1. Prvi slovenski satelit poslal prve posnetke
Center odličnosti Vesolje-SI je prvič objavil posnetke prvega slovenskega satelita NEMO-HD.
Satelit je bil izstreljen 3. septembra in se kmalu zatem utiril v soncesinhrono tirnico na višini 515 kilometrov. Upravljavci so ga nato umirili s pomočjo magnetnih navornikov, sončne celice pravilno usmerili za učinkovito polnjenje baterij in testirali delovanje sistemov. 15 dni po izstrelitvi so ga imeli dovolj pod nadzorom, da so lahko varno odprli zaslonko in naredili prvi "zgodovinski posnetek slovenskega satelita nad vzhodno Slovenijo".
"Čeprav so bili na posnetku samo oblaki, smo bili izredno veseli, saj smo prvič videli, da je občutljiv optični sistem zdržal kritične sile in pospeške med izstrelitvijo ter deluje."
Sledil je niz posnetkov, s katerimi so umerjali kamero. S tem so pridobili parametre za poznejša samodejna snemanja.
Vsi posnetki so dostopni na tej povezavi.
Do konca tedna bo 65-kilogramski satelit dvatisotič obkrožil Zemljo.
Septembra je bil na isti raketi Vega izstreljen še en slovenski satelit Trisat. Ta ima tri kilograme in je predvsem namenjen preizkušanju proti sevanju odporne elektronike. S posnetki tega nanosatelita si med drugim obetajo napredek na področjih spremljanja onesnaženosti površine morij z oljnimi madeži ali plastiko, določevanja žarišč velikih požarov in zaznavanja vulkanskega prahu v višjih plasteh atmosfere za potrebe letalske industrije.
2. Še en teden, še en Falcon 9
V petek ob 00.24 je ameriško podjetje SpaceX izstrelilo še eno raketo Falcon 9. Poletela je s Cape Canaverala v Floridi. Za vesoljsko vejo ameriške vojske je v nebo poslala satelit GPS III SV 04, ki se je uro in pol pozneje uspešno utiril. Prva stopnja, uporabljena prvič, je pristala na robotski ladji Of Course I Still Love You v Atlantiku. O polovljenih ščitih tovora ne poročajo.
Prvi poskus izstrelitve je bil novembra, a so ga prekinili nekaj sekund pred prižigom zaradi napake na motorju. Pozneje so ugotovili, da je v motorje Merlin zašel zaščitni lak in zamašil milimetrske pore ventila. Motorje so zamenjali na tem in tudi nekaterih drugih Sokolih 9.
To je bila 20. izstrelitev Falcona 9 letos, zdaj se vrstijo že vsak teden.
Video: Posnetek dogodka
3. 13 satelitov na eni kitajski raketi
Tudi Kitajci ne sedijo pri miru in redno polnijo Vesoljske tednike. Tokratni protagonist je njihova raketa Dolgi pohod-6, ki je v petek ob 4.19 oddrvela z izstrelišča Taiyuan v pokrajini Šanši (Shanxi), piše kitajska agencija Šinhua.
Tovor? Deset argentinskih opazovalnih satelitov Aleph-1 z maso 41 kilogramov in življensko dobo tri leta. Zapovrh pa še trije kitajski preizkusni sateliti za omrežje 6G oziroma teraherčno komunikacijo, ki jih je razvila Kitajska univerza za električne tehnologije (UESTC).
Rakete Dolgi pohod-6 proizvaja Šanghajska akademija za tehnologije vesoljskih poletov (SAST). 3,5 metra debela in 29 metrov visoka trostopenjska raketa v soncesinhrono tirnico zmore eno tono. Doslej je bila izstreljena štirikrat. Ženeta jo motor YF-100 na kerozin in ohlajen tekoči kisik.
To je bila 351. izstrelitev raket družine Dolgi pohod. Prejšnji teden je poletel 2C (poglavje 2).
4. Voyager 2 znova odgovarja Zemlji
Nasa je po osmih mesecih znova poslala ukaze Voyagerju 2.
