Slovenija je država z dokaj visoko brezposelnostjo med mladimi, s hudim pomanjkanjem kapitala in bankami, ki zadnja leta zelo nerade posojajo. Ena izmed mogočih rešitev je svet. Nekateri se v iskanju dela izselijo, spet drugi Slovenci na tujih tleh poženejo zagonska podjetja. Ta so lani zbrala kar 53 milijonov evrov.

Hitra rast "množicanja"
Svet pa lahko denar pošlje tudi v domovino - če sredstva podarijo svetovne množice. Količina denarja, ki se pretaka skozi množično financiranje (ali crowdfunding), se v povprečju vsako leto podvoji. Izjemno hitra rast se bo tako po oceni Svetovne banke kot znanega možganskega trusta InfoDev še dolgo nadaljevala. V nekaj letih naj bi se bilo z množičnim financiranjem oziroma množicanjem/množičenjem pretakalo že 80 milijard dolarjev.
Platform za spletno množično financiranje je vse več, vse bolj so različne in uporablja jih vse več ljudi. Samo kratek klik na Kickstarter (KS) med pisanjem te povedi je razkril še en projekt mlade skupine, ki je bil le še prgišče donacij stran od meje milijon podarjenih dolarjev. Eden izmed mnogih. Spet drugi, igra kart z eksplodirajočimi mačkami, je pravkar postal najbolj množično podprt KS-jev projekt sploh. Skupinica risarjev je javnost zaprosila za 10.000 dolarjev, številka pa se je povzpela do 5 milijonov 400 tisoč zelencev, ki jih je prispevalo 106.000 ljudi. In še se nabirajo.

Slovenci nadpovprečno uspešni
Tudi slovenskih podvigov na Kickstarterju, IndieGoGo ter podobnih platformah je veliko in nekateri izmed njih so svetovno znani. Razmeroma majhna slovenska množičnofinancirna skupnost je pritegnila dovolj pozornosti, da je samo osebje Kickstarterja na neki točki naročilo vse slovenske izdelke ter jih razstavilo na posebni polici v podjetju. Ideje, ki so jih večinoma zasnovali mladi ustvarjalci, so samo v zadnjih dveh letih v Slovenijo privabile vsaj dva milijona podarjenih evrov.
To pa je daleč od enostavnega. Ljudje denarja ne podarijo kar tako in množično financiranje je obrt v malem, ki jo treba izmojstriti. Propade lahko, tudi če izdelek ni slab. Ajdovska Pivovarna Pelicon danes prejema nagrade, pred leti pa je na Kickstarterju ostala krepko pod ciljno količino. Pravzaprav propade več kot polovica projektov, je v intervjuju za MMC opozoril strokovnjak Jason W. Best.

Sodelo ni enako sodelovanje
Nezanemarljiv del uspešnih slovenskih projektov je povezan z "gojiščem idej", kot pravijo ljubljanskemu civilnodružbenemu središču Poligon. To je 800 kvadratnih metrov velik prostor v stavbi nekdanje Tobačne tovarne, namenjen sodelu oziroma s tujko, coworkingu. Kot je pojasnila ena izmed soustanoviteljic in prostovoljka Eva Perčič, sodela ne gre enačiti s sodelovanjem. Sodelo svoje korenine vleče iz sedemdesetih let v ZDA, ko so programerji, filmarji, oblikovalci, pisci ter drugi ustvarjalni pogosto delali po kavarnah. In ker so bili strokovnjaki različnih področij dobesedno na dosegu roke, so si vedno pogosteje pomagali, vsak pri svojem projektu. Polagoma so, da bi zmanjšali stroške, najemali skupne pisarne, kjer so še vedno delali vsak svoje, a kultura neobveznega sodelovanja in pomoči - po potrebi in volji - se je nadaljevala.
Korenine pod Alpami
Psihologinja in tržna raziskovalka Perčičeva je to prakso kot eno izmed številnih novih oblik ekonomije pred leti pričela širiti po Sloveniji s pobudo Coworking.si, podobno pa je za množično finnaciranje skrbela Crowdfunding.si. Nekaj časa je tovrstne seanse sodela gostil ljubljanski Kino Šiška, a to ni bilo dovolj za vse ljudi, potrebe ter stisko položaja, je povedala za MMC. Kriza v Sloveniji - kljub rekordom na borzah drugod po svetu - kar ne poneha. Ogromno je mladih profesionalcev, ki so ali brez dela ali pa na pogodbah komaj nad pragom revščine. "Spodbujati je treba veščine, ki te prekarce opolnomočijo. Da lažje dobijo projekte. Če imaš izolirane posameznike, jih bodo precej težje. Če pa te ljudi daš na kup, imajo večjo možnosti; skupaj so močnejši in inovativnejši, poleg tega si s souporabo prostorov zmanjšajo stroške," je pojasnila.

