Jedrska nesreča v japonski Fukušimi marca 2011, podnebne spremembe in vojna v Ukrajini so energetske strategije večine držav na svetu postavile v nove okvirje. Evropa seveda ni izjema, a jedrska energija je le še ena od tem, glede katerih države stare celine niso enotne.

12 držav Evropske unije proizvaja jedrsko energijo, največ, tudi v svetovnem merilu, Francija, kjer kar 70 odstotkov električne energije nastane v jedrskih elektrarnah.

Druga evropska velesila, Nemčija, je na drugačni poti, saj je po dolgih letih priprav ugasnila še svoje zadnje jedrske elektrarne.

Medtem največ novih jedrskih elektrarn nastaja na Kitajskem, načrti o novih jedrskih elektrarnah prihajajo tudi iz evropskih držav. A ko govorimo o akterjih na področju jedrske energije, je seznam zelo kratek. Države, ki načrtujejo gradnje novih jedrskih reaktorjev, lahko izbirajo med ponudniki iz le petih držav: ZDA, Francije, Južne Koreje, Kitajske in Rusije.

Evropa je razdeljena glede jedrske energije. Po eni strani je Nemčija zaprla svoje reaktorje, na drugi strani pa Francija proizvede 70 odstotkov svoje električne energije iz jedrske energije. Vendar pa številne države ne vidijo možnosti za razogljičenje brez jedrske energije. Ali je po vašem mnenju evropska energetska prihodnost odvisna od jedrske energije?
Menim, da bomo v Evropi vedno uporabljali jedrsko energijo, že zaradi zgodovinske odvisnosti, ki ste jo omenili. Francija tako pridobiva 70 odstotkov elektrike. Ne more kar čez noč preklopiti na drug način pridobivanja. Za to je treba več desetletij. Prihodnjih nekaj let, do leta 2050, do sredine 21. stoletja, bo jedrska energija del evropske energetske sheme, že samo zaradi obstoječih elektrarn. Vidimo in predvidevamo pa, da bo delež jedrske energije za pridobivanje elektrike upadel. V omrežju bo manj jedrskih elektrarn, že samo zato, ker so elektrarne, ki so zdaj v njem, stare več desetletij in se bodo še starale. Čeprav so želje, da bi njihovo delovanje podaljšali na 60, 80 let ali celo dlje, bo ta infrastruktura prej ali slej vzeta iz omrežja. To je temeljno dejstvo. Ne vidimo pa možnosti, da bi vse te enote zamenjali.

Evropske države načrtujejo kar nekaj novih jedrskih projektov. Je Evropa v renesansi jedrske energije?
Večina teh projektov ni nova, o njih se govori že leta. Tak primer je poljski projekt. Graditi so ga začeli sredi 80. let, ga opustili in znova začeli, zdaj pa spet čaka. Zamisel o neodvisnosti, energetski neodvisnosti z gradnjo jedrskih elektrarn je do neke mere farsa. Večina teh projektov je torej starih, o njih se govori že leta, večina jih še vedno ni prav konkretnih. Podpisanih je bilo omejeno število pogodb, izvajalci še niso znani, večina projektov je še daleč od začetka gradnje. In to so posamezni projekti. Ves napredek ali plaz jedrskih projektov, kot mu nekateri pravijo, se v resnici ne dogaja. Veliko pa je tudi primerov, denimo v Franciji in Združenem kraljestvu, da projekte najavijo v velikih govorih.

