Hrvaška je morala v desetih letih, odkar je dobila status kandidatke za članstvo v Evropski uniji, prečkati številne ovire. Njena pogajanja so bila najdaljša in veliko težja, kot so bila za druge države, ki so se pred Hrvaško priključile Uniji, saj je morala ta izpolniti več kot 130 pogojev, da je lahko odprla in zaprla 35 poglavij, najtežji oviri pa sta bili zagotovo sodelovanje s haaškim Mednarodnim sodiščem za zločine na območju nekdanje Jugoslavije in ureditev odprtih vprašanj s Slovenijo, vprašanj meje in varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke.

Pogajanja so se začela, ko je prikimala del Pontejeva
Eden glavnih ciljev Hrvaške je kmalu po osamosvojitvi in koncu krvave vojne postalo polnopravno članstvo v Evropski uniji. Hrvaška je zahtevo za članstvo podala 21. februarja 2003, uradni status kandidatke za članstvo pa je dobila 18. junija 2004. Pristopna pogajanja bi se morala začeti marca 2005, a je zaradi nezadovoljstva nekdanje haaške tožilke Carle del Ponte in nesodelovanja hrvaških oblasti s sodiščem pri izročitvi nekdanjega generala Anteja Gotovine začetek pogajanj visel v zraku. Del Pontejeva je 3. oktobra 2005 le potrdila polno sodelovanje Hrvaške s haaškim sodiščem in prižgala zeleno luč za začetek pogajanj, Gotovino pa so 7. decembra 2005 prijeli na Kanarskih otokih in ga nekaj dni pozneje odpeljali v Haag.

Hrvaška je morala na svoji evropski poti odpreti in zapreti 35 poglavij, pogajanja o članstvu Hrvaške v Evropski uniji pa so potekala v več fazah. Prva faza, analiza usklajenosti zakonodaje države kandidatke z evropskimi predpisi (t. i. screening), se je začela takoj po odprtju pogajanj in se je končala 18. oktobra 2006. Po tej fazi so se začela dejanska pogajanja, za katera je takoj postalo jasno, da bodo veliko počasnejša in težja od drugih članic Unije. Hrvaška je od začetka pogajanj oktobra 2005 do odprtja prvega poglavja potrebovala kar devet mesecev.

Ko je vlado prevzela Kosorjeva, je imela Hrvaška odprtih le pet poglavij
Z odprtjem prvega poglavja se je začelo dolgotrajno obdobje pogajanj, v okviru katerih se države z Unijo pogajajo o pogojih, pod katerimi bo država kandidatka sprejela in implementirala pravni red Evropske unije v posameznem poglavju. Leta 2009 je ob nenadnem odstopu nekdanjega premierja Iva Sanaderja vodenje vlade prevzela Jadranka Kosor, takrat je imela Hrvaška odprtih le pet poglavij. Kot je ob nedavnem obisku Ljubljane povedala Kosorjeva, je na čelo vlade prišla v izjemno težkem času, a je začela njena vlada pospešeno reševati odprta vprašanja in zapirati pogajalska poglavja.

Eden izmed mejnikov pri vključevanju Hrvaške je bil zagotovo "fantastičen dan", 4. november 2009, ko sta tedanja premierja Slovenije in Hrvaške Borut Pahor in Jadranka Kosor podpisala arbitražni sporazum za rešitev odprtega vprašanja meje med državama in tako rešila vprašanje, ki je vrsto let hromilo odnose med sosedama, Slovenija pa je leta 2008 zaradi prejudiciranja meje med državama v zemljevidih, ki jih je Hrvaška predložila Evropski uniji, deset mesecev blokirala hrvaška pogajanja (blokado je dala na 11 poglavij). Proces še zdaleč ni končan, saj postopki pred arbitražnim sodiščem še niso končani, a Slovenija po podpisu sporazuma blokade ni več uporabila.

Blokada pogajanj tudi zaradi topniških dnevnikov
Po dogovoru s Slovenijo je morala Hrvaška zapreti eno najtežjih pogajalskih vprašanj, poglavje vseh poglavij, 23. poglavje o pravosodju in temeljnih pravicah. Zaradi nesodelovanja s haaškim sodiščem, ko Hrvaška sodišču ni izročila t. i. topniških dnevnikov, 370 vojnih dokumentov za potrebe sojenja generalom Anteju Gotovini, Ivanu Čermaku in Mladenu Markaču, je nekaj članic EU-ja z Veliko Britanijo in Nizozemsko na čelu blokiralo poglavje o pravosodju v okviru pristopnih pogajanj. Ko je haaško sodišče leta 2010 po več let trajajočem neuspešnem iskanju topniških dnevnikov zahtevo opustilo, saj je haaški sodni senat odločil, da so ti dnevniki za proces brezpredmetni, sta svojo blokado umaknili tudi Nizozemska in Velika Britanija.

