Gospodarske težave Evrope, pa tudi ZDA, kljub nekaterim pozitivnim signalom še zmeraj povzročajo veliko skrbi svetovnim voditeljem, predvsem pa običajnim ljudem, ki se z dneva v dan spopadajo z vedno večjim pomanjkanjem.

Na MMC-ju smo zato v Washington poklicali Egona Zakrajška, enega vodilnih uslužbencev ameriške centralne banke (FED), s katerim smo govorili o aktualnih gospodarskih temah. V prvem delu intervjuja, ki ga objavljamo, smo se z njim med drugim pogovarjali o situaciji v ZDA in o reševanju krize v Evropi, v drugem delu intervjuja, ki ga boste lahko prebrali v sredo, pa je beseda tekla o vlogi bonitetnih hiš, obstoju evra in seveda o gospodarskem položaju Slovenije.

Kljub visokemu položaju in pomembnemu delu, ki ga opravljate, vas, razen strokovne javnosti, laična javnost ne pozna prav dobro. Lahko uvodoma poveste kaj o sebi in svojem delu?
Trenutno sem na položaju pomočnika direktorja za monetarne zadeve na ameriški centralni banki (FED). Moja pozicija sodi v ožji krog sodelavcev Bena Bernankeja, ki vodi ekonomske analize, proučujemo, kaj se dogaja z monetarno politiko in tako naprej. Razumeti je treba, da so dimenzije institucije, kot je sedež FED-a, kjer sem jaz, zelo velike v primerjavi s Slovenskimi. Na treh oddelkih za raziskave, za finančne, nefinančne in mednarodne zadeve, je skoraj 500 ljudi, od tega je okoli 260 doktorjev ekonomije, financ, statistike, matematike, računalništva. To je gotovo največja raziskovalna institucija na področju ekonomije, financ in monetarne politike na svetu.

Jaz sem pač v tem ožjem vodstvu, kjer sem zadolžen za stvari, kot so dolgoročne raziskave na področju interakcij makroekonomije, finančnega sektorja, še posebej bančništva, t. i. stresnih testov, ki so zelo aktualni tudi v Evropi in drugje. Delam bolj strateške zadeve. Kaj se dogaja iz dneva v dan na financnih trgih, ni ravno v mojem portfelju.
Kako bi sami sebe profilirali glede na ekonomsko teorijo?
Poglejte, v Ameriki sta dve glavni šoli ekonomije, ki se jima reče "sladkovodna" in "slanovodna" oz. "morska". Jaz sem študiral na morski - New York University (NYU). To so v veliki meri univerze na obali, v Bostonu (Harvard, MIT), New Yorku (NYU, Columbia), Kaliforniji (Stanford, Berkeley) in tako naprej. T. i. sladkovodne šole pa so večinoma ob Velikih jezerih, npr. Univerza v Čikagu, Northwestern University, Minnesota.

Največja filozofska razlika teh šol je, da t. i. sladkovodni ekonomisti trdijo, da so tržni mehanizmi v veliki meri uspešni in na splošno zagovarjajo minimalno ali celo ničelno intervencijo centralnih bank in vlade v ekonomiji. Pri slanovodnih ekonomistih ni bistvo, da trgi niso učinkoviti, ampak je več poudarka na tem, da pri tržnih mehanizmih, pa naj gre za finančne trge ali trge dela, obstaja veliko frikcij ali pa asimetričnih informacij na finančnih trgih, da npr. nekateri vedo več kot drugi. Se pravi, da okvirji, ki zagotavljajo, da bodo tržni mehanizmi res optimalno delovali, v določenih situacijah niso izpopolnjeni.

Kaj to pomeni? Pomeni, da morajo v takih primerih obstajati ali vladne intervencije, regulativa, ali monetarna politika, ki poskušajo odpraviti tržne napake in zagotoviti maksimalno učinkovitost ekonomije, seveda v kontekstu svobodnega trga in demokratične družbe. Iz filozofskega vidika sem jaz v tem slanovodnem kampu, kar pa seveda ne pomeni, da ne verjamem v principe tržne ekonomije. Po slovenskih razmerah bi bil gotovo označen kot strahotno neoliberalenega značaja. To je bolj posledica zornega kota, iz katerega Slovenija gleda na razvoj moderne ekonomije.
Trenutno ste torej med vodilnimi ljudmi v FED-u. Kakšna je v bistvu sploh lastniška struktura te institucije in na kakšnem principu deluje? Pri določenem delu javnosti namreč obstaja vtis, da je lastništvo nekoliko zavito v tančico skrivnosti.
Sploh ni zavita v tančico skrivnosti, ker je vse jasno in javno dostopno vsem ljudem. Obstaja pa seveda ogromno ezoteričnih teorij. To so pač ljudje, ki brskajo po internetu po obskurnih linkih, kjer razvijajo teorije o prostozidarskih konspiracijah centralnih bank in tako naprej.