Gradnja novih jedrskih elektrarn je draga. Ali snovalci tako velikih infrastrukturnih projektov podcenjujejo stroške? Ti so v preteklosti v mnogih primerih presegli načrtovane proračune.
Težko je namreč o tem govoriti vnaprej. Če se ozremo v preteklost, vidimo, da je bila večina jedrskih projektov veliko dražjih, kot je bilo sprva načrtovano, in to, če upoštevamo le uradno knjižene stroške. Če pa upoštevamo še druge stroške – tveganje nesreč in stroške zavarovanja, organizacije razgradnje in težave, ki jih imajo vsi z iskanjem skladišč odpadkov –, ti stroški pogosto niso vključeni v stroške projekta. Tudi če vseh teh stroškov ne vključite, je od vseh elektrarn jedrsko daleč najdražje zgraditi, vsaj nove jedrske elektrarne. Če bi te stroške vključili in jih prikazali iskreno ... A so ocene stroškov res le ocene, saj je od 200 zaprtih reaktorjev na svetu popolnoma razgrajenih le 22 jedrskih elektrarn. Nimamo empiričnih podatkov o stroških, vemo pa, da je bila do zdaj večina ocen stroškov prenizka. Enako lahko predvidevamo tudi za ravnanje z jedrskimi odpadki. Vse to bi morali upoštevati in o tem iskreno govoriti.

Ali so stroški jedrske energije konkurenčni drugim oblikam proizvodnje električne energije? Nekatere študije kažejo, da je jedrska energija dražja od obnovljivih virov energije.
Stroški so odvisni od podatkov in od metrike, ki jih uporabljate pri primerjanju različnih tehnologij. Lahko upoštevate izravnane stroške elektrike, kar za posamezno tehnologijo pokaže povprečne stroške za 1 MWh proizvedene energije. Ampak to je povprečje za vse leto. Lahko pa uporabljate drugačno metriko, ki vključuje vrednost elektrike ali energije, saj se vrednost energije spreminja čez dan, v letnem času itd. To vidimo v Nemčiji, kjer je kar nekaj ur negativnih cen elektrike, saj fotovoltaika proizvaja preveč električne energije.
Iz primerjave izravnanih stroškov elektrike, iz empiričnih podatkov projektov, ki potekajo zdaj, ali so potekali v zadnjih letih – teh je v Evropi malo – vemo, da je jedrska tehnologija daleč najdražja od vseh. Veliko ceneje je graditi fotovoltaiko in vetrne elektrarne, če upoštevamo izravnane stroške elektrike.

Argument za jedrsko energijo je vedno ta, da je na voljo kadarkoli, o čemer pa bi lahko razpravljali, saj ni vedno lahko zagotavljati fleksibilnega delovanja jedrske elektrarne. Če bi bilo to res, ne bi zraven potrebovali še plinskih elektrarn, npr. v obdobju višje porabe. Teoretično lahko jedrska elektrarna energijo zagotavlja noč in dan, pa je ne. Podatki, ki jih uporabljajo za večino teh izračunov, so zelo zelo optimistični. Uporabljajo faktor 90-odstotne zmogljivosti, v Evropi pa je ta povprečno 60- do 70-odstotna. Tudi to razhajanje spreminja podatke, a bomo ostali pri tem. Če naredite konservativno oceno za fotovoltaično elektrarno v kombinaciji z akumulatorjem, bi ob previdni oceni strošek elektrike za fotovoltaiko lahko skoraj podvojili, pa bi bila še vedno cenejša od novozgrajene jedrske elektrarne. Prenova obstoječe je nekoliko cenejša, vendar imate potem to tehnologijo krajši čas, življenjsko dobo ji le podaljšate, prej ko slej pa jo je treba zamenjati.

Ali so majhni modularni reaktorji del energetske prihodnosti? Trenutno delujejo samo na Kitajskem in v Rusiji, a o njih se veliko razpravlja.
Še eno zapleteno vprašanje, saj ne vidimo v prihodnost. Pogledamo lahko le izkušnje iz preteklosti in dogajanje, ki ga na trgu vidimo zdaj. Projekti v Rusiji in na Kitajskem, ki ste jih omenili, so posamezni prototipi. In kolikor vem, ni bilo velikih načrtov za širitev. Večina projektov, o katerih govorijo, so projekti podjetij iz ZDA ali Zahodne Evrope, tudi novi projekti, denimo reaktor, kakršnega želi zgraditi GE Hitachi, majhen modularni reaktor. Že ime ni najbolj posrečeno, saj sploh ni majhen, ne moreš ga dati v žep. Še vedno je treba zgraditi obsežno infrastrukturo. Ni projektov, na podlagi katerih bi lahko kaj predvidevali. Ti reaktorji naj bi bili varnejši, ker so manjši. V teoriji bi to verjetno delovalo, niso pa še bili preizkušeni, zato ne vemo. Modularizacija bi v teoriji lahko delovala, a bi morali zgraditi na stotine, desettisoče teh reaktorjev, da bi se stroški na enoto znižali.

