1. Podkast: Vesoljska pravnica Iva Ramuš Cvetkovič o pravu v novi vesoljski dobi

Pogodba o vesolju (angl. Outer Space Treaty) je nastala leta 1967 in še vedno velja. Med drugim določa, da morata biti raziskovanje in uporaba vesolja v korist vseh držav in da si nihče v vesolju ne more ničesar prilastiti. A razpon tega, kaj danes je mogoče, se je od prve vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo temeljito razširil, odprle so se povsem nove in še pred kratkim nepredstavljive možnosti. Načrtujejo se postojanke na Luni in Marsu ter zasebne vesoljske postaje, nič presenetljivega niso več niti ideje o rudarjenju na asteroidih, število načrtovanih satelitov v orbiti pa gre v več deset tisoč. Vse očitneje postaja, da vedno več zainteresiranih strani, naj gre za države ali zasebna podjetja, razmišlja o tem, kako bi pogodbo o vesolju zaobšli oziroma postavili v oklepaj in si postavili nove, tudi pravne, temelje za nova vesoljska osvajanja. V te teme je zagrizla tokratna gosta podkasta ApolloLajka Iva Ramuš Cvetkovič, mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s pravom vesolja. Za poslušanje kliknite tukaj ali na zgornji pripetek.

2. Astronavt Randy Bresnik v Sloveniji

Sorodna novica Astronavt Bresnik v domovini svojih prednikov predstavlja program Artemis

Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga (Center Noordung) iz Vitanja je ta teden gostil ameriškega astronavta slovenskih korenin Randyja Bresnika, poroča Slovenska tiskovna agencija.

Nasin astronavt in pomočnik vodje Astronavtskega urada za raziskovanje, ki vodi razvoj in testiranje vse tehnologije, ki bo v sklopu programa Artemis delovala zunaj zemljine orbite, je v Slovenijo prispel v ponedeljek in tu preživel več dni. V torek ga je sprejela predsednica Nataša Pirc Musar, obiskal je tudi državni zbor.

V sredo se je v Vitanju udeležil odprtja nove stalne razstave Artemis, ki jo je finančno podprlo ameriško veleposlaništvo v Sloveniji. Slovenija je letos podpisala sporazume Artemis, ki urejajo pravni vidik raziskovanja vesolja, prihodnje leto pa bo postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije (Esa).

Bresnik: Veliko je možnosti za tiste, ki imajo dober izdelek

Sorodna novica Astronavt Bresnik med vesoljskim sprehodom čakal na rojstvo hčerke

Bresnik, čigar korenine segajo v Zgornjo Savinjsko dolino, je sicer domovino svojih prednikov obiskal že večkrat, tudi aprila, ko je Slovenija podpisala sporazum Artemis, na delovnem obisku pa je bil tudi v letih 2018 in 2021. S tokratnim obiskom so želeli organizatorji slovenski javnosti predstaviti program Artemis, predvsem pa priložnosti, ki jih ta prinaša slovenskemu gospodarstvu in znanosti.

Kot je v povezavi s tem povedal Bresnik, so takšne priložnosti brezmejne, naj gre za program Artemis ali druge vesoljske projekte, povezane tudi z Eso. "Vesoljska industrija raste zelo hitro, zato je tukaj veliko možnosti za tiste, ki imajo dober izdelek ali ideje, da najdejo svoje mesto v vesoljski skupnosti," je dejal.

Sorodna novica Mogočni SLS delo opravil z odliko, Orion na poti proti Mesecu

Ameriški astronavt je spomnil, da so v sklopu programa prvi testni polet brez posadke opravili novembra 2022, prvi polet s posadko pa so načrtovali že za prihodnje leto, kar se lahko zaradi določenih izzivov še nekoliko zavleče. Pristanek na Luni s posadko je po sedanjih načrtih predviden okoli leta 2028, je pojasnil Bresnik.

Program v sodelovanju z Naso izvajajo predvsem ameriške komercialne vesoljske družbe, s katerimi je sklenila pogodbo, in še nekateri mednarodni partnerji, vključno z Eso. Prav mednarodna partnerstva naj bi igrala ključno vlogo pri doseganju dolgoročnega cilja – ustanovitvi ekspedicijske ekipe in trajni prisotnosti na Luni, nekoč pa tudi poti na Mars.

Pot v vesolje temelji na politični odločitvi

Sorodna novica Rebecca Bresnik, vesoljska pravnica: Bi morala Luna imeti lastno vlado?

Človek je na Luno stopil pred več kot pol stoletja. Pozneje se za to po Bresnikovih besedah, čeprav so tehnologija in človeški kadri to omogočali, zaradi politične odločitve, da se ne tvegajo človeška življenja in zapravlja denar, niso več odločali.

