Dvig minimalne študentske urne postavke na 5,4 evra bruto oziroma 4,56 evra neto na uro, ki so ga v državnem zboru potrdili poslanci, je še nižji od kompromisnega dogovora med Levico in koalicijo pred sejo matičnega odbora, ki je znašal 4,76 evra na uro neto, še dlje pa od prvotnega predloga Levice, ki je predvideval 5 evrov neto na uro. Tako kompromisni kot tudi sprejeti predlog sta temeljila na preračunu bruto minimalne plače glede na število ur za polni delovni čas, razlika pa je bila v metodologiji, s katero se določa povprečen obseg mesečnih ur.

Dodatki za nočno delo ter delo ob praznikih in nedeljah pa so bili kmalu po predlogu umaknjeni. Pri tem so zadržke do tovrstnih dvigov poleg delodajalskih organizacij izrazili tako v Sindikatu Mladi plus kot tudi v Študentski organizaciji Slovenije.

Dosledno sicer dvigu nasprotujejo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Predsednik zbornice Branko Meh je ob tem dejal, da so razočarani in da so pričakovali drugačen izid. "Treba je vedeti, da je študenta, ki pride na delo, treba uvesti v delo," poudarja Meh in dodaja, da ob izenačitvi urne postavke obstaja bojazen, da bodo delodajalci posegali po sklepanju podjemnih pogodb z že izkušenimi kadri, ki ne potrebujejo uvajanj.

OZS: Smo za dostojne plače za vse zaposlene
Meh sicer priznava, da ob dejstvu, da je podjemna pogodba ob dvigu študentske urne postavke za nekaj deset centov še vedno "dražja" oblika za delodajalca, in dejstvu, da je povpraševanje po delavcih znatno višje od ponudbe, kar se odraža tudi v številu izdanih dovoljenj državljanom BiH-a, usodnega upada študentskega dela zaradi dviga ne gre pričakovati. Svari pa, da bodo v času gospodarskega ohlajanja najkrajšo potegnili prav študenti. Po oceni Meha bo povpraševanje po študentskem delu v panogah, kot sta gostinstvo in turizem, ostalo, lahko pa se zmanjša v proizvodnih obratih in storitvah.

Pri tem pa navaja tudi bojazen, da se bodo med študenti tako tudi pokazale socialne razlike med tistimi, ki imajo bogate starše, in tistimi, ki si študij financirajo sami. "Nismo proti temu, da bi študenti zaslužili več. Naše stališče je zelo jasno. Smo za dostojne plače za vse zaposlene. Mora pa država narediti nekaj več na področju višine prispevkov in odpravi birokratskih ovir," ob tem še dodaja Meh.

ŠOS: Želimo si višje postavke, ampak ...
Dvig minimalne urne postavke za študente so sicer pozdravili tako v Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) kot tudi v sindikatih, a oboji so bili do prvotnega predloga Levice, ki je predvideval 5 evrov neto na uro kritični. Razlog? Strah pred negativnimi posledicami na trgu dela. Predsednik ŠOS-a Klemen Peran je ob tem poudaril, da jih dvig veseli, saj je smiseln in bo pomagal študentom, obenem pa ne bo porušil razmer na trgu študentskega dela v smeri, da bi postalo študentsko delo manj popularno za delodajalce.

"Mi bi bili najbolj veseli, da bi bila minimalna urna postavka 10 ali 20 evrov, ampak dokler nimamo analiz, kakšen bi bil vpliv na trg dela, tega ne moremo zagovarjati," ob tem poudarja Peran, in, tako kot Meh, izrazi bojazen za izkazovanje socialnih razlik med študenti. Čeprav dodaja, da je študentsko delo za delodajalce še vedno privlačno zaradi visoke fleksibilnosti. Peran ob tem poudarja, da so ta zadržek in željo po izračunih vpliva na trg dela navedli tudi v Levici.

Obseg študentskega dela pade po dvigu postavke
Na vprašanje po utemeljitvi te bojazni, ob navedeni odsotnosti izračunov, pa Peran priznava, da so "o primerni urni postavki ugibali. Menim, da bi lahko obveljal tudi kompromisen predlog o dvigu na 4,76 evra neto". Na vprašanje, ali je teh 24 centov do petih evrov neto res tista meja, ki bo prinesla neželene posledice, pa Peran odgovarja, da so prav zato pozivali k pripravi izračunov. "Ti bi pa morali temeljiti na metodologiji dejansko opravljenega študentskega dela in ne le na pregledu oglasov na študentskih servisih, saj tam dalj časa ostanejo dela, ki jih nihče noče opravljati." Tukaj pa se pojavijo težave s pridobivanjem podatkov o opravljenem delu od študentskih servisov, ki so ŠOS-u, tako pravi Peran, nedostopni.

