V zadnjem tednu se je Stranka Mira Cerarja nepričakovano približala odstotkom, ki jih je v najzmagovitejši sezoni leta 2000 dosegel nekdanji Drnovškov LDS. Velika podpora – če se bo seveda obdržala do nedelje – kaže, da Cerarjeva podoba presega vlogo "Nejanše", v kateri sta na prejšnjih volitvah zmagali stranki Boruta Pahorja in Zorana Jankovića. Znani pravnik, ki je bil vsa leta spremljevalec politike, a v njej ni dejavno sodeloval, vzbuja velika pričakovanja, kar utegne postati po volitvah (pre)veliko breme. Na ključno vprašanje, kdo bo njegov kandidat za finančnega ministra, Cerar – tako kot na številna druga – ne daje jasnega odgovora. Zelo mogoče je, da ga ta hip sploh še nima. Če bi ga imel, verjetno ne bi poskušal ustaviti potrditve dogovora vlade s sindikati javnega sektorja, ki bi novi ekipi zagotovil relativno miren začetek mandata. Ta poteza bi lahko bila prva resna napaka najverjetnejšega prihodnjega mandatarja.

SD je po uspešnem začetku, ki ga je prinesla bliskovita menjava voditelja, z Židanom spet nekoliko zdrsnil in se bo z DeSUS-om, ki mu čedalje številnejša upokojenska baza že zagotavlja mesto v prihodnji vladi, boril za tretje mesto. SDS je z akcijami v podporo zaprtemu predsedniku Janši mobiliziral svoje volivce, hkrati pa ankete kažejo, da je obtičal na drugem mestu, daleč od odstotkov, ki prinašajo mandatarstvo. To pomeni, da bodo nedeljske volitve, čeprav bodo skoraj zagotovo le prehodne, lahko sprožile spremembe na desnem političnem polu, s tem pa tudi v celotni slovenski politiki.

Če bi se v parlament uvrstile samo te štiri stranke, bi Miro Cerar lahko sestavil le novo levosredinsko koalicijo, ki bi bila že tretja v zadnjih šestih letih. Izkušnje kažejo, da je takšno zavezništvo najšibkejše pri vprašanju prodaje premoženja – prav to pa bo osrednja tema prihodnjega mandata.

Merjenje javnega mnenja prvi četverici že zagotavlja vstop v parlament. Pač pa se za politično preživetje še borijo NSi, SLS, ZaAB in PS. Med njimi najbolje kaže Novi Sloveniji, Alenka Bratušek pa kljub nizu kontroverznih potez za las vodi pred Jankovićevim ostankom nekdanje skupne stranke. Ta četverica bo odločala, kakšne politične barve bo prihodnja vlada, v kateri bodo stranke, ki bodo prestopile parlamentarni prag, verjetno igrale vlogo jezička na tehtnici.

V naslednjem paketu so politične novinke, ki lahko presenetijo. Na prvem mestu zagotovo Združena levica, ki v kampanji izstopa z brezkompromisno levimi stališči. Posebnost državnozborskih volitev je sicer, da se na koncu glasovi zbirajo pri potencialnih zmagovalcih obeh političnih polov, kar močno oži manevrski prostor manjših strank. Te bodo, če se katera izmed njih uvrsti v parlament, na sestavo vlade vplivale samo posredno, saj bodo zagotovo ostale v opoziciji, kot neke vrste slaba vest vsake koalicije.

Stranke na repu lestvice pa bodo izid v zadnjih dneh kampanje težko spremenile, še zlasti če bodo v nedeljo glasove neodločenih spet pobirali favoriti. V parlament se bo, kot kažejo izkušnje iz prejšnjih mandatov, prebilo od šest do osem strank. To pomeni, da bo jih bo še enkrat toliko ostalo pod pragom. Kakšna bo njihova usoda, če se politično prizorišče sčasoma vendarle ne bo konsolidiralo - kar pomeni tudi povezovanje in združevanje sorodnih strank, ki jih ločuje le narcisizem njihovih voditeljev -, pa sta pokazala Zares in LDS, ki na tokratnih volitvah nastopata le še v vlogah satelitov.

Seveda pa se lahko javnomnenjske ankete tudi zmotijo. Tudi tokrat bo namreč ključna spremenljivka v volilni enačbi udeležba. Skušnjava, da bi zaradi razočaranja nad razmerami v državi in še posebej nad politiko odločitev o novih voditeljih prepustili drugim, zagotovo še nikoli ni bila večja.