Avtorji poročila Jonathan D. Ostry, Prakash Loungani in Davide Furceri neoliberalizem najprej opredelijo kot dvostebrni pojav – en steber predstavljata deregulacija in odpiranje domačih trgov tuji konkurenci, drugi steber pa je zmanjšana vloga države s privatizacijo in omejitvijo zmožnosti zadolževanja vlad.

Neoliberalne politike, ugotavljajo, so imele določene uspehe, saj so milijone ljudi dvignile iz revščine, omogočile prenos znanja in tehnologij iz bogatih v razvijajoče se države, privatizacija pa je nekatere storitve, ki so jih ponujala državna podjetja, naredila učinkovitejše in zmanjšala breme države.

A dva vidika neoliberalizma, umikanje preprek za premikanje kapitala čez mejo in krčenje proračunskih izdatkov, ki so ju avtorji posebej proučevali, nista dala pričakovanih rezultatov.

Ni vsak pritok kapitala dober
Najprej začnejo v poročilu razdelovati kapitalske tokove. Odnos med odprtostjo gospodarstva in njegovo rastjo je zapleten in vsi kapitalski tokovi niso enaki, ugotavljajo. Tako imamo na eni strani tokove, ki pozitivno vplivajo na rast, kot so neposredne tuje naložbe, in take, ki k rasti ali deljenju tveganj posameznih držav s svojimi partnerji, kaj dosti ne pripomorejo. Mednje po mnenju avtorjev spadajo kupovanje deležev kot portfeljskih naložb, bančništvo in špekulativni dotok posojil.

In čeprav je težko ovrednotiti pozitivne učinke kapitalskih tokov, so njihovi stroški precej vidnejši, ugotavlja trojica, zlasti v obliki večje frekvence kriz in povečane neenakosti. V analizo so v tem primeru zajeli 150 močnih porastov dotoka kapitala v več kot 50 razvijajočih se gospodarstev in ugotovitve so neprijetne: 20 odstotkov primerov se je končalo s finančno krizo, številne pa tudi z upadom gospodarske dejavnosti.

"Poleg tega, da povečuje možnosti zloma, ima finančna odprtost vpliv tudi na razdeljevanje in opazno dvigne neenakost. Še več, učinki odprtosti na neenakost so večji, ko pride do zloma," so posvarili pisci študije.

Razdolževanje, da, a ne za vse enako
Glede omejevanja državne porabe pa se Ostry, Loungani in Furceri sprašujejo, ali ima zmanjševanje dolga v državah, kot so Nemčija, Velika Britanija in ZDA, res smisel. Države, ki se na finančnih trgih ne morejo več zadolževati, so v to prisiljene, a to pravilo po njihovem mnenju ne velja za vse države. Tiste, ki imajo stabilno zgodovino odplačevanja svojih dolgov, imajo zelo malo koristi od zmanjševanja dolga v smislu zavarovanja pred fiskalnimi krizami prihodnosti, saj takim državam trgi pripisujejo nizke verjetnosti, da dolga ne bodo poplačale. To pa jim pušča precej manevrskega prostora, ko pride do krize, ker jim ni treba zviševati davkov ali koristnih izdatkov, npr. v raziskave in razvoj.

Za zmanjševanje dolga pa morajo države ravno povišati davke in zmanjševati produktivne izdatke, kar ima lahko veliko slabše širše učinke, kot pa prinese koristi manjše tveganje krize. Hkrati opozarjajo, da visoke ravni dolga seveda niso dobre ne za rast in ne za blaginjo, a v tehtanju koristi in stroškov se državam, ki imajo veliko fiskalnega manevrskega prostora, bolj splača živeti z višjim dolgom. Politike zategovanja pasu tako po njihovih besedah udarijo po povpraševanju in ponudbi ter posledično poslabšajo brezposelnost.

Kot dodatna posledica se ustvari negativna povratna zanka, saj sta odprtost gospodarstva in zategovanje pasu povezana s povečevanjem dohodkovne neenakosti, ki lahko spodje rast, to pa je glavna mantra neoliberalne politike. "Dokazi ekonomske škode, ki jo prinaša neenakost, nakazujejo, da bi morali biti ustvarjalci politik bolj naklonjeni prerazdeljevanju, kot so zdaj," so dodali. Zaradi navedenega bo torej na neoliberalne politike potreben večplasten pogled, so sklenili.