Reaktor je zgraditi bolj zapleteno kot pero. Pero lahko narediš v tovarni, jedrski reaktor pa je zaradi zagotavljanja varnosti najzapletenejša tehnologija, kar jih lahko zgradiš. Veliko dejavnikov ni znanih. Ob tem pa se porajajo še druga vprašanja: kdo jih bo gradil, bodo izvajalci prišli v državo in jih gradili tam, kdo jih bo upravljal?

Kje bodo nameščeni, kako jih bodo premeščali? Tu pa je še druga tehnologija, t. i. napredni jedrski reaktorji, ki so prav tako lahko modularni, gre torej za nenavadno mešanico. Že od 50. let pa poznamo še bolj zapletene tehnologije, ki z dobrim razlogom niso prišle na trg, namreč zaradi varnostnih izzivov in zelo zapletenega načina delovanja. Imamo pa še reaktorje, ki uporabljajo posebno gorivo, na primer visoko obogaten uran, pri čemer nastajajo odpadki za katere nimamo skladišč. Vprašanje je, ali in kdaj. In če hočete razogljičiti svoj električni sistem, s t. i. majhnimi modularnimi reaktorji, bi jih morali zgraditi veliko, ker so manjši. Potem raje vlagajte v obnovljive vire, ker delujejo, so na voljo in lahko začnete že danes, namesto da čakate še 10 ali 15 let, preden boste lahko kupili svoj že vnaprej narejen mali modularni reaktor.

Nemčija je postopoma opustila jedrsko energijo. Ali bi bil morebitni vnovični zagon jedrskih elektrarn v Nemčiji ekonomsko izvedljiv?
Ne. Nemške jedrske elektrarne so vse zaprte in so vse v postopku razgradnje. Če bi jih poskusili znova zagnati, bi to lahko delovalo, to načrtujejo v ZDA. A tega še nihče ni poskusil, ni preizkušeno, ne vemo, kaj bo. Največji izziv, ki bi ga morali premagati v Nemčiji, bi bil zakonodajni, a zakoni niso dokončni, vedno jih lahko spremenite. Ta argument se mi zdi šibek. Predvsem pa je to politično vprašanje in opozicija, ki nasprotuje jedrski energiji, je zelo močna. Do neke mere upravičeno. Bi bil ponovni zagon gospodarno izvedljiv? Tega si ne drznem napovedati. Tu so izzivi drugačni, saj je bil konec delovanja teh elektrarn načrtovan dolga desetletja. Vsa ta panoga je prav tako izzvenela, ni več ljudi, ki bi znali delati v jedrski elektrarni. Morali bi torej usposobiti novo osebje, ponovno bi morali organizirati vso storitveno dejavnost, povezano z jedrsko panogo. Ponovno bi načeli – kar je v Nemčiji pomembno vprašanje – razpravo o skladiščenju odpadkov, trenutno poteka izbira lokacije. Imamo prednost, da vemo, koliko odpadkov imamo, ne proizvajamo jih več, a je tudi tako zapleteno. Izbira lokacije je bila preložena z leta 2031 na 2070 ali tam okoli.

Nespametni poskusi, da bi jedrske elektrarne znova odprli, tega vprašanja ne bi rešili. Poleg tega so podjetja, ki so upravljala jedrske elektrarne, rekla, da s tem ne želijo imeti opravka. Podaljševanje ... Ne vem, ali veste, da so leta 2022 življenjsko dobo treh uranovih jedrskih elektrarn podaljšali za tri mesece. Izvedba tega je bila zelo zapletena, saj je bilo za začetek razgradnje vse nastavljeno za 31. 12. 2022. Upravljavci so rekli, prav, to bomo storili, potem pa smo opravili, začeli bomo razgradnjo. Najti nekoga, ki bo pripravljen upravljati jedrsko elektrarno, bo zelo težko, poleg tega pa imamo kup infrastrukturnih težav: nimamo dovolj denarja za šole in bolnišnice, podirajo se mostovi … Težko bi našli politični argument za to, da bomo potrošili 30 milijard za jedrsko elektrarno, ki je ne potrebujemo, v Nemčiji to ne bi bilo mogoče.

