Društvo jedrskih strokovnjakov je na začetku junija organiziralo strokovno ekskurzijo v Francijo, ki se je ravno v teh dneh pripravljala na praznovanje 80. obletnice izkrcanja zavezniških sil v Normandiji. 80 let po ključni bitki druge svetovne vojne, ki je tlakovala pot jedrski tehnologiji, se na obali Atlantskega oceana ob mestecu Flamanville pripravljajo na priključitev tretjega bloka tamkajšnje jedrske elektrarne, ki jo gradi francoski energetski velikan EDF.

EDF (Électricité de France) v Franciji zaposluje 220.000 ljudi in je v lasti države, hkrati je operater francoskega omrežja in največji dobavitelj elektrike v Evropi. V Franciji na 19 lokacijah upravlja 57 jedrskih reaktorjev, od tega jih je delujočih 56, saj tretji blok Flamanvilla še ni priključen v omrežje.

Če se bo Slovenija odločila za še eno veliko jedrsko elektrarno, je EDF eden izmed treh mogočih ponudnikov za njeno izgradnjo. Francoska multinacionalka se bo za morebitni večmilijardni posel potegovala z ameriškim Westinghousom, ki je zgradil obstoječi blok Nuklearne elektrarne Krško, in korejskim KHNP-jem. Izbira evropskega podjetja, če bi se odločili za gradnjo JEK-a 2, bi sicer lahko imela svoje prednosti. A o tem nekoliko kasneje.

Vrnimo se na obalo Atlantskega oceana, kjer so sredi 19. stoletja v Flamanvillu odprli rudnik železa. Po stotih letih je bil rudnik zaprt, na degradiranem območju pa so začeli graditi jedrsko elektrarno. Kot je novinarjem med predstavitvijo sklopa flamanvillskih elektrarn pojasnil operativni direktor Flamanvilla 3 Grégory Heinfling, so opuščeni rudniški rovi pod morskim dnom med gradnjo predstavljali nekaj težav. A ob obali danes stojita dve delujoči in ena še nedelujoča jedrska elektrarna. Prva dva bloka, katerih kupoli sta temnejše barve, sta začela delovati skoraj sočasno, prvi leta 1986 in drugi leta 1987. Gre za visokotlačna vodna reaktorja moči 1300 megavatov.

Tretji blok elektrarne v Flamanvillu se na pogled od prvih dveh loči po nekoliko svetlejši kupoli. Drugačna pa je tudi njegova notranjost, kjer je umeščen 1600-megavatni reaktor tipa EPR (Evolutionary Power Reactor), imenovan tudi evropski jedrski reaktor.* Gre namreč za evolucijo tlačnovodnega reaktorja, ki je nastal na osnovi izkušenj v 80. in 90. letih na zadnjih reaktorjih, ki so jih takrat zgradili v Nemčiji in Franciji.

Prednosti in slabosti evropskega jedrskega reaktorja

EDF je razvoj 1600-megavatne jedrske elektrarne EPR, takrat še v sodelovanju francoske jedrske industrije (Framatome) in nemške jedrske industrije (Siemens), začel konec 80. let. Gre za najmočnejši tip reaktorja v Evropi, ki ima predvsem ojačane varnostne sisteme za primere nesreče, saj je na njegov razvoj vplivala tudi jedrska nesreča v Černobilu. Med drugim ima EPR posebno lupino, ki je odporna proti strmoglavljenju letala, najbolj pa so pri EDF-ju ponosni na tako imenovani "lovilec sredice". Gre za suhi bazen, ki bi mu v primeru najhujše jedrske nesreče, če bi se stalila sredica, uspelo zadržati in ohladiti staljeno sredico.

"Ta sistem je nastal zato, da lahko elektrarna stoji tudi v gosto naseljenem območju, kot je Evropa. Evropski tlačnovodni reaktor predstavlja ravno to – lahko je zgrajen kjer koli v Evropi v skladu z evropskimi standardi, kar pomeni, da vplivov na okolje ne sme biti prek meja elektrarne, dobesedno prek ograje. Dovoljen ni niti najmanjši izpust," pojasnjuje predsednik Društva jedrskih strokovnjakov Tomaž Žagar. Vse nezgode naj bi bilo torej mogoče obvladati znotraj ograje elektrarne.

