije.

Prav tako Dolgi pohod-2D se je v četrtek dvignil s Šičanga (Xichang), vključno s tremi sateliti Jaogan-36 (Yaogan-36).

To je bila 480. izstrelitev v raketni družini Dolgi pohod in 31. kitajska izstrelitev letos.

3. Nasa resno misli z jedrskim pogonom

Ameriška vesoljska agencija Nasa in Agencija obrambnega ministrstva za raziskovanje naprednih obrambnih projektov (DARPA) sta vložili 500 milijonov dolarjev v razvoj jedrskega pogona za vesoljske ladje. Prvi testni polet je predviden za leto 2027.

Koncept vesoljskega jedrskega motorja ima že dolgo brado. ZDA so ga razvijale že na začetku vesoljske dobe pod imenom NERVA in ga skoraj poslale v vesolje, kot je bil zaradi drugih proračunskih prioritet črtan, tako kot program Apollo. Še bolj ambiciozni so bili Sovjeti, razvijajoč jedrski motor RD-0410 in pošastno veliko raketo na jedrski pogon UR-700, ki naj bi jim prinesla veliki triumf, prvega človeka na Marsu. Tudi ta projekt je spodjedlo pomanjkanje denarja. Pa tudi ugotovitev, da so potovanja človeka globoko v vesolje daleč, daleč izven dosega tehnologije in financ. Tako je tehnologija desetletja zgolj tlela in čakala na svoj čas. Ta je nastopil v novem tisočletju. Rusko železo v ognju je vesoljski elektro-jedrski vlačilec TEM oziroma Zevs, ki naj bi prvič poletel leta 2030 (gre za kombinacijo jedrske energije in ionskega motorja). Ameriško pa se imenuje – DRACO. Nasa, DARPA in družba Lockheed Martin sta ga predstavili na totedenski novinarski konferenci.

Avdio: Posnetek novinarske konference

DRACO bo gnal termonuklearni motor. Kako? Jedrski reaktor na uran bo segreval pogonsko sredstvo, v tem primeru vodik. Plin se bo pri segrevanju širil, uhajal skozi šobo in s tem potiskal. Segrevanje bo urno, z minus 250 stopinj Celzija na 2500 stopinj v manj kot sekundi.

Vesoljsko plovilo bo izstreljeno v tirnico okoli Zemlje, kjer bo več let izvajalo manevre, vse dokler ne zmanjka pogonskega sredstva. Če bo to vodik, bo treba najti dolgoročen način hrambe tega plina pri manj kot minus 250 stopinjah Celzija. DRACO naj bi nato več tisoč let pasivno krožil okoli Zemlje.

Nadalje bo treba zagotoviti kar se da zanesljivo izstrelitev – nihče si najbrž ne želi eksplozije rakete z uranom na krovu (tudi zato Esa za svoje sonde ne uporablja jedrskih elementov, kakršni so denimo na Voyagerjih ali na marsovskih roverjih). Za zdaj razmišljajo o uporabi Falcona 9 ali Vulcana.

Jedrski motor bo v vesolju precej bolj učinkovit od "navadnih" raketnih motorjev, ki gorivo kurijo. Povedano drugače: na enoto mase goriva zagotovijo več pospeška, potisk pa ni nič manjši. Nasa kani tehnologijo uporabiti za človeške odprave na Mars, ki naj bi potekale v prihodnjem desetletju.

Video: Lockheed Martinov pojasnilnik

4. Preizkus Ariane 6 ni šel povsem gladko

Sorodna novica Kaj prinašata slovo Ariane 5 in selitev evropskih tovorov na tuje rakete

Esa, ArianeGroup in CNES niso uspeli dokončati pomembnega preizkusa rakete Ariane 6 in njene kompatibilnosti z novo infrastrukturo v Kourou, Francoski Gvajani.