Obstaja sedež centralne banke, odbor guvernerjev, ki je v Washingtonu, kjer delam jaz in na katerem sedi sedem guvernerjev. Imenuje jih predsednik ZDA za 15-letni mandat, potrdi pa jih senat s preprosto večino. Mandati so tako dolgi zato, da se monetarna politika izolira od političnih pritiskov. Tako je povsod, to je standardna značilnost centralnih bank. Najslabše je, da se vodstvo centralne banke menja takrat, ko so volitve. Eden izmed sedmih guvernerjev je tudi predsednik FED-a, trenutno Bernanke. Kot predsednik ima 4-letni mandat, ki ga lahko ponavlja. Vsake štiri leta predsednik ZDA spet nominira nekoga od guvernerjev za ta mandat predsednika FED-a.

Druga stvar je, da obstaja dvanajst regionalnih zveznih bank v New Yorku, Bostonu, San Franciscu itd. Te banke so podrejene odboru guvernerjev v Washingtonu. Ljudje pomešajo, kdo so lastniki teh bank. Rečejo, da so to privatne institucije. To je nekako na pol res. Tako je, vsaka od teh regionalnih bank ima tri razrede direktorjev v svojem nadzornem svetu. Ena tretjina jih pride iz finančnega sektorja regije, kjer je banka, druga tretjina iz industrijskega in tretja iz neprofitnega sektorja, kot so npr. fundacije in univerze.

To so direktorji, ki sedijo v nadzornem svetu, za kar niso plačani, in ti direktorji nominirajo predsednika regionalne banke, odbor guvernerjev v Washingtonu pa ga potrdi. Formalno lastništvo, kot je bilo urejeno z zakonom leta 1913, je pa tako. Teh dvanajst rezervnih bank izda delnice. Lastniki teh delnic, ki jih ne more kupiti kdor koli, ker ne kotirajo na nobenem trgu in so netransferne, so banke iz okrožja regionalnih bank. Ampak te delnice bankam ne dajejo nobene volilne pravice, čisto nič.

Banke kupijo po fiksni in določeni ceni te delnice, ko se priključijo zveznim rezervam, kar pomeni, da si lahko od FED-a izposojajo denar v primeru likvidnostnih težav in da so pod našim nadzorom. Ko nekako vplačajo nominalni kapital, dobijo te delnice, ki jim sedijo v trezorju. Banke, ki imajo te delnice, dobijo od svoje regionalne zvezne banke plačano fiksno letno dividendo, ki znaša 6 odstotkov in to je vse. Veliko vprašanje je, "aha, od kod pa FED dobi denar, da izplačuje te dividende".

Razlog je zelo preprost. Ko je kongres leta 1913 ustanovil centralno banko, ji je dal velik portfelj državnih obveznic. FED upravlja s tem portfeljem obveznic - to so t. i. operacije na prostem trgu. Prodaja in kupovanje obveznic na prostem trgu spreminja kratkoročno obrestno mero, z katero FED lahko vpliva na dolgoročne obrestne mere in s tem na ekonomsko rast in inflacijo.

Po zakonu je FED-ov cilj, da zagotovi stabilnost cen, maksimalno zaposlenost in finančno stabilnost. Obresti obveznic, ki jih ima FED v svojem portfejlu, so glavni vir našega denarja. Z zakonom pa je določeno, da se, ko se enkrat pokrijejo vsi stroški, dividende in stroški operacij centralne banke, ostanek vrne ameriškemu finančnemu ministrstvu. Lani smo davkoplačevalcem vrnili približno 78 milijard dolarjev. Ideja, da je lastništvo ameriške centralne banke zasebno, da je v ozadju Goldman Sachs in tako naprej, je zelo zgrešena.

Torej v ozadju ni nobenega zasebnega kapitala, ki bi se okoriščal.
Ne. Mi smo javna institucija, ki pa je po zakonu neodvisna od političnih pritiskov. To je zagotovljeno z dolgimi mandati in s tem, da je naš operativni proračun je neodvisen od državnega proračuna. Mi si sami lahko pokrijemo vse stroške, ker imamo velik portfelj državnih obveznic, ki plačuje redne obresti in glavnico.