Marca letos je začela (poglavje 8) nadgradnjo 70-metrske antene DSS43 v avstralski prestolnici Canberri, ki lahko edina komunicira z 18,7 milijarde kilometrov oddaljeno sondo. Dela bodo trajala do februarja 2021. V tem času lahko antena podatke prejema, ne more pa jih pošiljati. Kljub temu se je agencija odločila za izjemo, vmesni test nadgradenj.
29. oktobra je tako poslala niz navodil Voyagerju 2, ki so do cilja potrebovala 17 ur in pol. Čez dvakrat toliko časa so prejeli potrdilo, da je Popotnik ukaze brez težav izpolnil.
Anteni po 47 letih menjujejo radijski oddajnik.
Je del širšega omrežja DSN (več o njem na povezavi desno), ki skrbi za komunikacijo globoko v vesolje. Edina lahko doseže Voyagerja 2, ker je ta nekoliko pod ravnino Osončja. Druge antene so na severni polobli.
Odločitev za nadgradnjo je bila nekoliko tvegana. Če bi bilo v vmesnem času kaj narobe, Voyagerju morda ne bi mogli pravočasno naložiti reševalnih ukazov. Tak primer se je zgodil prav februarja letos. Voyager je med načrtovanim manevrom pustil prižganih preveč naprav, ki so presegle njegov vir električne energije. Računalnik je to zaznal, izključil instrumente in se zaklenil v t. i. varni način. Inženirji so potrebovali kar mesec dni, da so ga vrnili v polno delovanje skupaj s petimi znanstvenimi instrumenti.
Voyager 2 je bil izstreljen leta 1977. Obiskal je nekaj planetov Osončja in odtlej drvi v večno črnino. Lani je vstopil v medzvezdni prostor.
5. Projekt GALAH, pri katerem sodelujejo slovenski astronomi, obrodil sadove
Z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko (FMF) poročajo o novem uspehu slovenskih astronomov, ki sodelujejo pri mednarodnem projektu GALAH.
GALAH je izdal gomilo dragocenih znanstvenih podatkov: kemične lastnosti kar 700.000 zvezd, kar je najobsežnejši pregled doslej. Nastali so na podlagi 30 milijonov meritev.
Astronomi, tudi Janez Kos in Tomaž Zwitter s FMF-ja, so podatke zbirali od leta 2014 z anglo-avstralskim teleskopom na opazovalnici Siding Spring v Avstraliji. To je tretja in največja izdaja podatkov do zdaj. Namenjena je študijam oblikovanja zvezd, nukleosinteze kemičnih elementov in dinamike naše Galaksije.
V prihodnjih letih bo skupina dosegla mejnik milijona opazovanih zvezd, piše v sporočilu za javnost.
Raziskave se berejo kot kakšna detektivka, nadaljujejo. Zastopanost kemičnih elementov v zvezdah uporabljajo kot njihov DNK, da ugotovijo, od kod so zvezde prišle, koliko so stare in kako vplivajo na dinamiko in evolucijo naše Galaksije. Tako lahko pridemo do dna tudi najsilnejšim dogodkom v zgodovini galaksije. "Na primer, med pregledom zvezd v Sončevi okolici smo našli dobrih 20.000 zvezd, ki po svojih lastnostih in predvsem kemičnih karakteristikah sem ne spadajo," je navedel Kos. "Vemo, da je pred osmimi milijardami let galaksijo močno preoblikoval trk z neko manjšo galaksijo, in zdaj smo našli glavne osumljence tega 'napada'. Omenjene zvezde so namreč tako drugačne, da so lahko prišle v našo okolico le iz nekje drugje."
Druga skrivnost, ki jo bodo dokazi projekta GALAH rešili, je tako imenovana "litijeva uganka". "Litij je eden elementov, ki se je ustvaril ob velikem poku. Zdaj pa se majhna količina litija, ki jo izmerimo v vesolju, ne sklada s teoretičnimi napovedmi, saj nekaj litija zvezde porabijo kot gorivo v še nerazloženih procesih. GALAH ponuja opazovanje zvezd in meritve, kjer se ta proces dejansko dogaja," je pojasnil Zwitter.
Taka odkritja opravičujejo tudi ime projekta, ki je prišel iz zveze "galaktična arheologija" – študije Galaksije, kakršna je bila in bo skozi milijarde let. Prejšnja, druga, izdaja podatkov GALAH iz leta 2018 je poskrbela za veliko pomembnih odkritij na področju razvoja naše Galaksije, eksoplanetov, skritih zvezdnih kopic, še piše v sporočilu za javnost FMF-ja.