Preveč dobičkarska naravnanost
Štiri iniciative; poleg prej omenjenih dve še Rompom ter Ljudje.si, so se zato po dolgem iskanju alternative za najem obrnili na Mestno občino Ljubljana. Zaprosili so za prostor z neprofitno najemnino, a na občini so jih zavrnili z razlogom, da primernega nimajo. Je pa župan Zoran Janković kasneje povedal, da je projekt sam preveč profitno naravnan, trdi Perčičeva. Ker se gruča ni želela zanašati na državo, je zato pred dobrim letom najela prostore v nekdanji tovarni Tobačna v Ljubljani; prostore, ki so bili že dlje časa prazni in zapuščeni in so zdaj v lasti IMOS-a. Ljubljansko gradbeno in inženirsko podjetje je naklonjeno tovrstnemu najemu.

Gentrifikacija
Pojav ustvarjalnih ter medijska pozornost ob prodirajočih novih oblikah ekonomije je dobro vplivala na celotno stavbo in sosesko. "Kar naenkrat je o Tobačni vedno več dobrega glasu. Okoli so se začele naseljevati manjše firmice. Celo Hekovnik se je priselil iz Tehnološkega parka," je pojasnila sogovornica. IMOS je bil tudi zato pripravljen ponuditi progresivno najemnino, ki se zvišuje polagoma, skozi čas, in gruča 'sodelovnikov' je zagrabila priložnost. Rojen je bil Poligon, po besedah Perčičeve dostopna platforma za skupnost, ki šteje že okoli 150 mladih profesionalcev.

Ti so v Poligonu ali zunaj njega splovili številne projekte. ONDU, leseni fotoaparati na podlagi antične tehnike luknjičark. Zaradi njih se je uradni Kickstarterjev fotograf sploh prijavil za službo v tem newyorškem podjetju. Zložljivi blatniki Musguard, ki so končali tudi v znanem Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Kratki film Kresnik, ki je končal na filmskem festivalu v Cannesu. Precej bolj sveže je leseno jajce za sproščanje Zen Egg.
Platforma, ne projekt
Seveda je Poligon le del scene, ki se ukvarja s sodelom ter prijavlja "množicarske" projekte. Tudi slovenski projekt na KS-ju, LLSTOL arhitekta Lika Ločičnika, je nastal ločeno, in isto velja za zadnji zelo viden podvig: kavni rog GOAT MUG. Poligon je le platforma, ena izmed njih, na kateri se brusijo ideje in nato živijo lastno življenje, nekakšen neformalen podjetniški inkubator, ki ga je zgradila civilna družba od temeljev navzgor in ki opolnomoči sicer prekarne posameznike. Zato tudi ne more - in noče - od uspešnih Kickstarterjevih projektov zahtevati določenega deleža denarja. S tem bi tiste ustvarjalne, ki so se komaj postavili na lastne noge, za uspeh kaznovali. "Mi hočemo, da so samostojni. Poleg tega veliko večino pridobljenega denarja navadno dajo za proizvodnjo in jim zase ne ostane veliko."

Prostovoljno delo
Vse vanj vloženo delo je prostovoljno in trije glavni koordinatorji - poleg Perčičeve še Luka Piškorič in Marko Orel - so ga v zadnjih letih ob izdatni podpori skupnosti opravili vsaj 5000 ur, navaja sogovornica. V slabem letu delovanja so poleg vzdrževanja središča pri delovnem življenju pripravili še 150 dogodkov s področja ustvarjalne industrije, socialnega podjetništva in kulture, teh pa se je po navedbah Poligona udeležilo 10.000 ljudi. Dnevno ga za redno, pisarniško delo uporablja od 50 do 60 ljudi. Uporabnine - od sedmih evrov na dan do 95 na mesec - so po besedah Perčičeve zastavljene tako, da ob polni zasedenosti ravno pokrijejo najemnino za prostor. Če je kdo nezmožen plačevati slabega stotaka, pa se mu še dodatno zniža na 55, kaže cenik.

"Lani smo zgenerirali 90.000 evrov prometa, a vse to je šlo za najemnine in v pogon projekta. Brez kakršnih koli honorarjev," je opozorila.