S tem portfeljem vodimo monetarno politiko, ki ima z zakonom točno določene cilje, kot so stabilnost cen in maksimalna zaposlenost To je zelo standardno. Vse moderne centralne banke so organizirane po tem principu, tudi ECB je zelo podoben. Kar je v Frankfurtu, je enako kot odbor guvernerjev FED-a v Washingtonu, Banka Slovenije, Francije, Italije pa so kot pri nas te regionalne rezervne banke.
Kakšno pa je trenutno stanje gospodarstva v ZDA? Je kriza enako huda kot v Evropi ali je situacija boljša?
Situacija je malo boljša, ampak to je vse zelo relativno. Res je, da so bili v zadnjih nekaj mesecih podatki ekonomske rasti in podatki s trga dela o brezposelnosti in o tem, koliko služb je bilo ustvarjenih, recimo malo bolj pozitivi, kot so bili nekaj časa nazaj. Tako da so žarki upanja, da bo ameriška ekonomija po tej dolgi krizi začela malo hitreje rasti. Je pa še ogromno tveganja, da se to ne bo uresničilo.

Trenutno se je zelo dvignila cena nafte, posledično pa so se dvignile cene goriva in vseh naftnih derivatov, kar pomeni, da dajo državljani več za te stvari in imajo potem manj denarja za druge stvari in tako naprej. Se pravi, stvari so videti malo bolj optimistične, ampak vse to okrevanje je še zelo krhko. V vsakem primeru je prehitro govoriti o vzdrževanem okrevanju.
Evropo je na drugi strani Atlantika zajela najhujša gospodarska kriza po drugi svetovni vojni. Smo na pragu nove recesije, med tem pa gospodarstva v Aziji in Južni Ameriki, npr. Kitajska, Indija, Brazilija, še naprej rastejo. Kako to, da je kriza manj razvite dele sveta obšla? Ali ta gospodarstva prosperirajo tudi na račun krize v Evropi?
Kitajska je posebna zadeva, ker ni tržno gospodarstvo. Kitajci določijo, da hočejo zaradi političnih razlogov imeti 10- ali 12-odstotno rast in potem lahko naredijo, kar hočejo, da to rast dosežejo. Glede drugih držav, Brazilija, Indija, je iz globalnega vidika zelo dobro, ker se vsaj nekje pojavlja ekonomska rast, da ni ves svet v taki krizi, kot so razvite države.

V veliki meri je gonilna sila tega rast cen surovin, na primer bakra, srebra, zlata, platine in tudi nafte. To so države, ki veliko tega izvažajo in to pomeni, da pri visokih cenah dobijo relativno veliko denarja, kar jim seveda zelo pomaga. V tej globoki krizi leta 2008 in 2009 so bile cene velikega števila surovin visoke in se še višajo. Del razloga je grozno veliko povpraševanje po surovinah iz Kitajske.

Kitajska ima izredno velik vpliv na tem trgu. Med krizo so Kitajci finančno stimulirali, če gledamo relativno na BDP, svoje gospodarstvo bolj kot katera koli država na vsem svetu, kar je držalo povpraševanje po vseh teh surovinah na visokem nivoju. To je pomenilo tudi visoko ceno in ves ta svet manj razvitih držav, katerih gospodarstva močno temeljijo na tem, je od tega veliko dobil. To je eno.

Druga zadeva je, da so države, kot sta Brazilija in Indija, v zadnjih desetletjih sprejele veliko korenitih reform; od neodvisne centralne banke v Braziliji, ki je stabilizirala inflacijska pričakovanja in uredila finančni sistem, do Indije, ki je izvedla liberalizacijo trga. To mnogim od teh držav pripomore, da imajo temelje dobre ekonomske politike, ki so jo razvijali zadnjih deset ali petnajst let.

Po drugi strani pa je bil izvor finančne krize v finančnem sektorju, ki je seveda najbolj razvit v ZDA in Evropi in te države se s tem skoraj niso mogle tako "okužiti". To je eden velikih razlogov. Ali služijo na račun t. i. nas? Ne, absolutno ne. Mi kot zahodni svet, kjer je ekonomska rast veliko pod potencialom in kjer so veliki problemi, bi morali biti hvaležni, da je vsaj del sveta, čeprav v ekonomskem smislu relativno majhen, ki se še ni zrušil.
Kako ocenjujete način, na katerega se je Evropa lotila reševanje
problema prezadolžene Grčije, in sicer s stomilijonskimi posojili in odpisi dolgov
Ocena je... -2. Ta kriza se dogaja že leta in leta in trgi še vedno niso prepričani, da je Evropa rešila to krizo. Denar "pumpajo", sto milijard tukaj, sto milijard tukaj, še zmeraj pa se dogaja, da ni osnovne stabilizacije finančne situacije v Grčiji. Seveda človek razume, da obstajajo zelo komplicirane politične igre v ozadju, ki jih vodita gospa Merklova in Sarkozy z volitvami na vidiku.