Druga pomembna naloga Hrvaške v okviru tega poglavja sta bila reforma pravosodja ter obračun z organiziranim kriminalom in korupcijo, ki se je zažrla tudi v najvišje sfere hrvaške politike. Z obsodbo nekaterih najvišjih političnih predstavnikov in predvsem nekdanjega premierja Iva Sanaderja je Hrvaška prepričala Bruselj in druge države članice, ki so Hrvaški priznale velik napredek in tako omogočile vstop v sklepno fazo pogajanj.

Zadnje poglavje je Hrvaška zaprla decembra 2011
Po več kot osmih letih od prošnje za članstvo in po šestih letih pogajanj je predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso 10. junija 2011 predlagal konec pristopnih pogajanj s Hrvaško. To odločitev je podprl tudi Evropski svet in Hrvaško pozval, naj do konca junija istega leta zapre še preostala pristopna poglavja, ter jo povabil k podpisu pristopne pogodbe konec istega leta. Zadnje poglavje je Hrvaška tako zaprla decembra leta 2011, ko sta tedanja premierka Jadranka Kosor in predsednik Ivo Josipović v Bruslju podpisala pristopno pogodbo. "Vrata v Evropsko unijo so odprta," je takrat dejal evropski komisar za širitev Štefan Füle in tako odprl vrata za referendum o vstopu Hrvaške v EU, kjer so Hrvati 22. januarja 2012 z dvotretjinsko večino podprli vstop v Unijo, s slovaško ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe pa se je začel tudi proces ratifikacij v državah članicah.

Kamen spotike tudi Ljubljanska banka
Države članice so nato druga za drugo počasi ratificirale hrvaško pristopno pogodbo, zapletlo pa se je znova pri Sloveniji. Pred ratifikacijo je bilo treba rešiti še zadnje odprto vprašanje med Slovenijo in Hrvaško, vprašanje nekdanje Ljubljanske banke, ki sta ga marca letos s sporazumom, da bo spor v okviru nasledstvenega sporazuma reševala banka v Baslu, dokončno zapečatila hrvaški premier Zoran Milanović in nekdanji slovenski premier Janez Janša. Čeprav se je Hrvaška takrat zavezala, da bo v zameno za slovensko ratifikacijo pristopne pogodbe ustavila vse postopke pred sodišči, pa se to ni zgodilo, kar daje slutiti, da bodo težave in nesporazumi med državama zaznamovali tudi njuno skupno evropsko prihodnost.

A kljub temu so bili vsi pogoji za pridružitev Hrvaške Evropski uniji z ratifikacijo njene pristopne pogodbe v vseh državah članicah Unije izpolnjeni in maratonski desetletni proces se je približal svojemu cilju. Hrvaška bo tako 1. julija postala polnopravna članica, hrvaški jezik pa bo postal 24. uradni jezik Evropske unije. Hrvaška bo (vsaj na papirju) enakopravna sogovornica za mizo osemindvajsetih držav, njeni poslanci bodo sedeli v Evropskem parlamentu, hrvaški državljani bodo dobili nekatere nove pravice, odpira pa se ji tudi novo tržišče s 500 milijoni prebivalcev.

Čez nekaj let tudi schengen in evro
Hrvaška pot pa ob vstopu v evropsko družino še ni končana, saj ne bo takoj postala tudi članica schengenskega in evrskega območja. Schengenski sporazum za popolno odprtje meja lahko nove države članice sprejmejo in implementirajo šele po nekaj letih, bo pa od 1. julija dalje vsem potnikom omogočen hitrejši prestop državne meje. Hrvaški minister za notranje zadeve Ranko Ostojić je ob tem pred dnevi izrazil prepričanje, da bo Hrvaška v dveh letih opravila vse priprave in zaprosila za vstop v schengenski prostor.

Enako velja tudi za območje evra. Skupno valuto lahko država sprejme najmanj dve leti po vstopu v Unijo, vse pa je odvisno tudi od uresničevanja nekaterih gospodarskih zahtev. Hrvaško evropsko pot bo od vsega začetka zagotovo zaznamovala gospodarska kriza v Uniji, ki se ukvarja predvsem z varčevalnimi ukrepi. Kriza EU-ja bo vplivala tudi na Hrvaško, ki tudi sama ni v zavidljivem gospodarskem položaju, saj njen javni dolg znaša okoli 23 milijard evrov, država pa se spopada z vse večjo brezposelnostjo. Od reševanja teh težav bo odvisna tudi evrska prihodnost Hrvaške.

Hrvaška v Unijo vstopa v času krize identitete
Kot je dejal poročevalec Evropskega parlamenta o Hrvaški Libor Rouček, je Hrvaška dosegla velik napredek in izpolnila domačo nalogo, a vstop v Evropsko unijo ne sme biti konec. Dejstvo je, da se Hrvaška Uniji pridružuje v času, ko ima ta zaradi gospodarske krize, širitvene utrujenosti in porušenih predstav o evropski solidarnosti hudo krizo identitete, kako se bo v evropski družini znašla njena 28. članica, pa bo pokazal le čas.