Namesto tega so pozornost raje namenili gradnji vesoljskih postaj v okolici Zemlje in stalnemu preučevanju preživetja v vesolju s krajšimi vesoljskimi misijami, tudi s pomočjo mednarodnega sodelovanja.

"Odhod na Luno danes je predvsem znanstvenega pomena, saj želimo bivanje na njej podaljševati. Misija Apolla je trajala dva dni, šlo je za hitenje, zdaj želimo čas bivanja podaljšati na teden ali dva, pozneje morda na mesec dni, s čimer bomo sposobni daljšega raziskovanja in več znanstvenih ugotovitev," je dejal Bresnik.

Upanje na to, da bi prav on kdaj poletel na Mars, je opustil, saj se zaveda, da bo do takrat preteklo še kar nekaj časa in bo za takšne misije že prestar. Morda pa bo med prvimi potniki tja kdo od študentov, ki prihajajo na njegova predavanja, je dejal.

3. Nova razstava o Luni v Prirodoslovnem muzeju

Prirodoslovni muzej v Ljubljani je odprl novo občasno razstavo na temo vesolja z naslovom: Je res vsega kriva Luna? Kot pojasnjujejo, so se tematike lotili predvsem z naravoslovnega vidika: kako je Luna nastala, kako jo vidimo na nebu, kaj bi videli, če bi stopili na njeno površje, kako vpliva na življenje na Zemlji. V razstavo sta vključena tudi realističen interaktiven model Lune v razmerju 1 : 20.000.000 in lunarni meteorit, ki je padel na Zemljo, še sporočajo iz muzeja.

4. Vrnitev odprave Crew-8

Končala se je odprava Crew-8 na Mednarodno vesoljsko postajo. Posadka se je vrnila ta petek, ko je vesoljska ladja Crew Dragon Endeavour pristala v morju v bližini obale Floride. Vrnili so se Matthew Dominick, Michael Barratt, Jeanette Epps (Nasa) in Aleksander Grebenkin (Roskozmos). V vesolju so bili 232 dni, sporoča Nasa. Podrobnosti o znanstvenih poskusih, ki so jih opravili, so na voljo tukaj.

Enega člana posadke so po pristanku hospitalizirali in bo ostal v bolnišnici na opazovanju, sporoča Nasa. Agencija zaradi varstva zasebnosti dodatnih informacij ni objavila. To, da so po pristanku v bolnišnico odpeljali vse člane posadke, je sprožilo ugibanja, ali se je morebiti zgodil incident v vesoljskem plovilu. Nasa poudarja, da je vesoljska ladja delovala pravilno in da bo več informacij objavila pozneje. Več tukaj.

Video 1: Odklop

Video 2: Spust in pristanek

Video 3: Kratek povzetek misije

5. Prvi skok evropske raketne stopnje so opravili študenti

Študentje švicarskega tehnološkega inštituta Lausanne so izdelali majhno raketno stopnjo, ki je opravila polet do višine 105 metrov in nato navpično pristala, poroča portal EuropeanSpaceFlight. Polet je trajal 60 sekund. Na njem ste lahko priča tudi letečemu siru. ​

Gre za prvi polet in navpični pristanek raketne stopnje v Evropi. S tem so prehiteli vsa večja podjetja, državna in zasebna, ki se v Evropi že nekaj let trudijo z malim morjem načrtov večkratne uporabe raket.

Stopnja se imenuje Colibri, visoka je 2,5 metra. Žene jo motor, ki so ga razvili študentje sami, in zagotavlja 1,5 kilonewtona oziroma 150 kilogramov potiska.

Prav ta teden je francoska vesoljska agencija CNES napovedala, da bo prihodnje leto prvič preizkusila raketno stopnjo FROG-H, s katero bo vadila navpične pristanke, podobno kot je to SpaceX počel z Grasshopperjem. Več tukaj.

6. Astronavti se bodo na Luni naslednjič sprehajali v Pradi

Sorodna novica Astronavti se bodo na Luni naslednjič sprehajali v Pradi

Luksuzna modna hiša Prada in zasebni razvijalec vesoljske infrastrukture Axiom Space sta moči združila za oblikovanje nove kolekcije astronavtskih skafandrov. Mednarodnemu astronavtskemu kongresu v Milanu sta podjetji razkrili zasnovo vesoljske obleke, ki bo uporabljena za Nasino misijo na Luno Artemis 3. Poseben podvig, ki je predviden za leto 2026, bo prvi astronavtski pristanek na Luni po Apollu 17 leta 1972. Več v MMC-jevem članku.

7. NOTICE:

​

7. Arabci bodo preučevali asteroide

Združeni arabski emirati (ZAE) so razgrnili nekaj podrobnosti o vesoljski sondi, ki bo namenjena k asteroidom.

Kot poroča medij The National, se bo sonda imenovala MBR Explorer, imela bo maso tri tone, opremljena bo s 16-metrskimi paneli sončnih celic. Izstreljena bo leta 2028 na japonski raketi H3.

Na poti proti asteroidnemu pasu, ki je med Marsom in Jupitrom, bo opravila oblete Venere, Marsa in Zemlje. Nato bo obiskala asteroide 10253 Westerwald, 623 Himera, 13294 Rockox, (88055) 2000 VA28, (23871) 1998 RC76 in (59980) 1999 SG6. Na sedmega, 269 Justicijo, bo leta 2034 spustila manjši pristajalnik.

Združeni arabski emirati se zavedajo, da ne bodo mogli večno živeti od nafte, zato veliko vlagajo v razvoj vesoljskih tehnologij in privabljajo kadre z vsega sveta. Vesoljska agencija ZAE bo pri pripravi in izdelavi sonde in njenih instrumentov tudi tokrat sodelovala z ameriško Univerzo v Koloradu. Univerza je za ZAE že pripravila sondo Marsovsko upanje (Mars Hope), ki se je leta 2021 utirila okoli Marsa, kar je bil velik uspeh za to malo arabsko državo.

Razvoj sonde za obisk asteroidov je bil napovedan že leta 2021 (poglavje 5).

8. Izstreljena je bila sonda Europa Clipper

Davnega leta 2015 smo objavili novico z naslovom: Pot na Evropo se začenja. Nasa je tedaj napovedala robotsko misijo do izjemno zanimive lune Evropa. Ta Jupitrova luna velja za najverjetnejši kraj v Osončju, kjer bi še lahko našli ugodne razmere za razvoj življenja – ali celo življenje samo.

In zdaj, skoraj deset let pozneje, se zadeva uresničuje. Sonda Europa Clipper je bila izstreljena in je zdaj na dolgi poti proti Jupitrovemu sistemu.

Izstrelitev je potekala prejšnji ponedeljek s Cape Canaverala (Florida, ZDA). Sonda je bila izstreljena na SpaceX-ovi raketi Falcon Heavy. Prva stopnja in potisnika rakete izjemoma niso pristali, saj so vse gorivo potrošili za to, da so težko sondo pognali na pot z ustrezno hitrostjo.

Video: Posnetek izstrelitve

Sonda pa ne bo šla neposredno proti cilju, temveč bo opravila zapleteno in dolgo potovanje po Osončju. Premerila bo kar tri milijarde kilometrov. Februarja 2025 bo opravila oblet Marsa, decembra pa oblet Zemlje, s čimer bo pridobila potrebno energijo za dosego Jupitra. Tja bo prispela šele aprila 2030. Utirila se bo v eliptično orbito okoli planeta, nato pa predvidoma 50-krat obletela luno Evropa. S takšno tirnico bo večino časa preživela zunaj Jupitrove magnetosfere, kjer je močno sevanje, ki škoduje elektroniki. Pri vsakem obletu bo prejela nekajkratnik odmerka, ki je smrten za človeka. Večino elektronike so morali okrepiti z devetmilimetrsko plastjo aluminija, ki ustavi del sevanja.

Europa Clipper je Nasina največja medplanetarna sonda. Osnovna struktura je velika pet metrov. Plošče sončnih celic so dolge 30 metrov, kar je pri Jupitru nujno, saj prejema le nekaj odstotkov sončne svetlobe v primerjavi z Zemljo. Masa sonde znaša šest ton, od tega je 2,8 tone samo goriva.

Smisel odprave so seveda znanstveni instrumenti. Devet jih je.

• Nabor kamer za visokoločljivostne fotografije površja (EIS), ki bo pokril do 90 odstotkov površine z ločljivostjo najmanj 100 metrov na piko. Pri najbližjih obletih računajo celo na pol metra na piksel.
• Toplotno zaznavalo E-THEMIS bo iskalo temperaturne razlike na površju. Tam je načeloma -116 stopinj Celzija, toplejše točke bi lahko izdale gejzirje.
• Infrardeči spektrometer (MISE) bo sestavil geološki zemljevid materialov, iz katerih je Evropa sestavljena. Iskal bo različne organske spojine, ki bi lahko izhajale iz podlednega oceana.
• Ultravijolični spektrograf (Europa-UVS) bo prav tako preučeval kemično sestavo površja, le da v ultravijolični svetlobi. Iskal bo tudi gejzirje oziroma oblake vode, ki jih bil posnel že Hubble.
• Europa Clipper bo opremljen tudi z masnim spektrometrom MASPEX. Ta bo neposredno zajel delce iz vodnih gejzirjev, torej dejanski vzorec skrivnostnega podlednega oceana, in jih analiziral.
• Še en masni spektrometer (SUDA) bo iskal delce prahu, ki so se dvignili s površja med trki asteroidov. Tako bodo analizirali površje brez pristanka.
• Plazmatski instrument (PIMS), ki bo skupaj z magnetometrom (ECM) zagotovil posredne podatke o globini in slanosti podlednega oceana, pa tudi debelino ledene skorje. Ta po zdajšnjih ocenah meri najmanj deset kilometrov.
• Radijski eksperiment za merjenje krajevne težnosti. Tudi prek teh meritev bodo lahko sklepali, kako debela je ledena skorja in kako globok je ocean na posameznih lokacijah.

Video: JPL-ov pojasnilnik

Zakaj je Evropa zanimiva

Pod debelo ledeno skorjo Evrope naj bi se skrival 100 kilometrov globok ocean tekoče vode. O njegovem obstoju sklepajo posredno, prek magnetnega polja, ki ga lahko ustvari dinamo iz kamnitega jedra in oceana, in prek gejzirjev, ki jih je posnel Hubble.

Sorodna novica Pri Ganimedu prvič našli sledi vodne pare

Sorodna novica Oceanski svetovi v Osončju iz koraka v korak vse bolj obetajo. V Enkeladu našli "hrano" za mikrobe.

To pomeni dvoje. Evropa ima tekočo vodo in očitno toplotni vir, ki jo ohranja kot kapljevino. Krivec sta po vsej verjetnosti domači planet Jupiter in njegova sila plimovanja, ki se v notranjosti Evrope prevaja v toplotno energijo. Teoretična modeliranja kažejo še, da se tudi v Evropi verjetno skriva "organska juha", torej dovolj raznolikih organskih snovi in kemične energije, da bi to v stotinah milijonov let lahko spočelo življenje. Najbrž ne ribe ali mehkužci, kakšne ekstremofilne bakterije pa mogoče.

Poudariti je treba, da Europa Clipper ne bo iskal – in tudi ne našel – življenja samega. Instrument, ki se imenuje "zaznavalo življenja", pač ne obstaja. Bo pa povedal marsikaj o lastnostih Evrope, iz česar bodo znanstveniki lahko bolj utemeljeno sklepali o razmerah, ki vladajo znotraj lune.

Na delu tudi evropska sonda

Že aprila je bila izstreljena evropska sonda JUICE (poglavje 2), ki bo v Jupitrov sestav prispela nekoliko pozneje, leta 2032. Tudi ta sonda bo preučevala Jupitrove ledene lune, le da se bo bolj posvečala Kalistu in Ganimedu. Okoli zadnjega bo začela krožiti leta 2034, s čimer bo postala prva sonda v zgodovini, ki bo krožila okoli katere koli lune razen Meseca.

Evropska vesoljska agencija ima v načrtu pristajalnik za Saturnovo ledeno luno Enkelad, ki je prav tako zanimiv kot Evropa (poglavje 6).

9. Misija LISA napreduje

Nasa je pokazala prototipe teleskopov, ki bodo leteli na misiji LISA.

LISA ali Vesoljska antena za lasersko interferometrijo (Laser Interferometer Space Antenna) bo merila gravitacijske valove v vesolju. Sestavljena bo iz treh vesoljskih plovil v trikotni formaciji, pri čemer bo stranica trikotnika merila 2,5 milijona kilometrov. In niti pičico manj ali več.

To je namreč srž misije: sprememba razdalje bo pomenila, da je najbrž gravitacijski val skrčil ali raztegnil vmesni prostor. LISA bo zmožna zaznati spremembe v pikometrih ali bilijoninkah metra.

Vsaka sonda bo opremljena z dvema teleskopoma, ki bosta prejemala in oddajala laserski signal. Tako bodo namreč merili medsebojno razdaljo.

LISA je misija Evropske vesoljske agencije, Nasa pa bo med drugim priskrbela omenjene teleskope.

Sorodna novica Zgodovinsko odkritje gravitacijskih valov

Gravitacijske valove so prvič odkrili leta 2016 z opazovalnicama LIGO na Zemlji. LIGO je tudi laserski interferometer, kjer dva laserja nenehno preverjata, ali tam štirje kilometri merijo res točno toliko. Žarka imata enako valovno dolžino, in ko se odbijeta in vrneta v izvor, se ob ponovnem srečanju odštejeta oziroma "uničita". Če pa se vmesni prostor spremeni, se ne odštejeta več, saj vrhovi in doline valov niso več povsem sinhronizirani. Pride do interference in signala, ki ga zazna detektor – od tod "laserska interferometrija" v imenu.