Iz čisto ekonomskega vidika je to izredno slaba, netransparentna strategija, ki to situacijo samo potiska naprej v prihodnost. Trenutno globalne rešitve, da se ta problem res reši, ni. Pač pa se ta problem vedno samo odlaša in pomika v prihodnost, po volitvah in tako naprej. To se vidi tudi na finančnih trgih, kjer se ponavljajo erupcije finančnega vzhičenja v smislu "aha, zdaj bodo Grki dobili denar, bodo lahko odplačali dolg, nekaj ga pa bodo odpisali", ampak vsi se zavedajo, da problem ni v dolgu, ampak v tem, da Grčija ne raste. Oni bodo čez šest mesecev v isti situaciji. Njim BDP pada hitreje, kot se jim manjša dolg. V tem smislu so na totalno nevzdržni poti. To trgi vedo, in dokler ne bo res sistemske rešitve za te države, se bo to ponavljajo še leta in leta.

Problem je, da ima Grčija zelo visoke stroške dela, zato so totalno nekonkurenčni. Ker imajo evro, ne morejo devalvirati svoje valute, kar pomeni, da je edino, kar je mogoče, da režejo realne plače delavcem, kar pa pospešuje ekonomski padec in pot v večjo politično nestabilnost. Nemčija, ki je glavna ekonomska sila kontinentalne Evrope, mora prevzeti to vlogo in zagotoviti ekonomsko rast Grčiji, česar si Merklova politično ne more privoščiti. To bi pomenilo odpis Grških dolgov in po drugi strani resno reformo grške ekonomije, da lahko Grčija spet začne ustanavljati delovna mesta. To se lahko zgodi, ampak s političnega vidika je to precej težko.
Voditelji 25 držav EU-ja so sprejeli fiskalni načrt, po katerem strukturni proračunski primanjkljaj ne sme preseči 0,5 odstotka, javni dolg pa 60 odstotkov BDP-ja (z Zakrajškom smo se pogovarjali v četrtek, še pred podpisom fiskalnega pakta). Zlato pravilo bodo morale podpisnice vključiti v svoje ustave. Kakšno je vaše stališče do takšnega načina reševanja sistemskih težav, ki jih ima Evropska unija?
Menim, da je to bolj všečno iz političnega kot iz ekonomskega vidika. Problem zlatega pravila je v tem, da mora država - s fiskalno in z monetarno politiko - pomagati ekonomiji, če pade v recesijo. Ravno takrat mora država nadoknaditi tisti del povpraševanja, ki je izginil iz privatnega sektorja, se pravi, država mora, ko pade v recesijo, povečati deficite in proračunski primanjkljaj, da ekonomijo potegne naprej. To pomeni, da mora država v dobrih časih "šparati".

Težava je v tem, da si boš z ustavo zavezal roke, da mora biti proračunski primanjkljaj 0,5 odstotka, javni dolg pa 60 odstotkov. Zgodilo se bo, da pade ekonomija v recesijo. Proračunski primanjkljaj se bo povišal na 0,5 ali 0,7 odstotka. Kako bodo države znižale ta primanjkljaj? Samo s tem, da se bo državna potrošnja začela zmanjševati. V trenutku, ko moraš voditi stimulativno fiskalno politiko, se bo vodila restriktivna fiskalna politika.

Poleg tega bo to otopilo moč monetarne politike, ker bo na primer ECB poskušal nižati obrestne mere, da stimulira gospodarstvo, kar je normalno, fiskalna politika pa bo delala natanko proti temu. S tem si izgubil fundamentalno koordinacijo fiskalne in monetarne politike, ki zagotavlja, da ublažiš ekonomska nihanja, kar je slabo za vse ljudi.

V tem smislu je to bolj politična zadeva. Po drugi strani sem pa zelo skeptičen. Spomnite se Maastrichtskih kriterijov, ki so bili podpisani, ampak ko sta enkrat Francija in Nemčije izstopili, se ni zgodilo nič. Zdi se mi, da je to spet neko izogibanje fundamentalnemu problemu evropske ekonomije. Po mojem se bo ta eksperiment končal zelo klavrno.

S tem že imamo izkušnje. Precej ameriških držav ima v svojih državnih ustavah "balanced budget amendment", kar pomeni, da naj bi imeli uravnotežen državni proračun iz leta v leto. In kaj se zgodi. Padejo v recesijo in začnejo rezati vse. Zmanjšajo plače učiteljem, gasilcem, policistom, povečajo stevilo učencov v razredih, in tako padejo v vse večjo negativno spiralo. Ampak ko se to zgodi v Ameriki, je veliko večja mobilnost delovne sile. Ljudje se izselijo v druge države, v Evropi pa je ta mehanizem veliko šibkejši. Z vsemi temi rigidnostmi, ki so prisotne na trgu dela, bo to zlato pravilo po moje imelo precej negativnih posledic.