"Čeprav je dostop do primernega in cenovno dosegljivega stanovanja pogoj kakovostnega bivanja, vse od osamosvojitve Sloveniji ni uspelo vzpostaviti stanovanjskega sistema ter zagotoviti virov, ki bi omogočali njegovo delovanje in razvoj," ugotavlja Inštitut za študije stanovanj in prostora v študiji Stanovanjsko področje v Sloveniji, ki jo je pripravil konec lanskega leta in poslal vsem političnim strankam zato, da bi objavljene podatke upoštevali v svojih programih oziroma da bi problematiko, ki se tiče večine državljanov, obravnavali kot predvolilno temo.

Država nima stanovanjske politike
Samo v letu 2017 so se v Sloveniji stanovanjske nepremičnine po podatkih Sursa v povprečju podražile za 10 odstotkov. Najbolj, za skoraj 16 odstotkov, so poskočile cene družinskih hiš, sledile so cene rabljenih stanovanj v Ljubljani, ki so od konca leta 2016 do konca 2017 narasle za skoraj 15 odstotkov. Študija tako ugotavlja, da so gospodinjstva ujeta med nedosegljiv nakup, vse dražji in nestabilen najem, vse bolj oteženo samogradnjo in skrčen neprofitni najem. Mlajša gospodinjstva se posledično vse težje osamosvajajo, starejša pa so pogosto prisiljena bivati v slabih stanovanjskih razmerah.

Odgovor na vprašanje o tem, kakšna je slovenska stanovanjska politika, je pravzaprav preprost: "Država, tako kot družba v celoti, nima stanovanjske politike,« pravi Klemen Ploštajner, mladi raziskovalec na katedri za analitsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede in član zadruge Zadrugator. »Država se je stanovanjski politiki s privatizacijo stanovanj na začetku 90 let odpovedala, leta 91 je bilo rečeno, da se bo ukinil sistem stanovanjske preskrbe, ki je bil utemeljen v družbenih stanovanjih," pojasnjuje. Nov sistem naj bi se vzpostavil na načelu, da država omogoča posameznikom, da si sami zagotovijo stanovanje, kar pa se do zdaj še ni zgodilo. Nobena vlada v zvezi s tem ni izvedla nobenih resnih ukrepov: "Vzpostavila je neke institucije, ki jih finančno ni podprla, dovolila je, da stanovanjski skladi delujejo samovoljno, glede na interes posameznih direktorjev," je kritičen Ploštajner.

Podhranjeni stanovanjski skladi
Država je sicer z neprofitnimi stanovanji deloma poskrbela za socialno najšibkejše, a s tem je javni stanovanjski sektor prepustila najrevnejšim, vse, kar bi prinašalo kapital, pa se prepušča zasebnikom oziroma trgu. Ker se neprofitne najemnine že več let niso zvišale, ne pokrivajo niti več stroška naložbe, opozarjajo skladi. "Stanovanjski skladi so podhranjeni, s trenutno ureditvijo se izčrpavajo, to, da so prisiljeni v prodajo stanovanj zato, da lahko funkcionirajo, drži," pravi Ploštajner, ki pa nasprotuje temu, da bi strošek zvišanja neprofitne najemnine odpadel na najrevnejše. V tem ne vidi smisla, saj je to po njegovem tako, kot da bi najrevnejši sami sebi krili socialne transferje: "Ni problem, da so najemnine prenizke, premalo je danega denarja v stanovanjsko preskrbo." Kot primer (ne)vlaganja države v reševanje stanovanjske problematike doda: "Po prvem nacionalnem stanovanjskem programu, ki je bil sprejet leta 2000 in je veljal do leta 2009, bi morala država dokapitalizirati stanovanjski sklad za 257 milijonov evrov, namenila mu je pa 30 milijonov evrov."

Po analizi Inštituta za študije stanovanj in prostora Slovenija za stanovanjsko področje nameni le 0,04 odstotka javnih sredstev, medtem ko države EU-ja v povprečju namenijo 0,5 odstotka javnih sredstev samo za stanovanjsko gradnjo in še 0,4 odstotka za stanovanjske subvencije.