Stečaj IMOS-a in "zgaranost"
Tak sistem je dolgoročno vzdržen le ob dejstvu, da pet ljudi od jutra do večera dobrovoljno, brez plačila skrbi za celoten paket delovanja, in ti so se polagoma iztrošili, pravi Perčičeva. "Do zdaj smo delali brez kakršne koli pomoči, vendar pa ne moremo več naprej, saj smo že povsem zgarani." A še pred finančnimi nevšečnostmi, ki jih krpajo iz meseca v mesec, jih je zadel stečaj IMOS-a. Tako Poligonu grozi, da lahko zelo hitro ostane brez prostora. Stečajni upravitelj mora storiti vse, da poplača upnike, in če nepremičnino proda najboljšemu ponudniku, je z največjim središčem za sodelo v Sloveniji konec. K prodaji ga finančno vzpodbuja tudi dejstvo, da se je področje po letih propadanja polagoma gentrificiralo, sam prostor pa je bil s prostovoljnim delom povsem prenovljen.

Za pomoč so se obrnili na vlado, z argumentom, da bi lahko prepoznala občekoristne projekte, ki prinesejo več denarja, kot se vanje vloži. "Noben od nas ne misli, da bi nas morala država futrati, kot neko jamo brez dna. Mi potrebujemo le malo vzpodbude, da iz tega majhnega žaklja naredimo veliko velikih žakljev. In ti veliki žaklji bodo državi prinašali denar," je ponazorila. Poleg tega projekt opravlja socialno vlogo, saj prekarce opolnomoči, da si na koncu lahko pomagajo - sami. Država je po navedbah Perčičeve nanizala ogromno pohval in obljub, še posebej ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak in razni sekretarji, vendar jim nikoli niso sledila dejanja.
Razpisov ni bilo in jih ni
Poligonovce je država pozvala, naj se - tako kot vsi drugi - prijavijo na razpise. "Jaz se s tem popolnoma strinjam. Pogoji naj bodo za vse enaki," se je odzvala. Če bi le obstajal razpis, na katerega bi se lahko prijavili. Takih ni bilo ne v letu 2014, ne bo jih letos in obstaja majhna, nezanesljiva možnost, da bo kakšen primeren razpis leta 2016. Perčičeva zato zavrača možnost, da bi še eno leto celotna ekipa prostovoljno, dan za dnem vzdrževala platformo, po tem, ko je tri leta delala za to, da se množično zbiranje in sodelo v Slovenijo sploh vpeljeta in prepoznata. "Popolnoma nesprejemljivo je, da bi Luka, Marko in jaz še eno leto reševali problem, ki ga država sama pospešeno ustvarja na trgu dela," je sporočila.

Po sporočilu za javnost, da je Poligon pred zaprtjem, so z drugega ministrstva - za gospodarski razvoj in tehnologijo - Poligonovce povabili na nujni sestanek. Tam so ugotovili, da bi lahko Poligon prepoznali kot pilotni projekt, ter sklenili, da bodo to možnost še naprej preverjali. A to je še vse kot prej v kategoriji besed in "naj bi", je povedala Perčičeva.
Pol milijona evrov za državni prostor
In medtem, ko so celoten, zapuščen prostor na Tobačni s prostovoljnim delom in 600 evri prenovili do stanja, vidnega na fotografijah v galeriji, je država pred tedni razkrila, da je za državno sodelovno središče v Mariboru namenila 630.000 evrov. Januarja je minister - po precejšnji tajnosti o projektu - skupaj z Mariborsko razvojno agencijo razglasil, da so prenovili nekaj pisarn, vanje namestili opremo ter odprli CWMB. "Brez skupnosti za njo. Sodelo je metoda dela, ne pa prazna soba," je komentirala sogovornica. Poleg tega je državni CWMB zastonj in nelojalna konkurenca "vsem revežem, ki morajo pokriti vsaj stroške". "V Mariboru so znoreli. Mi tri leta pro bono razvijamo zasnovo, in prvi, ki ga bodo monetizirali, so neki državni birokrati," je kritizirala. Že obstoječe sodelovne skupnosti so skočile v zrak. Opozorile so, da je v Mariboru že nekaj takšnih prostorov, ki jih je država enostavno prezrla ter denar kanalizirala lastni agenciji, da brez pravega stika z ljudmi naredi svoje.

In če gre vse po zlu? "Skoraj si ne upam misliti na to. Ne vem, kam bi še šli, tako kot skupnost ukinjene KiberPipe." Z njimi pa znanje, ki pogosto pomeni razliko med uspehom in neuspehom pri globalnem "množkarjenju".
Video: Turbulenca o delu v sodelovni skupnosti