Žagar ob tem še doda, da je pri reaktorju EPR izboljšana tudi učinkovitost, kar pomeni krajše remonte in hitrejšo menjavo goriva in vzdrževanje elektrarne med obratovanjem, ne da bi jo ustavljali. "Zato ima reaktor EPR vse varnostne sisteme početverjene, da lahko tudi med izvajanjem vzdrževanja enega sistema preostali trije delujejo in so na voljo za rezervo."

Čeprav je EPR evropski produkt, sta bili prvi tovrstni elektrarni druga za drugo v letih 2018 in 2019 zgrajeni v Tajšanu na Kitajskem. Gradnja EDF-jevih reaktorjev na evropskih tleh pa je zaznamovana z dolgimi zamudami. Prvi reaktor EPR v Evropi so lani s kar štirinajstletno zamudo v omrežje priklopili v Olkiluotu na Finskem. Drugega naj bi v polni moči do konca leta zagnali v Flamanvillu. V Veliki Britaniji sta trenutno v gradnji dva bloka jedrske elektrarne Hinkley Point C, ki naj bi bila končana do leta 2031 in naj bi stala 31 milijard funtov, z upoštevanjem inflacije še celo več, po prvotnih načrtih naj bi stala 18 milijard funtov in bila zgrajena do leta 2017.

Flamanville 3: Šestkratna podražitev in 12 let zamude

Na začetku maja je francoski časopis Le Monde povzel časovnico in stroške gradnje tretjega bloka v Flamanvillu. Leta 2007 je bil v francoskem uradnem listu objavljen odlok, ki je dovoljeval začetek gradnje novega reaktorja EPR. Zaključek gradnje je bil predviden leta 2012, stroški so bili ocenjeni na 3,3 milijarde evrov. Po številnih zapletih in podaljševanjih gradnje naj bi bil tretji blok v omrežje s 25-odstotno močjo priključen letos poleti, s 100-odstotno pa do konca leta, so nam zatrdili v elektrarni.

Flamanville 3 naj bi tako začel delovati z dvanajstletno zamudo. Po poročanju Le Monda, ki se nanaša na ugotovitve francoskega računskega sodišča, bo cena elektrarne ob zagonu znašala 19,1 milijarde evra, ali šestkrat več, kot je bilo predvideno ob začetku gradnje.

EDF naraslih stroškov in zamud ob obisku elektrarne ni komentiral, pojasnili so le, da so stroške krili sami, predstavniki odnosov z javnostmi pa so novinarje nato prosili, naj jim tovrstna vprašanja posredujemo pisno. V pisnem odgovoru so sporočili, da so stroški narasli na 13,2 milijarde evrov in pojasnili, da so Flamanville 3 postavili tudi zato, da se v državi s 56 delujočimi starejšimi elektrarnami ne bi izgubilo znanje o gradnji jedrskih elektrarn. Zadnji reaktor so v Franciji namreč na novo zagnali pred 25 leti v Civauxu. "Flamanville 3 je prvi primerek tehnologije EPR v Franciji. S projektom smo želeli ohraniti odprto jedrsko možnost, obnoviti znanja in spretnosti s tega področja ter zastaviti industrijsko uporabo tehnologije EPR v Franciji in po svetu," so za MMC sporočili z EDF-a.