Preizkusni model Ariane 6 so posadili na izstrelitveno ploščad, jo napolnili z gorivom in izvedli vse priprave na izstrelitev, kar je trajalo 26 ur. Zadeva je šla dobro, sporoča Esa, le za 4-sekundni prižig motorja prve stopnje je "zmanjkalo časa". Zakaj in kaj točno to pomeni, niso pojasnili, zapisali so le, da je ta test prestavljen.

Tovrstni zapleti so pri novih raketah pričakovani in nič nenavadnega in tudi vodstvo Ese je nad prikazanim navdušeno. Težava je predvsem v tem, da Ariane 6 že precej zamuja in da njene predhodnice, Ariane 5, ni več, zato je Evropa ostala brez domače težkonosilne rakete. Več na povezavi desno.

5. Na Boca Chici spet vrvi

Sorodna novica Musk o prihodnosti Starshipa: Pot do Marsa se odpira

Ameriško podjetje SpaceX nadaljuje priprave za naslednji polet Starshipa. Na svojevrstno izstrelitveno stojalo je že premaknilo prvo stopnjo Super Heavy, opremljeno s 33 motorji raptor in ji preizkusno natočilo ohlajeno gorivo. Vznožje stojala je opremilo s sistemom za dovajanje vode. Elon Musk mu pravi tudi "ogromna pršna glava", usmerjena navzgor, na medmrežju pa se je sistema že prijelo ljubkovalno ime "bide". Sistem bo ob izstrelitvi Starshipa dovajal vodo pod pritiskom, večjim od pritiska motorjev, in s tem zaščitil jekleno-betonska tla pod stojalom. Na prvi izstrelitvi Starshipa "bideja" ni bilo, mogočna raketa je raztrgala debelo plast betona in izkopala luknjo v tla.

Razvidno je, da "bide" ni usmerjen naravnost kvišku, saj bi lahko ob nenatančni sinhronizaciji prižiga rakete in aktivacije dovajanja vode poškodoval motorje. Ali pa bi motorji spet uničili tla. Vodni curki letijo pod kotom ven iz območja stojala.

SpaceX, kot kaže, zelo hiti z naslednjo poskusno izstrelitvijo Starshipa in bo kmalu pripravljen. A dokler ne dobi privoljenja pristojnih ameriških agencij, ne bo nič, in ker Starship nazadnje na nebu kar ni in ni hotel eksplodirati, čeprav so mu sprožili sistem za samouničenje, dovoljenja najbrž ne bo tako zelo hitro. Ameriška zvezna agencija za letalstvo takšnih zapletov ne jemlje z levo roko. Na mizi so tudi pritožbe okoljevarstvenikov, tudi zaradi prahu, ki je ob zadnji izstrelitvi prekril okoliške naselbine.

Celotni sistem Starship (iz prve stopnje Super Heavy in druge stopnje Starship) je prvič poletel aprila letos. Odpovedalo je kup motorjev, raketa je postala nestabilna in se razletela na višini 30 kilometrov.

Video: Posnetek dogodka (preizkus se začne na 40:25)

6. NOTICE:

7. Odmevno zaslišanje o neznanih letečih zadevah v ZDA

Sorodna novica Ameriški kongres po zaslišanju pilotov zahteva več transparentnosti glede NLP-jev

Predstavniški dom ameriškega kongresa je v sredo pripravil zaslišanje treh vojaških veteranov o pojavu neznanih letečih predmetov (NLP), piše MMC.

Predstavniški dom je v sredo sklical prelomni panel o "neidentificiranih nenavadnih pojavih". Gre za najbolj neposreden poziv ameriških oblasti doslej, da si skrivnostna videnja zaslužijo nadzor na najvišjih vladnih ravneh.

"Na zaslišanje ne bomo pripeljali zelenih možicev ali letečih krožnikov. Želimo samo priti do dejstev," je na začetku panela povedal republikanec Tim Burchett, vendar je zaslišanje treh nekdanjih uradnikov večkrat stopilo na mejo znanstvene fantastike.

