Obstoj življenja - torej tudi nas samih - temelji na prisotnosti tekoče vode, ki sestavlja kar 65 odstotkov človeškega telesa. Pomembnosti substance navkljub znanstveniki še vedno ne vedo, kdaj je nastala in kako je sploh končala na naših trdnih tleh.

Zgodba se začne z zametki Osončja. To je nastalo iz ogromnega oblaka medzvezdnega plina, ki se je raztezal daleč prek obstoječih meja sončnega sistema in se je pod silo gravitacije polagoma sesedal vase, pri tem pa ustvarjal vse večje kepe snovi. Te so bile precej vroče, torej vodi načeloma negostoljubne.

Voda pa ima posebno lastnost, da se lahko kemično veže v različne kamnine ter tako preždi hude čase. Tudi mlada Zemlja je bila rdeča od vročine. Prva teorija zato pravi, da se je voda kemično skrila v prvotno vročo gmoto in med počasnim ohlajanjem površja tam ustvarjala jezera. Ta so bila pri temperaturi nekaj sto stopinj Celzija še mogoča zaradi izjemno visokega pritiska, ki ga je ustvarjala z ogljikovim dvokisom bogata atmosfera.

Druga različica pravi, da so se v Zemljo tako dolgo zaletavali kometi in planetioidi, da so ti na koncu nakopičili današnje oceane.

Rojstvo vode
Toda, kje je voda sploh predhodno nastala? Vemo, da jo je po našem sončnem sistemu vse polno. Najdemo jo tudi na našem Mesecu, na Marsu (kjer je je vse polno), Merkurju, na preštevilnih lunah plinskih velikanov in ne nazadnje tudi v njih samih, čeprav precej manj.

Znano je, da voda lahko nastaja v prej omenjenih sesuvajočih se oblakih medzvezdnega plina, poroča znanstvena revija Science, vendar naj bi jo sveže nastala zvezda v sredini kmalu uničila z vročino in sevanjem. Znanstvenike še vedno bega vprašanje, ali taisto pravodo potem ohlajanje znova sestavi ali pa celo preživi zvezdni "napad".

Kemijske skrivnosti devterija
Najbolj svež poskus odgovora je prispevala skupina astronomov na čelu z raziskovalko Illsedore Cleeves z univerze v ameriškem Michiganu. Izsledki so objavljeni v reviji Science. Tudi oni so se posvetili razmerju med izotopi (različicami atoma osnovnega elementa) vodika, ki s kisikom sestavljajo molekulo vode. Ključen je bil devterij, težja različica vodika, ki je nastala že v času velikega poka. Devterij je precej redek, saj je mogoče najti le 26 njegovih atomov na milijon navadnih vodikov; obenem pa je kar šestkrat pogostejši v vodi znotraj Osončja.

Trije pogoji
Znanstveniki neravnovesje razlagajo takole: proces nastanka vode z devterijem je veliko hitrejši od "običajnega". Zgodi se lahko le pod določenimi pogoji. Biti mora izjemno hladno, le nekaj ducat stopinj nad absolutno ničlo, prisotna pa morata biti še kisik in ionizirajoče sevanje, ki sproži kemično reakcijo. Ti trije pogoji so navadno izpolnjeni v oblakih medzvezdnega plina. Razlago podpirajo tudi nekatera opazovanja takšnega oblaka, ki so pokazala na prisotnost z devterijem bogate vode.

Sonce odganja tujerodno ionizirajoče sevanje
Ostalo je še vprašanje, ali je tam rojena voda lahko preživela še eno rojstvo (Sonca). Cleevesova in kolegi so se ga lotili s protivprašanjem: ali bi proces nastanka vode lahko stekel znotraj protoplanetarnega diska iz prahu in plinov, ki se je zgoščeval okoli Sonca. Tam bi bile lahko temperature še vedno dovolj nizke, pa tudi kisika bi še bilo dovolj. Ekipi je ostala le še ena neznanka, poroča Science: prisotnost ionizirajočega sevanja.

Ekipa je ustvarila kompleksen model kemičnih reakcij vode v protoplanetarnem disku. Večino ionizirajočih kozmičnih žarkov v tem primeru odbija močno magnetno polje mlade zvezde, pa tudi delci, ki jih sama izstreljuje. Ekipa je naposled ugotovila, da še preostali izvori tovrstnega sevanja, torej rentgenski žarki z drugih zvezd ter jedrski razpad znotraj diska, enostavno ne morejo vzpodbuditi dovolj hitrega nastajanja težke (devterijeve) vode.

"Ugotovili smo, da se tudi po milijonu let ni nabralo niti približno dovolj težke vode," je povedala Cleevesova. Glede na model je več kot polovica na Zemlji prisotne vode obstajala še pred rojstvom Sonca pred 4,5 milijarde let, kar je dobra novica za iskalce življenja zunaj Osončja.

Razmere v medzvezdnih oblakih plina so po vsem vesolju precej podobne, torej bi moralo biti vode povsod v izobilju. "Medtem ko odkrivamo vse več eksoplanetov, je pomirjujoče vedeti, da je vode zanje dovolj," je dejala astronomka.

Preprosta in bolj zanesljiva kemijska pot
"Izidi raziskave so zelo zanimivi, saj že dolga leta razpravljamo, ali ima naš led morebiti medzvezdni izvor," je za Science dejala astrofizičarka Karen Willacy, ki deluje pri Nasi. Poudarila je, da to ni prva raziskava, ki je v vprašanje zagrizla z računalniško simulacijo, te pa pogosto izvržejo nasprotujoče si rezultate. Tokratna je posebna v tem, da se jih je lotila s trdnimi temelji kemije, ki jih precej bolje poznamo, in je zato precej bolj zanesljiva, je dodala Willacyjeva.

Kako je voda nato končala na Zemlji, na to vprašanje ta raziskava ne odgovarja. Znanstveniki so do zdaj že analizirali razmerje med izotopi vodika pri treh kometih: Halle - Bopp, Halleyevemu in Hjakutakeju. Ti so pokazali, da vsaj del vode zagotovo ne prihaja z repatic. Analiza vode z Lune obenem kaže, da je po izotopih precej podobna zemeljski.

Odgovor čez kakšen mesec dni
Ogromna pričakovanja so znanstveniki in javnost vložili v odpravo Rosetta, ki bo prva v zgodovini teorijo preverjala na mestu samem, na kometu Čurjumov - Gerasimenko. Čez en mesec, torej.