Sorodna novica Foto, video: Prelomni Pathfinder z zlatima kockama odpira novo okno v vesolje

Podobno bo v vesolju počela LISA, a na precej večji razdalji in brez seizmičnih in drugih motenj Zemlje. Po drugi strani pa se bodo sonde morale spopasti z izzivi, ki jih prinese vesolje: vpliv vesoljskega vetra, težnosti drugih teles, lastne mase in še marsičesa, kar vpliva na položaj vesoljskega plovila. Da lahko vesoljsko plovilo nadzorujejo z več kot dovoljšnjo stopnjo natančnosti, je že leta 2014 pokazala testna misija LISA Pathfinder.

Vleče se že skoraj 40 let

LISA ima dolgo brado in številne padce. Uvodni koncepti so zaokrožili že v 80. letih prejšnjega stoletja, prvi predlog misije je vzniknil v 90. Esa in Nasa sta se skupnega razvoja lotili na prelomu tisočletja. A leta 2011 je Naso udarila proračunska kriza, zato so se Američani umaknili, projekt pa je ostal brez vetra v jadrih. Prejšnje desetletje je tako minilo predvsem v iskanju načina, kako misijo dovolj oklestiti, da bo finančno še vzdržna. Zgodovinsko odkritje gravitacijskih valov leta 2015 pa je sprožilo nov val zanimanja in barka se je začela premikati. Misija je bila formalno odobrena januarja letos, kar pomeni, da je dizajn dovolj dozorel, da se lahko lotijo izdelave komponent. To sicer še ne pomeni, da bo zagotovo izstreljena; države članice Ese bodo morale zagotoviti ustrezno financiranje. Izstrelitev je predvidena leta 2035.

10. Video: Megafotografija teleskopa Evklid

Esa je ustvarila mozaik iz fotografij vesoljskega teleskopa Evklid, velik kar 208 gigapikslov. Mozaik je sestavljen iz 260 posnetkov v vidni in infrardeči svetlobi, pokriva pa 132 kvadratnih stopinj južnega neba ali površino 500 Mesecev na nebu. Na mozaiku je vidnih 100 milijonov zvezd in galaksij. Esa poudarja, da je to zgolj odstotek dela, ki ga bo opravil vesoljski teleskop Evklid. Podrobneje tukaj.

Mozaik sicer, kot kaže, še ni objavljen v polni ločljivosti, so pa tukaj dostopni nekateri izseki.

Evklid je bil izstreljen julija lani, zdaj je pri Lagrangeejevi točki 2 sistema Sonce-Zemlja 1,5 milijona kilometrov stran. Vesolje gleda v očesu vidni svetlobi in v bližnji infrardeči; izvaja tudi fotometrijo, s čimer meri rdeči premik oddaljenih galaksij. Glavno zrcalo je veliko 1,2 metra. Posledično je manj natančen od Hubbla, a na dan premeri več neba, kot ga je Hubble v vsej svoji zgodovini. Galaksijam določa lokacijo, obliko in gibanje, s čimer izdeluje trirazsežno karto vidnega vesolja. Prek te karte bodo znanstveniki iskali temno snov in temno energijo. Deloval bo predvidoma šest let.

Video: Esin pojasnilnik

11. FOTO: V tem sistemu ni dolgčas

Vesoljski teleskop Hubble je posnel novo fotografijo R Vodnarja (R Aquarii), 700 svetlobnih let oddaljene dvojne zvezde.

Prva članica sistema je zvezda rdeča orjakinja, 400-krat večja od Sonca. Ta zvezda utripa, na 390 dni se njena svetlost poveča za 750-krat. Na vrhuncu je pettisočkrat svetlejša od Sonca.

Druga članica je bela pritlikavka, majhen, a zelo gost ostanek "umrle" zvezde. Ta k sebi vleče plin večje kolegice. Ko ga zbere dovolj, sledi termonuklearna eksplozija. Prav te eksplozije naj bi ustvarile ogromen, barvit oblak v okolici. Podrobneje tukaj.

Video: Razvoj med letoma 2014 in 2023

Video 2: Dodatna perspektiva

NA VIDIKU:

Nedelja, 27. oktober - Falcon 9 - Starlink

Torek, 29. oktober - Falcon 9 - Starlink

Sreda, 30. oktober - H3 - Kirameki 3