Na podaljšano gradnjo Flamanvilla 3 je vplivala tudi jedrska nesreča v Fukušimi leta 2011. Kot so pojasnili v EDF-ju, so leto kasneje v elektrarni okrepili obrambne sisteme, kar pomeni, da so danes na vseh treh lokacijah vzpostavljeni "viri, potrebni za odziv na dogodke, kot je bila Fukušima". "Da bi ob morebitni nesreči povečali avtonomijo posameznega bloka, smo vzpostavili edinstveno strukturo na svetu: Jedrsko silo za hitro posredovanje (FARN), ki jo sestavlja 300 članov ekipe, jedrskih strokovnjakov, usposobljenih za obvladovanje izrednih dogodkov, ki lahko v manj kot 24 urah obvladajo kraj nesreče," so zapisali in dodali, da FARN med drugim razpolaga tudi s težko transportno opremo, kot so terenska vozila, plovila in helikopterji.

Na vprašanje, kako v jedrskih elektrarnah v Flamanvillu, ki so umeščene na obalo, zagotavljajo protipoplavno varnost, so odgovorili, da so okrepili tudi varnostno opremo, da bi zagotovili večjo odpornost elektrarn na močne vremenske pojave, kot so tornadi, poplave in valovanje.

Bi bil EDF-jev reaktor EPR primeren za Slovenijo?

Kot rečeno, je EDF eden izmed treh potencialnih dobaviteljev za izgradnjo JEK-a 2. Prednost njegovega reaktorja EPR je brez dvoma v tem, da gre za evropsko tehnologijo z evropsko dobavno verigo. Izognili bi se tudi nepredvidljivim valutnim tveganjem, ki spremljajo poslovanja s tujino. "Storitve, gradnjo, vse lahko kupiš v isti valuti, v kateri nato tudi prodajaš proizvedeno elektriko. Če kupiš elektrarno v eni valuti, elektriko pa prodajaš v drugi, vedno obstaja valutno tveganje. To je prednost domačega, evropskega dobavitelja," pojasnjuje Tomaž Žagar.

Manj ugodno za Slovenijo pa je, da EDF še nima tipskega reaktorja EPR, manjšega od 1600 megavatov. Nedavno je namreč Elektroinštitut Milan Vidmar predstavil študijo priključitve JEK-a 2 na elektroenergetski sistem, ki je pokazala, da bi bila z vidika varnosti in stabilnosti sistema optimalna velikost drugega bloka do 1300 megavatov. Umestitev močnejšega reaktorja bi prinesla dodatne prilagoditve in posledično večje stroške.

EDF-jev standardni dizajn reaktorja EPR je 1600-megavatna enota, kakršna stoji v Flamanvillu, pripravljata pa se še dve nadgradnji. "Prva je EPR 2, ki bo evolucija 1600-megavatnega reaktorja, a bo imel približno enako nazivno moč. Enako bo velik, imel bo štiri uparjalnike in enako veliko sredico," pojasnjuje Žagar. A ker se tudi drugod po Evropi pojavlja potreba po manjših reaktorjih, sta EDF in Framatome najavila tudi vzporedno linijo reaktorjev moči 1200 megavatov, ki bo imela popolnoma enake komponente, glavna razlika bo le v tem, da uparjalniki ne bodo štirje, temveč trije. "Obe evoluciji naj bi bili čim bolj standardni. Tudi po izkušnjah iz Flamanvilla so namreč ugotovili, da ponavljanje gradnje enakih elektrarn na isti lokaciji običajno pomeni prihranek pri času in da spremembe iz enega v drug dizajn pomenijo tveganja za zamude."

Kot še pojasni Žagar, nova dizajna trenutno nista še nikjer postavljena. Med vrsticami je razbrati, da Slovenija ne bi želela biti poskusni zajček za postavitev prvega iz linije EDF-jevih 1200-megavatnih reaktorjev. "First of a kind" vedno prinaša tveganja za odstopanja in s tem se povečuje verjetnost za zamude," še doda Žagar.

*EPR (European Power Reactor) prevajamo kot evropski jedrski reaktor, a gre za celoten sistem jedrske elektrarne, pojasnjuje Tomaž Žagar. Četudi v splošni rabi pogosto enačimo pojma jedrska elektrarna in reaktor, v strokovnih krogih ni tako. Reaktor namreč predstavlja le eno od komponent v celotni elektrarni in tudi manj kot 10 odstotkov celotnega stroška izgradnje.