Kakšna je cena za razgradnjo jedrske elektrarne? V Sloveniji bo na primer obstoječa enota predvidoma prenehala delovati leta 2043.
Na to vprašanje znova ne moremo odgovoriti, saj ni dovolj empiričnih podatkov. Popolnoma razgrajenih je šele okoli 20 reaktorjev, med njimi je le 10 večjih od 100 MW, večina je majhnih. Ni veliko podatkov za visoko zmogljive elektrarne. Vemo, da nas bodo razgradnje, ki trenutno potekajo, stale približno milijardo evrov na gigavat. Ne vem natančno, kako velik je reaktor v Sloveniji, a je zmogljiv reaktor, zato verjetno okoli milijarde evrov, tam nekje. To ocenjujemo le na podlagi rezervacij. Obstaja zelo zabaven dokument francoske narodne skupščine iz leta 2017, v katerem izrecno kritizirajo francoskega operaterja omrežja EDF zaradi podcenjevanja stroškov razgradnje. EDF je trdil, da so vsi reaktorji enaki, razgradnja bo stala 300 milijonov evrov na reaktor. Tega še nikjer nismo videli. V zadnjih letih smo pripravili poročilo o stanju jedrske panoge, V katerem je obsežno poglavje o financiranju in ekonomiki jedrske energije. Naredili smo preizkus o dodatnih stroških na MWh, ki bi jih lahko za razgradnjo dodali izravnanim stroškom elektrike. Odvisno, kako to izračunavate, mi smo to naredili za Nemčijo, Italijo in Litvo. Vse tri države imajo podjetja, ki komercialno upravljajo JE, zato vemo, koliko elektrike so reaktorji proizvedli, in smo ocenjene stroške lahko delili s proizvedeno elektriko. Odvisno od tega, kako ovrednotite različne reaktorje, dobite razpon od štirih do dvajset evrov na MWh. Razpon je velik in odvisen od reaktorja, a to je dodatnih pet do petnajst odstotkov, ki jih je treba prišteti k stroškom elektrike.

O čem bi morala država razmišljati, preden se odloči za gradnjo jedrskega reaktorja?
Vodnik, kako korak za korakom zgraditi jedrski reaktor? Ni lahko vprašanje, marsikaj je treba upoštevati. Verjetno je največje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, to, ali ga resnično potrebujemo. Ali ni nobene od drugih možnosti, ki so na voljo in ki se dajo zgraditi v razumnem času, da bi dosegli enake cilje? Razogljičenje, povečanje dostopa do energije itd. To bi vključevalo tudi kombinacijo številnih različnih ukrepov, Zavedati se je treba, da do razogljičenja ni bližnjice. Ne moremo reči, da bomo zgradili JE in bodo težave rešene. To ne bo delovalo, potrebni bodo številni različni ukrepi.

Če se vendarle odločimo, da je jedrska energija edina pot, je treba razmisliti o financiranju. Od kod bo prišel denar, kdo bo plačal, koliko bomo plačali? Kaj se bo zgodilo, če bodo stroški, če bo projekt ... če se bo časovnica projekta v nedogled podaljševala? Ali imamo rezervni načrt? Ali smo vse karte ... Smo vse stavili na en projekt, kar morda ni dobro, sploh če bo več let zamujen, kaj bomo storili potem? Potem je tu še dilema, kaj storiti z odpadki, ali imamo sredstva za razgradnjo. Tu pa je še nekaj, o čemer nismo govorili, to je geopolitično vprašanje, povezano z vsemi temi jedrskimi izzivi. To je obsežna tema, o marsičem se da pisati.