Je pa Peran ob tem poudaril, da bojazen temelji tudi na preteklih izkušnjah, saj se je padec povpraševanja po študentskem delu zgodil tudi ob zadnjem dvigu študentske urne postavke. "Mi lahko spremljamo obseg študentskega dela prek koncesijskih dajatev, ki jih prejemamo, in te kažejo, da se letos ta obseg vseskozi rahlo zmanjšuje." Peran ob tem poudarja, da je študentsko delo prednost pri iskanju prve zaposlitve, saj se več kot 50 odstotkov študentov zaposli prav pri tistem delodajalcu, kjer so delali prvič.

Več bojazni ŠOS-a tudi pri dodatkih
V ŠOS-u so nasprotovali tudi predlaganim dodatkom za študente, a kot pravi Peran, "ne zato, ker ne bi želeli, da bi študenti dobili več", temveč so se bali neravnovesja med zaposlenimi in študenti, saj bi se lahko pojavila situacija, ko bi študent dobil več kot redno zaposleni s 40-letnimi izkušnjami. Na vprašanje, zakaj to nesorazmerje skrbi prav ŠOS, pa Peran odgovarja, da je vprašanje, kako bi se odzvali sindikati in delodajalci na to nesorazmerje.

Zlasti bi dodatki, tako Peran, dejansko povišali urno postavko prav v času, ko študentje lahko najpogosteje delajo. "Študentje med tednom opravljamo študijske obveznosti, tako da imamo čas za delo najpogosteje ponoči ter ob koncih tedna in praznikih." Prav tako je zaskrbljen, da bi bili dodatki, ki so podrejeni panožnim kolektivnim pogodbam, regulirani brez njihove prisotnosti, saj ŠOS nima predstavnika v Ekonomsko-socialnem svetu. "Mi smo razmišljali, da bi uvedli enotni dodatek, da tudi v praksi ne bi prihajalo do razlik med študenti, ki delajo v drugačnih dejavnostih."

Sindikati zaskrbljeni, da bi bilo študentsko delo preveč privlačno
Prvotnemu predlogu Levice so nasprotovali tudi v Sindikatu Mladi plus. Predsednica sindikata Tea Jarc je ob tem dejala, da se jim je zdelo sporno pripenjanje pravic iz delovnega razmerja študentskemu delu. To se sindikatu zdi popolnoma nesprejemljivo, saj "ne vidimo rešitve prekarnosti, tako da se z nekimi minimalističnimi popravki pripenjajo določene pravice študentskemu delu. Prav tako ni jasno, kje se potegne ta črta pravic. Zakaj potem ne bi pripeli še regresa, pa plačanega dopusta in zakaj bi to omejili le na študentsko delo, ne pa tudi na avtorsko ali podjemno pogodbo?" Tea Jarc ob tem dodaja, da v Levici na ta vprašanja niso dobili konkretnih odgovorov.

Glede višine urne postavke pa Tea Jarc poudarja, da je bil prvotni predlog 5 evrov zastavljen tako, da naj bi bilo vanj poleg minimalne plače zajeto še do določene mere nadomestilo za prevoz in prehrano, ki sta za študente že subvencionirana, ta dvojni bonus pa bi, tako Jarčeva, veljal le za študente. "Ne sme biti cilj, da postane študentsko delo še bolj privlačno od pogodbe o zaposlitvi." Ob tem pa Tea Jarc poudarja, da so bili pripravljeni podpreti kompromisni predlog koalicije in Levice o 4,76 evra neto, ki je za študente ugodnejši. "Smo pa želeli, da bi bil izračun transparentno določen, da ne bi prišlo do zapletov, kako ga usklajevati v prihodnosti, ko bo o višini odločala druga vlada."

Na vprašanje, ali bi teh 24 centov, kolikor je razlika med kompromisnim predlogom in prvotnim predlogom Levice, res naredilo delo preko študentske napotnice privlačnejše od zaposlitve, saj ne nazadnje to pri polnem delovnem času mesečno pomeni okoli 40 evrov neto, pa Tea Jarc odgovarja, da se je treba vprašati, kje je točka, ko bodo delodajalci spremenili svoj odnos, zlasti če "upoštevamo, da so pri dvigu minimalne plače tudi za nekaj evrov vpili, kako bo to vodilo v množična odpuščanja". Tega si v sindikatu ne želijo, saj marsikdo, kot poudarja, nima možnosti študirati zgolj s finančno podporo staršev. Ob tem Tea Jarc priznava, da o tem, kje je ta meja, kjer bi se delodajalci začeli drugače obnašati, lahko le ugibajo.

Podobne argumente smo lahko poslušali tudi med razpravo v državnem zboru, kjer je bil na koncu sprejet najnižji od treh predlaganih dvigov minimalne študentske urne postavke. Poleg strahu pred usodnimi posledicami pretiranega dviga so poslanci tako koalicije kot tudi opozicije poudarjali, da je treba oceniti dejanske stroške študija, in pozivali k sistemski ureditvi tega področja, da ne bi bilo študentom treba delati za financiranje študija.