Pred približno stotimi leti je v naših krajih vladal neznanski trušč. Bila se je poslednja bitka soške fronte. Grmenje tisočev topov, kriki stotisočev vojakov, dim in eksplozije so kazali, da je na tnalu obstoj držav ... in vpletenih ljudi. Za vsakega izmed njih morda usodno dogajanje.

Z nekega drugega zornega kota pa je bilo vse to povsem nepomembno. V popolni tišini je nekje 86 milijard kilometrov stran skozi temo in hladen mir letelo nebesno telo. "Zanj" je bilo vseeno, kako čudežen je bil preboj pri Kobaridu, mestecu na drobni modri piki pri manjši zvezdi nekje blizu obrobja Galaksije. Za to medzvezdno skalo so bili relevantni dogodki kozmične narave, kot so eksplozije supernov, gravitacijska brezna črnih lukenj in medzvezdno sevanje.
In zgolj kozmično naključje je pripeljalo do tega, da sta se tuje nebesno telo in Sonce točno sto let kasneje, sredi novembra 2017, za kratek čas srečala.

Naključna in dragocena najdba
Za kozmičnega prišleka so astronomi izvedeli konec oktobra med rutinskimi opazovanji s sistemom, namenjenim obrambi pred kometi in asteroidi (CNEOS). Sprva je kazalo, da gre samo za še enega od tisočev novoodkritih asteroidov, teh (navadno) kot asfalt temnih nebesnih teles, ki odbijajo malo sončne svetlobe in jih zato človeštvo še vedno popisuje. Odkritju na teleskopu Pan-STARRS pa so sledila redna nadaljnja opazovanja, da se natančneje določi, kam pika svetlobe sploh potuje. In takrat so zadeve postajale vse bolj nenavadne, piše v takratnem Nasinem sporočilu za javnost.

Potoval je na drugačen način kot druga telesa našega Osončja. Ta, ki so ujeta v Sončevo težnost, namreč sledijo (dokaj) ustaljenim tirnicam, so vsaj približno prilagojena osnovnemu disku Sončnega sistema in tudi niso prehitra, sicer bi jih odneslo ven. Prišlek pa je prišel z nepričakovane smeri, skoraj navpično na ravnino, in to hitreje kot kar koli drugega.

Z opazovanji so hitro na pomoč priskočili še drugi teleskopi, med drugim opazovalnica Evropske vesoljske agencije na Tenerifu. Še 11 dni so ga spremljali, preden so lahko potrdili: to nebesno telo ni naše. Prišlo je iz medzvezdnega prostora, nastalo pri neki drugi zvezdi in kdo ve kaj ga je odgnalo na galaktični maraton.

Od Lire proti Pegazu
Objekt, ki je sprva dobil naziv A/2017 U1, je prišel iz smeri ozvezdja Lira s hitrostjo 91.800 kilometrov na uro in med približevanjem Soncu precej pospeševal. "Palačinko" Osončja je prebil 2. septembra nekje med Merkurjem in Soncem. Zvezdi se je najbolj približal 9. septembra, nakar ga je težnost izstrelila nazaj navzgor. Pri tem je "oplazil" še orbito Zemlje, še s spodnje strani se ji je približal na 24 milijonov kilometrov, kar je približno 60-kratnik razdalje do Meseca. Zdaj s hitrostjo 158.400 kilometrov na uro spet beži proti ozvezdju Pegaz. (Vizualno lepše ponazorjeno v galeriji desno).

V tem času so opazovalnice, vključno z elitnimi Hubblom, Spitzerjem in Evropskim južnim observatorijem (ESO), hitele zgrabiti priložnost. 1I/2017 U1, kot je njegov uradni naziv, je namreč tukaj zdaj, z vsakim minulim dnem pa postaja vse teže viden.

"Zelo hitro smo morali poprijeti za delo," je povedal predstavnik ESO-ja Olivier Hainaut. Objekt je namreč že prečkal Soncu najbližjo točko in se oddaljeval v temo.

Iz Čila o vse več nenavadnostih
Opazovanja na Zelo velikem teleskopu (VLT) v Čilu so seznam nenavadnosti povečala. Sprva so mislili, da je 1I/2017 U1 komet, kot veleva ustaljena teorija o populacijah medzvezdnega prostora. Pa ni bilo tako. Okoli objekta ni bilo pičice atmosfere oziroma kome, kot jo oddajajo repatice. Gre za trdno, jasno definirano nebesno telo - asteroid, so sporočili.

Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature.
Nova vrsta: medzvezdni asteroid
Čemu težko pričakovani prvi obiskovalec iz prostora tam zunaj ni komet, bodo znanstveniki še morali pojasniti. Mednarodna astronomska unija (IAU) je zanj ustvarila nov "rod" asteroidov, medzvezdni asteroid, in ga vanj uvrstila kot prvega predstavnika, uvrstitev pa je dobil tudi v The Extrasolar Planets Encyclopaedia, ki sicer dokumentira eksoplanete. Odkriteljska ekipa je dobila čast, da ga tudi poimenuje. Dobil je naziv 'Oumuamua, kar v havajščini pomeni "sel iz oddaljenih krajev, ki je prispel prvi".

Rdečkasta cigara
VLT je s spektrografom FORS izmeril še svetlost, barvo in iskal namige o obliki 'Oumuamue. Vse skupaj je bilo ob razdalji desetin milijonov kilometrov in velikosti tarče zahteven podvig, zato so nekatere končne informacije o objektu nujen izid sklepanja.

Ugotovili so, da se svetlost 'Oumuamue močno spreminja, na 7,3 ure kar za desetkratnik. Na ESO-ju so zadevo razložili z obliko. Nenavadno velika razlika v svetlosti je posledica tega, da je 'Oumuamua izjemno podolgovata. Ko se vrti okoli svoje osi, enkrat vidimo le njeno konico, čez nekaj ur pa vso vzdolžno površino, ki odbija precej več fotonov. Dolg je okoli 400 metrov, širok pa le okoli 40, kar je izjemno: v Osončju do zdaj niso našli še nobenega temu podobnega telesa. Po podatkih Nase je največje doma najdeno razmerje 1 proti 3. Treba bo pojasniti, kako te palice nastajajo in kako se lahko stabilno držijo skupaj.

Cigarasti asteroid tudi ni črno-siv, kot smo jih vajeni. Je temno rdeč. Barvo je najbrž povzročilo kozmično sevanje v milijonih let potovanja skozi medzvezdni prostor, sliči pa na telesa Kuiperjevega pasu, tudi Pluton.
Po sestavi je najbrž kovinski in kamnit, o ledu pa ni bilo sledu.

Morda vandra stotine milijonov let
ESO je na podlagi dodatnih opazovanj še umeril ocene, od kod 'Oumuamua in kam gre. Prišel je približno od zvezde Vege v severnem ozvezdju Lire. A navkljub medzvezdni hitrosti 95.000 kilometrov na uro je bilo potovanje tako dolgotrajno, da Vega ni mogla biti izvor. Pred 300.000 leti je namreč ni bilo tam. Mimogrede, takrat so se ravno pojavljali prvi homo sapiensi.

'Oumuamua je morda po Galaksiji vandrala stotine milijonov let brez kakršnega koli zvezdnega srečanja, preden je naključno naletela na Sonce.

Na ESO-ju ocenjujejo, da podobni medzvezdni objekti skozi Osončje šinejo večkrat na leto, le opazimo jih ne. Tam zunaj bi jih moralo biti polno, saj so ostanki formacije planetarnih sistemov, slednje pa se najde pri tako rekoč vsaki zvezdi.

"Kakšno fantastično odkritje"
Čeravno gre zgolj za nenavadno skalo, je simbolen pomen velik. "Desetletja smo razpravljali o obstoju teh medzvezdnih objektov. Naposled imamo dokaz, da obstajajo," je - sodeč po Nasinem sporočilu za javnost - dejal agencijin administrator za področje znanosti, Thomas Zurbuchen. "Kakšno fantastično odkritje. Čuden obiskovalec iz nekega oddaljenega sistema, pa takšne oblike, kakršne v Osončju še nikoli nismo zasledili," pa je komentiral Paul Chodas s CNEOS-a.
Druge možnosti skoraj ni
Trditev, da je 'Oumuamua nujno tujec, so preizkusili tudi nekateri drugi znanstveniki (primer). Prišli so do tega zaključka: katero koli drugo pojasnilo je nemogoče. Z eno izjemo. 'Oumuamuo bi lahko pospešil še neodkrit, masiven planet, ki naj bi se skrival nekje v Oortovem oblaku. Pri tem se do hipotez o Planetu Devet in Deset niso opredelili.

Prvi sel ni zares prvi
Seveda 1I/2017 U1 ni niti približno prva medzvezdna gmota, ki je zašla v Osončje, to je stalnica vseh 4,6 milijarde let obstoja. Osončje pač ni izoliran sistem; je območje drobirja okoli rumene pritlikavke, ki drvi skozi ogromen Krajevni oblak, in snov okolice stalno prihaja tako v sončni sistem kot iz njega.

Prihajajo vse sorte stvari. Od kozmičnih delcev iz oddaljenih galaksij, pa nevtrinov, ki ves čas neopazno letijo skozi naša telesa. Tudi kompleksnejši delci, kot je medzvezdni prah, so stalen gost. Nekaj smo ga tudi že ujeli. Preminula sonda Cassini ga je zajela pri Saturnu. Še bolje: Nasina sonda Stardust ga je ne le ujela, temveč v posebni kapsuli tudi odvrgla na Zemljo, kjer so dokazali njegovo pristnost.
Poročali smo že o raziskavi, ki kaže, da je pred 70.000 leti (torej, ko je človek ravno odhajal iz Afrike), skozi zunanji del Oortovega oblaka šla binarna zvezda. A ta raziskava temelji na izračunih trajektorija zvezde, ki je danes daleč od nas, in torej sklepanje o preteklosti, ki ni popolnoma zanesljivo, zato za "pionirja" velja protagonist tega članka.

Danes in nikoli več
Medtem ko se na Zemlji spominjamo krvavih dogodkov prve svetovne vojne, je 'Oumuamua tiho švignila okoli Sonca in se že odpravlja ven, povsem indiferentna do obstoja ogljikovodičnih bitij na Zemlji. Orbito zadnjega našega planeta bo prečkala čez pet let in čez 11.000 let premerila že prvo svetlobno leto oddaljenosti. Človeštvo je ne bo videlo nikoli več.

Video 1: Animacija poleta 'Oumuamue skozi Osončje

Video 2: Animacija medzvezdnega asteroida