6. Za izbruhi radijske svetlobe bi se lahko skrivali magnetarji
Sodeč po raziskavi v reviji Nature bi bili lahko magnetarji izvor nenavadnih, hitrih izbruhov radijske svetlobe.
Izbruhe so prvič zaznali v prejšnjem desetletju in si jih niso znali razložiti. Kaj je tam zunaj, da vsako toliko proti nam "posveti" z radijskimi valovi in takoj utihne?
Zraslo je precej hipotez, med drugim o klicočih nezemljanih. Med bolj upoštevanimi so bili magnetarji, ki lahko kot pulzarji iz polov pošiljajo periodične soje svetlobe – vidimo jih le, če posvetijo proti nam. A dolgo niso našli primera.
Zdaj so nazadnje dobili eksperimentalo potrditev, da lahko magnetar bliskne v radijskih valovih: 28. aprila je namreč magnetar SGR 1935+2154 poslal rafal rentgenskih žarkov, nato pa so ujeli še "leni", radijski del spektra, sporoča Nasa.
A vse se še vedno ne poklopi. Magnetarji navadno svetijo med rentgenskimi in gama žarki. Nadalje, doslej zaznani hitri radijski blišči so bili zgolj – radijski. Kaj zraven išče rentgenska svetloba, bo treba še pojasniti.
Magnetarji so nevtronske zvezde, v bistvu sredice "mrtvih" zvezd, ki so se sesedle vase. So najgostejša telesa po črnih luknjah in se navadno hitro vrtijo, pri tem pa okoli sebe ustvarjajo močno magnetno polje. Iz polov "streljajo" žarke visokoenergijske svetlobe. Če žarek vsako toliko posveti točno proti Zemlji, vidimo periodične pulze, od tod ime pulzarji.
Video: Nasin pojasnilnik
7. FOTO: Orion za prvo pot okoli Lune je dobil "obleko"
Vesoljska ladja Orion za odpravo Artemis 1 počasi dobiva končno podobo. V Kennedyjevem vesoljskem središču na Floridi so ji pred kratkim namestili zunanji oklep, ki jo bo ščitil pred pihanjem in tresenjem, pa še vročino vzpona po ozračju Zemlje. Oklep bo nato odvržen, Orion pa bo šel na pot okoli Meseca in nazaj. Zgornji srebrni del je sama kapsula Orion, pod belimi ploščami pa se skriva Evropski podporni modul (EPM).
Izstreljen naj bi bil konec leta 2021, verjetneje pa pozneje zaradi težavnega razvoja rakete SLS. Pristanek na Mesecu s posadko je predviden z misijo Artemis 3 leta 2024.
Vprašanje pa je, ali bo obstoječi program Artemis preživel menjavo oblasti v ZDA, saj se zmaga na predsedniških volitvah trenutno nasmiha Joeju Bidnu. Po strokovnih medijih je slišati, da se utegne letnica precej zvišati oziroma se preložiti najmanj na leto 2028. Več o tem prihodnji teden, ko se bo politična slika v ZDA razjasnila.
Video: Nameščanje zunanje zaščite
8. SKOK V ZGODOVINO ... IN PRIHODNOST:
20 let obljudenosti Mednarodne vesoljske postaje
Novembra 2000 se je začela prva uradna odprava na Mednarodno vesoljsko postajo. Vanjo so se vkrcali William Shepherd, Jurij Gidženko in Sergej Krikaljov. Prižgali so luči, sisteme za vzdrževanje življenja in se razgledali po svojem novem "stanovanju". Odtlej ni bilo trenutka, da v njem ne bi bivala vsaj ena človeška duša, kar pomeni 20 let neprekinjene prisotnosti človeštva v vesolju*.
* Nad 100 kilometri nadmorske višine.
Video: Klepet 1. odprave po 20 letih
Mednarodna vesoljska postaja je bila spočeta sredi 90. let prejšnjega stoletja, ko so Združene države Amerike ugotovile, da je načrtovana postaja Freedom preveč megalomansko zasnovana, obubožana Rusija pa si ob takratnem Miru ni mogla privoščiti še naslednika. Freedom in Mir 2 so združili, zraven pa povabili še druge države.
