V začetku 60. let so začeli Američani razvijati projekt Mercury, ki bi omogočil prvi polet človeka v vesolje. Zdravnik William R. Lovelace je sestavil merila za Nasine moške astronavte. Zanimalo ga je, kako bi se odrezale ženske, zato je leta 1960 na testiranje povabil 28-letno Jerrie Cobb, uspešno pilotko, ki je v svoji karieri postavila štiri svetovne rekorde v hitrosti, dolžini in absolutni višini letenja.

Ženske so prestale vse teste
Bila je prva ženska, ki je prestala vse tri stopnje testov. V uho so ji vbrizgali mrzlo vodo in s tem povzročili vrtoglavico, pogoltniti je morala gumijasto cevko, da so preverili njeno želočno kislino, potopili so jo v vodo, jo klistirali, naredili krvne teste in rentgenske preiskave. Nato je morala pokazati še svoje pilotske sposobnosti. Jerrie je Lovelacea tako navdušila, da je hotel ugotoviti, ali je bila le izjema, ali pa so ženske res enako sposobne potovati v vesolje kot moški.

Izvide preiskav so zato predstavili na konferenci v Stockholmu, kjer sta doktor Lovelace in Cobbova pozvala še druge pilotke, naj se preizkusijo. Prijavilo se je jih je petindvajset in dvanajst od njih je bilo uspešnih. Ob tem so imele ženske še druge prednosti, saj so bile manjše, lažje in bi porabile manj kisika kot moški. Vprašanje je bilo le, ali bi prenesle psihični in fizični stres, ki spremlja polet v vesolje.

Program so ustavili
A na to si znanstveniki niso mogli odgovoriti, saj je Nasa ustavila nadaljnje izvajanje programa za ženske. Postavili so namreč merilo, da morajo biti vesoljci vojaški testni piloti. Na ameriških vojaških akademijah pa takrat žensk še niso vpisovali.

Cobbova je skupaj še z eno kandidatko vložila pritožbo na ameriški kongres in leta 1962 na kongresni obravnavi pričala v imenu "Mercuryjevih 13", a je bil njen trud zaman.

Manj kot leto pozneje je Sovjetska zveza v vesolje poslala