Nekdanji obveščevalec ameriških zračnih sil in samooklicani žvižgač David Grusch trdi, da vlada prikriva dokaze o več kot desetih krajih, kjer so strmoglavili NLP-ji. Ameriška vlada ima po njegovih besedah več "nedotaknjenih ali delno dotaknjenih" vozil Nezemljanov. Na nekaterih naj bi našli tudi "biološke materiale nezemeljskega izvora", njegove navedbe povzema BBC.

Grusch se je pri svojih trditvah skliceval na zaposlene z neposrednim poznavanjem zadev, vendar njihovih imen ali podrobnosti zaradi zaupnosti ni razkril. Sam je sicer priznal, da "ni nikoli videl trupel Nezemljanov".

Vsi trije so zatrdili, da gre za pomembno vprašanje nacionalne varnosti, pri katerem je potrebne več transparentnosti. Podrobneje v MMC-jevem članku.

Video: Posnetek zaslišanja

Tudi Nasa se resneje ubada z NLP-ji

Nasa je lansko poletje ustanovila skupino za preučevanje neznanih letečih pojavov po znanstveni metodi (poglavje 7). Skupino vodi David Spergel, sprva pa se je lotila zbiranja čim bolj robustne zbirke podatkov pri vladi, javnosti, nevladnih organizacijah ... Njeno poročilo bo javno.

8. Stik z Voyagerjem 2 izgubljen, sonda še ne

Nasa je sporočila, da je izgubila stik s sondo Voyager 2, ker ta moli v napačno smer.

21. julija oziroma prejšnji petek so inženirji poslali serijo ukazov in s tem po nesreči premaknili sondo tako, da njena antena moli za dve stopinji stran od Zemlje. Komunikacija je prekinjena. Na Nasi mirijo, da je rešitev na vidiku. Voyager 2 namreč večkrat letno ponastavi usmeritev, naslednjič 15. oktobra, in takrat bi se moral samodejno obrniti proti domačemu planetu. Nasino sporočilo za javnost daje vtis, da ni panike in da računajo na nadaljevanje že 45-letne misije. A odgovornemu za napako se najbrž nekoliko znojilo dlani ob misli na možnost izgube legendarne sonde. V vmesnem času se lahko zgodi marsikaj, tudi kakšna napaka, ki bi preprečila samodejno ponastavitev orientacije.

Sorodna novica Voyager 2, drugo človeško plovilo, ki je zapustilo naše osončje

Spomnimo na primer iz leta 2020, ko je Voyager 2 med manevrom presegel zmogljivost svojega vira električne energije in se zaradi tega zaklenil v t. i. varni način delovanja. Inženirji so ga kar mesec dni vračali k "življenju". Bi se v takšnem - ali podobnem - izrednem stanju lahko sam obrnil k Zemlji?

Voyager 2 je bil izstreljen leta 1977, obletel planete Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Leta je 2018 vstopil v medzvezdni prostor. Oddaljen je 20 milijard kilometrov in še kar drvi ven s hitrostjo 55 tisoč kilometrov na uro (glede na Sonce), oziroma približno 15 kilometrov na sekundo. Voyager 1 je oddaljen še štiri dodatne milijarde kilometrov in deluje dobro.

Mimogrede, oba Voyagerja se zanašata na jedrsko energijo. S sončno bi že zdavnaj ugasnila.

9. Webb je zaznal vodno paro v bližnjem sistemu

Vesoljski teleskop James Webb je zaznal molekule vode v 370 svetlobnih let oddaljenem protoplanetarnem sistemu PDS 70. Našel pa jih je na območju, kjer bi lahko nastajali kamniti planeti, kakršna je Zemlja.

Znanstveniki že dolgo iščejo izvor oceanov. Kako je toliko vode končalo na Zemlji? Okolica Zemlje naj bi bila v obdobju nastajanja planeta suha. Osušilo naj bi jo Sonce, ki je hitro po nastanku odpihnilo drobnarijo s svojega "predpražnika", molekule vode pa razbijalo s sevanjem. Bolj oddaljeni predeli so ostali hladni, tam je voda zamrznila in se sprijela na nebesna telesa. To območje se v Osončju začne z asteroidnim pasom in nadaljuje daleč stran do Oortovega oblaka, doma repatic. Ravno od tod naj bi Zemlja dobila večino vode: z asteroidi in kometi, ki so padli nanjo. Tako pravi teorija. Njej v prid so govorila dozdajšnja opazovanja notranjih predelov protoplanetarnih sistemov, ki vode niso zaznala.

Webb je s spektroskopom MIRI priskrbel drugačno sliko. Vodo je našel prav v notranjem predelu protoplanetarnega sistema. Sistem pa je s 5,4 milijona let ravno dovolj star, da je zvezda imela dovolj časa za razpihovanje vode. Še več, tam je zaznal silikate, material, iz katerega nastajajo kamniti planeti.

Sodeč po sveži raziskavi imajo kamniti planeti v zgodnjem "otroštvu" na voljo vodo v neposredni okolici. Obstaja tudi drugo možno pojasnilo: sprotno spajanje vodika in kisika na licu mesta. Podrobneje tukaj in v znanstveni objavi v reviji Nature.

Predmet precejšnjega zanimanja astronomov

Sistem PDS 70 je dokaj mlad, šteje samo 5,4 milijona let (naš jih ima 4,6 milijarde). Obkrožen je s protoplanetarnim diskom, torej prahom in plini, ki se polagoma združujejo v manjša telesa in protoplanete. Disk je dvodelen oziroma sestavljen iz dveh večjih pasov, razdalja med njima znaša kar 8 milijard kilometrov ali slabih 70 astronomskih enot. V tem območju sta dva protoplaneta, plinska velikana.

Sistema se je nedavno lotil radijski teleskop ALMA in našel sledi nečesa, kar bi lahko bila dva planeta v isti orbiti okoli zvezde. Zraven potrjenega plinskega velikana je namreč zaznal oblak materiala, kar bi lahko bili ostanki geneze protoplaneta (poglavje 8).

Dve leti nazaj pa je taisti teleskop v sistemu PSD 70 videl prvo kandidatko za eksoluno (poglavje 7).

10. Infrardeči posnetek nastajajočih zvezd

PSD 70 ni edina zvezda v nastajanju, ki jo je v zadnjem času pomotril Webb. Lotil se je tudi mladega para zvezd Herbig-Haro 46/47.

Pojav Herbig-Haro nastane, ko protozvezda golta okoliško snov in jo del izvrže v obliki curkov. Udarni valovi, ki pri tem nastanejo, segrejejo okoliški plin, ki močno zasveti. V primeru HH 46/47 gre za zvezdni par. Celotna struktura je velika 3,2 svetlobnega leta, kar je skoraj razdalja med Zemljo in najbližjo sosednjo zvezdo. Podrobno tukaj.

Webb je HH 46/47 posnel v infrardeči svetlobi in tako pokukal skozi hladni oblak, ki sicer zastira pogled. Za primerjavo je spodaj nekaj posnetkov drugih teleskopov.

11. FOTO: Oddaljeni svetovi

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo spiralne galaksije s prečko, UGC 12295. Galaksijo je najti v ozvezdju Rib, oddaljena je 192 milijonov svetlobnih let. Leta 2015 so v njej zaznali supernovo. Več tukaj.

NA VIDIKU:

Nedelja, 30. julij – PSLV – DS-SAR

Nedelja, 30. julij – Electron – We Love the Nightlife

Torek, 1. avgust – Antares – Cygnus

Četrtek, 3. avgust – Falcon 9 – Galaxy 37