V najslabšem položaju so mladi, samski in starejši
V Sloveniji so v najslabšem položaju tisti, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje in se skušajo odseliti od staršev. "Neprofitnih stanovanj praktično ni, kupiti stanovanja glede na trenutne cene, če pogledamo Ljubljano, skoraj ni mogoče, prav tako je nemogoče dobiti posojilo s prekerno zaposlitvijo." Velik problem imajo starejši, ki živijo v prevelikih, starih in neobnovljenih hišah, ki jih ne morejo vzdrževati. Ploštajner pa izpostavi tudi samske in mlade pare brez otrok, saj so stanovanja zanje po kvadraturi najdražja: "Garsonjera je proporcionalno na kvadratni meter dražja od večjega stanovanja, neprofitna stanovanja so v glavnem za družine, poleg tega se enosobna stanovanja skoraj ne gradijo. Večinoma se gradijo dvo-, tri-, štirisobna."

Možne rešitve
Ploštajner meni, da bi morali razširiti najemniški trg, ki je trenutno zaradi pomanjkanja najemniških stanovanj precej izkoriščevalski. Država bi se lahko lotila povečanja tega trga, tako da bi gradila najemniška stanovanja in jih oddajala po stroškovni najemnini. "Tako ne bi poskrbela le za najšibkejše, ampak bi ponudila kakovostna stanovanja širšemu krogu prebivalcev, hkrati bi s tem spodbujala razvoj zasebnega sektorja, ki bi bil deležen npr. podpore v obliki zemljišč," pravi Ploštajner, ki je tudi član Zadrugatorja, ki pripravlja pilotni projekt zadružnih stanovanj v Rakovi Jelši v Ljubljani.

Za gradnjo zadružnih stanovanj po švicarskem modelu, ki ga želi posnemati Zadrugator, zadruga od države prejme zemljo v dolgoročni najem, tako da ta ostane v javni lasti. Gradnja se financira s pomočjo ugodnih posojil države, del sredstev zadruga dobi od zasebnih investitorjev ali bank, del pa krijejo uporabniki stanovanj, ki v zadrugo vložijo 5 do 10 odstotkov vrednosti stanovanja, ki deluje kot varščina, saj jo ob izselitvi dobijo povrnjeno. "Stanovanja so v trajni lasti zadruge kot podjetja, stanovanja pa demokratično upravljajo vsi člani zadruge," pojasnjuje Ploštajner, ki upa, da bo projekt zadružnih stanovanj na Rakovi Jelši zaživel. Čez nekaj let bi tako ponudili 25 do 30 stanovanj, katerih cena naj ne bi presegla 7 evrov na kvadratni meter, Ploštajner upa celo, da bo nekoliko nižja.

Slovenija je leta 2015 za stanovanjsko gradnjo namenila 26 milijonov evrov, Avstrija 642 milijonov, opozarja analiza stanja stanovanjskega področja v Sloveniji, ki jo je Inštitut za študije stanovanj in prostora poslal tudi aktualnim političnim strankam. A med njimi Ploštajner ne opaža interesa za to področje, zdi se, da ga stranke pogosto sploh ne prepoznavajo kot problem. Pozitivno pa ocenjuje trenutno vodstvo največjih skladov: "Državni sklad ima prvič resnega direktorja, ki želi resno investirati v najemna stanovanja. Dobro vodstvo ima tudi ljubljanski sklad, ki razume pomen bivanja za razvoj mesta in družbe." V Resoluciji o nacionalnem stanovanjskem programu 2015—2025, ki jo je leta 2015 pripravil državni zbor, so sicer prepoznani največji izzivi stanovanjske problematike, a ta ne vsebuje nobenih resnih ukrepov in konkretnih načinov za njihovo reševanje, še dodaja Ploštajner in se pri tem naveže na Srno Mandič, profesorico s Fakultete za družbene vede, ki pravi, da politike na papirju ne obstajajo, ampak se izvajajo v praksi.