Tako je nastal eden najvelikopoteznejših in tudi najdražjih projektov vseh časov.
Zaletna steza v novo dobo
Mednarodna vesoljska postaja je poenostavljeno "grozd" kovinskih cistern z nekaj dodatne opreme, ki okoli Zemlje kroži na višini dobrih 400 kilometrov. Oddaljena, krhka, z vidika vesolja drobna pločevinka na nebu. A videz v vara: v resnici je zaletna steza, po kateri človeštvo drvi pred velikim skokom v dobo večplanetarne, po vesolju pluče vrste.
Cilj slavnega programa Apollo je bil v naglici razviti vse potrebno za enotedensko ekskurzijo do cilja in nazaj. Cilj Mednarodne vesoljske postaje pa je razviti znanje in tehnologijo za dolgoročno vesoljeplovstvo.
Štiri milijarde letno hranijo vesoljsko industrijo
S tem ciljem se po vsem svetu ukvarja na stotisoče ljudi in velika množica podjetij. Stroka je prisiljena najti rešitve, podjetja jih udejanjajo. Številna izmed njih živijo prav zaradi štirimilijardne pogače, ki jo države za MVP letno potrošijo. Vprašanje, ali bi SpaceX s svojimi Falconi 9 in Crew Dragoni, pa tudi različni Progressi, Cygnusi in podobni danes še obstajali, če ne bi šest lačnih ust na nebu terjalo naslednji obrok in dah kisika.
Pionirska telesa se izpostavijo
V 20 letih se je na MVP vkrcalo več kot 240 ljudi iz 19 držav sveta. Vsi so v imenu človeštva izpostavili svoje mesene stroje, da lahko znanstveniki preučujejo vplive vesolja. In na ta način danes vemo, da je vesolje zelo škodljivo oziroma precej učinkovito uničuje telo. Ljudje smo pač vajeni težnosti, in ko ta umanjka, gre marsikaj narobe. Zmanjša se število rdečih krvničk. Ošibi imunski sistem. Mišičje izgubi maso in moč, propadajo vezi med mišicami in kostmi, te hitro prhnijo oziroma manjšajo gostoto. Ker jih nič ne vleče navzdol, se vsebine telesa pomaknejo proti glavi, kar dvigne tlak v lobanji, povzročajoč glavobole in tudi poškodbe vida. Upadejo tudi kognitivne sposobnosti. Znanstveniki ugotovitve marljivo dokumentirajo in iščejo protiukrepe, saj brez njih ne bo dolgotrajnih potovanj.
Teh ne bo niti brez boljše tehnologije. Ladja, ki bo šla do Marsa ali dlje, bo morala biti več let povsem samozadostna. Če kaj bistvenega odpove, lahko na Zemlji uprizorijo samo simbolični pogreb. Treba je odgovoriti na vprašanja, kako na vesoljske ladje naphati dovolj hrane ali pa jo na ladji kar proizvajati. Tudi zato na MVP-ju uzremo solatne vrtičke in podobno. Treba je odvajati ogljikov dioksid, amoniak in druge telesne izločke, urin reciklirati v vodo, poiskati način, kako blato pretvoriti v gnojilo. Kako morebitne dele ali orodja 3D natisniti v vesolju. Pa kako preprečiti, da se nekaj "cimrov", za nekaj let zaklenjenih skupaj sobico, na smrt ne pobije. In če morebiti kdo dvigne roko, je treba vedeti, katero pravo pride v poštev ... in kako ga udejanjiti. Pri vsem tem pomagajo desetletja življenja na Mednarodni vesoljski postaji.
Za zdaj nalogo dobro izpolnjuje. Dokaz je morda v – dolgočasnosti? Prva odprava je odmevala po vseh svetovnih medijih. Kmalu pa je napetost zbledela, izstrelitve astronavtov pa so polagoma zdrknile v ozadje, danes jih svetovni mediji komaj zaznajo. In to je dobro. Ves čar in namen projekta sta namreč narediti potovanje in bivanje v vesolju tako varno, da ga ne opazimo več. Da je naslednji vzlet rakete tja gor tako zanesljiv in samoumeven kot naslednji čarter z Brnika. Pravzaprav bolj.
