Skoraj šest desetletij traja in zdaj je pri koncu. V zgodovinske učbenike se bo zapisala kot era, v kateri je človeška vrsta končno zapolnila vse praznine v fotoalbumu (znanih) planetov Osončja, kot prvo veliko obdobje vesoljskega raziskovanja, ki je človeštvo spremenilo iz skoraj povsem na Zemljo prilepljene vrste do življenjske oblike, katere pogled je uprt milijarde kilometrov stran.

Le nekaj desetletij za velikanski preskok – v primerjavi z dvesto tisoč leti zgodovine vrste Homo sapiens. Zadnji korak se bo zgodil 14. julija natanko ob 13.49 po našem času, ko bo Nasina sonda New Horizons obletela Pluton na oddaljenosti 12.500 kilometrov.

S tem bo zaokrožila niz raziskovalnih odprav, ki se je simbolično začel leta 1944, ko se je nemška raketa prvič povzpela do vesolja, konkretneje nadaljeval z januarjem 1959, ko je sovjetska Luna 1 obletela Mesec in nato kot v vrsti domin spreminjal notranje in zunanje planete Osončja iz brljivih pik v oprijemljive svetove.

Merkur, Venera, Mars kot kamniti spremljevalci Sonca; Jupiter, Saturn, Uran in Neptun kot plinasti orjaki; vsi so eden za drugim dobivali lastna obličja, k čemur sta še največ pripomogli sondi Voyager. Le Pluton so enciklopedije, učbeniki in sorodno čtivo vse od odkritja leta 1930 prikazovale s simbolnimi in surogatnimi podobami.

Sicer je res, da Pluton po uradni klasifikaciji ni del te družine. Mednarodna astronomska zveza ga je leta 2006 uvrstila v novonastalo skupino pritlikavih planetov. Že dejstvo, da je to sprožilo zelo čustvene reakcije, kaže, da je Pluton v očeh javnosti še del tiste zaokrožene planetarne celote, kakršna je prevladovala v slikanicah večine 20. stoletja.

Kot je denimo ponazorila ljubljanska astrofizičarka Dunja Fabjan: "Mene so vedno učili, da je Pluton planet in mi je nekoliko težko; včasih moram prav pomisliti, da mu rečem pritlikavi planet. Nanj smo astronomi malo navezani."

Rdečkast in zaledenel
Potrjenih pritlikavih planetov je za zdaj pet, in Pluton niti ni največji med njimi; jim pa utegne biti precej podoben. V to družino objektov Kuiperjevega pasu naj bi spadala tudi Neptunova luna Triton, ki naj bi jo velikan nekoč ujel s svojo težnostjo. Na teh podlagah so znanstveniki v desetletjih čakanja sestavili kup domnev, kakšen naj bi bil Pluton v resnici. Od ledenih vulkanov, atmosfere v uparjajočih in kristalizirajočih se ciklih, polj dušikovega ter metanovega snega do celo podpovršinskih jezer prave vode, podobno kot na Enkeladu. Rdečo-rjavo barvo naj bi mu dajale posebne snovi, ki jih na Zemlji ni najti, nasprotno pa je več kot 200 stopinj Celzija minusa v Kuiperjevem pasu, kjer Pluton leži, zelo gostoljubno okolje za njihov nastanek.

Nova obzorja so trenutno od Plutona oddaljena štiri milijone kilometrov. Namišljeni človek na krovu sonde bi ciljni pritlikavi planet zdaj najbrž lahko videl že na lastne očmi. S te razdalje je bržkone že jasno, da špekulacije o dodatnih Plutonovih lunah ali celo prstanih ne držijo. Do zdaj so jih odkrili pet, in to precej nenavadnih. Če bi obstajala še šesta (ali dlje), bi jih kamera, ki že dolg mesec intenzivno prečesava pot pred sondo (da bi se izognila trčenjem) najbrž že zaznala.

Druge meritve, od posnetkov v optični svetlobi do infrardečih tipal, bodo potrdile ali ovrgle izračune o velikosti in strukturni sestavi ciljnega telesa. Za zdaj velja za drugi najmasivnejši pritlikavi planet in deseti najmasivnejši objekt, ki kroži okoli Sonca. Ob tem je še vedno za tretjino manjši od Meseca in vsebuje drobec odstotka mase Zemlje.

Zapolnjen urnik
NH je zdaj že globoko v preprogramirani sekvenci dejanj, najpomembnejših devetih dneh celotne misije. Ker signal z Zemlje potrebuje več kot štiri ure, je ne morejo upravljati neposredno, temveč to počne računalnik. In te dni je zelo zaposlen: NH potuje s hitrostjo več kot 52.000 kilometrov na uro (relativno glede na Sonce) in bo moral vse meritve postoriti na hitro in mimogrede.

Vseh 25 let načrtovanj, gradnje in potovanja bo kulminiralo v enem dnevu. Ko bo NH dosegel Pluton, bo poskušal do skrajnosti izkoristiti vsako sekundo bližine. Le dan ali dva kasneje bo za najkakovostnejše podatke že prepozno in z vsako nadaljnjo uro se bo Pluton krčil nazaj v tiste lise, ki smo jih razbirali zadnji mesec. Tudi zdaj, le nekaj dni stran, se komaj začenja razločevati geološke lastnosti površja. Denimo nenavadne, enakomerne lise okoli ekvatorja, ali pa področja v obliki srca in kita, kot so jih predstavili v ekipi NH-ja.

NH se ob Plutonu ne more ustaviti. Je sonda z največjo hitrostjo ob izstrelitvi v vesolje, ki jo je Jupiter še nekoliko povečal. Kot so pojasnili na Nasi, bi za zaustavitev brzečega robota potrebovali še eno veliko raketo, ki bi morala v nasprotno smer potiskati vsaj kak teden, da bi se NH dovolj upočasnil in bi ga končno ujela Plutonova šibka gravitacija. Hipni prelet je vse, kar imajo.

Povsem zapolnjen urnik sonde vse do 16. julija pomeni, da kaj veliko gradiva do takrat ne bo poslala nazaj na Zemljo. Povsem bo zaposlena z meritvami, in ne zadovoljevanju radovednosti, zato hipnih rezultatov in kupa posnetkov do takrat ni pričakovati. K temu prispeva tudi počasna komunikacijska linija s hitrostmi okoli 250 bajtov na sekundo. To pomeni, da bodo popolnoma vsi podatki na zemeljskih trdih diskih zbrani šele čez kakšno leto.

Trenutek za Apollo 13
Je pa misija že šla skozi svojo fazo "Apollo 13". Nasa je o njem poročala le kot o krajši anomaliji v delovanju. Medtem je Washington Post pripravil reportažo, ki je za ekipo NH-ja razkrila precej težje trenutke. Pred dnevi se je New Horizons enostavno prenehal odzivati. Stik so torej izgubili v ključni približevalni fazi. To bi lahko pomenilo dve zelo neprijetni možnosti: ali se je sonda zaletela v kamenček, ki jo je uničil, ali pa je računalnik začel odpovedovati. Kar je pri misiji, kjer opravilno štejejo sekunde, lahko katastrofalno. Ekipa se je petega junija letos spopadala s problemom izginule sonde in dokler ga niso razrešili, so dežurali in spali na tleh v nadzornem središču, poroča Washington Post. No, izkazalo se je, da je zaporedje ukazov preobremenilo glavni računalnik, ki je zato ugasnil vse instrumente ter sondo poslal v varni način delovanja. Za vzpostavitev starega stanja je – ob polžji komunikaciji – ekipa potrebovala več dni. Da se to nikakor ne bi ponovilo v ključnih trenutkih, Pluton pa bi le švignil mimo, so možnost varnega načina izklopili.

Naprej
Po 16. juliju bo NH že na poti naprej po Kuiperjevem pasu, ki se razteza vse od konca orbite Neptuna pri 30 astronomskih enotah (AU) do približno 50 AU od Sonca. Ekipa za sondo je z vesoljskim teleskopom Hubble že izbrala tri potencialne cilje, poneptunska telesa, ki bi jih NH še lahko obiskal. A to ni zagotovljeno. Nasa mora za to odobriti podaljšanje misije in zagotoviti dodaten denar; tega pa za zdaj ni storila.

A možnosti za to so precejšnje, saj se kakšna sonda tja ne poda ravno pogosto. To je še eno področje, kjer lahko preučujejo arheološke ostanke praosončja. Teh pri nas ni veliko, saj se je tvar v Zemlji in ostalih masivnih planetih skozi štiri milijarde let zgnetla, prepekla in premešala. Tudi kometi, ki zaidejo na pot okoli Sonca, se nekoliko spreminjajo. Tam, v Kuiperjevem pasu, pa je sončna svetloba zelo zelo šibka, in tvar v večnem zamrzovalniku.

Konec kot prehod v nov začetek
Zaradi svoje dvojne narave pa je Pluton obenem konec in portal v nov svet. Čez nekaj dni bo prinesel zaključek 56-letne dobe pionirskega obiskovanja planetov in hkrati vstop v novo obdobje. Temu primerno poimenovani New Horizons je zdaj že v precej neznanem, temačnem Kupierjevem pasu, kjer je po različnih ocenah lahko na stotisoče kamnitih objektov – vključno s Plutonom. In če vključimo še dlje ležeči razpršeni disk sončnega sistema, je teh pritlikavih planetov, nove družine, ki čaka na raziskovanje, lahko na tisoče. Kot kažejo analize krožnic, bi se lahko tam nekje skrival tudi planet v velikosti Zemlje ali Marsa.

Življenjska doba sonde New Horizons je še najmanj deset let. Tako kot Voyagerja tudi NH elektrificira razpad posebnega plutonija, pri čemer oddano toploto celice spreminjajo v električni tok. Vsem trem sondam bo elektrike za delovanje ključnih naprav zmanjkalo predvidoma po letu 2025, pri čemer bo NH najbrž trajal drobec dlje. Še prostorska primerjava: NH je zdaj od Sonca oddaljen slabih 33 AU-jev, medtem ko je Voyager 1 še dodatnih 100 AU-jev dlje.

To so dolgotrajne in prelomne misije. Za kakšna časovna obdobja gre, pove tudi dejstvo, kako so nekoč sploh izbirali člane ekipe za New Horizons. Nasa je, kljub pomembnosti projekta, namenoma izbirala precej mlade ljudi, vedoč, da bodo še med trajanjem misije prispeli do poznih srednjih let; poprej najizkušenejši strokovnjaki pa najbrž že v pokoju.

Zatišje
Prva velika doba se končuje tudi zato, ker za New Horizons ni ničesar več. Pioneerji so že ugasnili, Voyagerji počasi odhajajo, in za NH ni nobene podobne odprave več. Razen sonde Juno, ki bo čez leto dni prispela k Jupitru, ni več oprijemljivih odprav dlje v Osončje. Gruče akterjev se potegujejo, kdo bo prvi človek na Marsu, govori se o kolonizaciji lune ter brkljanju po sosednjem asteroidnem pasu. Denar in pozornost se preusmerjata v notranje Osončje. Drage in velikopotezne misije daleč navzven so, vsaj ta trenutek, bolj stvar preteklosti.

Če parafraziramo usodo grofov Celjskih: Oblet Plutona te dni – in nikdar več. Vsaj za nas, zdajšnje generacije. Zelo malo je namreč verjetno, da bomo še živi, ko se bo kaj podobnega spet zgodilo.