Postaja ali Mars?
MVP je danes obenem nujnost in huda cokla. To, da imamo že 20 pomladi v vesoljskih razmerah ljudi, nam je prineslo neprecenljive lekcije. Če se jih ne bi učili na postaji, bi se jih pozneje v vesolju in zanje plačevali z življenji. To je močan argument, ki ga po parlamentih držav, predvsem pa v ZDA, navajajo v korist postaji. A kritiki spominjajo na v nebo vpijočih skoraj 150 milijard evrov, ki jih bo postaja na tak ali drugačen način pokurila do leta 2024. Za ta denar bi že zdavnaj obiskali Mars in se mimogrede ustavili na Mesecu pred 20 leti, in če se postaje ne znebimo, tudi prihodnjih 20 let ne bomo na rdečem planetu, odvračajo dvomljivci. In res, Nasin načrt vrnitve človeka na Luno je že vsa leta v finančnih težavah. Potrebne bodo težke milijarde. Kje jih vzeti, če ne od postaje?
Financiranje je uradno zagotovljeno do leta 2024. Partnerji nakazujejo, da so za podaljšanje do leta 2030, a nič kaj trdno. Medtem iščejo načine, kako postajo čim bolj komercializirati, da bi nosila svoje finančno breme, s sicer pičlim izkupičkom. Po letu 2030 bodo najbrž moduli, izdelani v 90. letih, preveč izstrošeni, postaja pa odvržena v ozračje, kjer bo zgorela, večji kosi pa padli v ocean.
V načrtu nove postaje, a ne nujno mednarodne
Kaj potem? Orbitalke bodo na tak ali drugačen način ostale. Rusija ves čas razmišlja, kako nekaj obstoječih modulov predelati v novo rusko postajo, neke vrste Mir 2. Po poročanju RIA Novosti bo petmodularna in "prilagojena novi finančni realnosti". Kitajci bodo z letom 2022 postavili svojo. Kaj bodo storile ZDA? Načrti so v oblakih, administrator agencije Jim Bridenstine pa je pred kratkim opozoril ameriško politiko, da bi bilo prepustiti prostor Kitajcem nepreudarno. Tako je pričakovati neke vrste dogovor in to, da se bo tradicija MVP-ja na tak ali drugačen način nadaljevala.
Orbitalnih postaj bo skozi čas kvečjemu vse več, ko se človeštvo dejansko obrača proti vesolju, najsibo zaradi mamljivega prospekta rudarjenja po asteroidih, prestiža ali pa dejanske želje po spremembi v večplanetarno vrsto. Nekateri pravijo, da bomo v to prisiljeni, saj je poguba na Zemlji le vprašanje časa.
MVP je s tega vidika res manjša čumnata na nebu, v resnici pa zaletna steza v novo ero. A resnično vprašanje ni, ali nam bo ultimativno omogočila životarjenje na rdeči Antarktiki, kar Mars v resnici je. Bistveno je, ali se bomo sposobni zazreti z nje nazaj na domačo modrino, polno življenja, najudobnejši kraj za človeštvo, kar jih je in kar jih bo. Prav MVP opominja, da je človeško telo v resnici neprimerno za neskončno črnino in da bomo morda morali tisoče let pustiti ločeno človeško populacijo, da se medsebojno pari na neki prihodnji orbitalni postaji in tako pride do genetskih prilagoditev na vesolje. Z novo podvrsto homo sapiensa, ki ne bo primerna za življenje na tleh, bo pa lahko odšla daleč.
Prav MPV opominja, da je Zemlja v resnici vse, kar imamo. Tako rekoč vsi astronavti poročajo o razgledu na dom, ki jim je dejansko spremenil življenje, pustil neizbrisen pečat na vrednotah. Jim dal vedeti, kako osamljeni so tam zgoraj in kako čudovita, vabeča je modrina spodaj. Če bi dali glavne predsednike sveta le za teden dni na MVP, pravi mantra, bi hitro rešili poglavitne politične težave med narodi.
Video: Postavljanje MVP-ja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje