Čustva se vežejo na 20-letnico konca domovinske vojne, denar na politično donosne obljube veteranom.

Šotorska okupacija območja okoli Savske 66 v središču Zagreba, kjer stoji hrvaško ministrstvo za veterane, najbolje ilustrira širino in globino predvolilnega razkola. Že 150 dni skupina veteranov z bivakiranjem na cesti zahteva odstop ministra Predraga Matića, češ da jih ne razume, ne spoštuje in preprosto ni eden izmed njih. Ministrova biografija ne pomaga: leta 1991 je bil na vukovarskem bojišču, po padcu mesta je bil devet mesecev po srbskih taboriščih, prebolel je posttravmatski stresni sindrom, je vojni invalid, nosilec devetih odlikovanj. Ker ni z njimi, je proti njim.

Status vojnega veterana ima na Hrvaškem okoli pol milijona ljudi. To razkriva register borcev domovinske vojne, ki ga je za javnost odprl prav minister Matić, in še danes velja za veliko kontroverzo. Vsak lahko preveri, kdo se je boril na fronti, kje in kdaj, kako si je pridobil veteranske ugodnosti in pravice. "Hrvaški supervizor" je razkrinkal na desetine lažnih borcev in ustavil trend, ko je število veteranov raslo še 15 let po zadnjem izstreljenem strelu. Predvsem pa je razblinil mit o tem, da je HDZ drugo ime za junake, politična levica pa za mevže in dezerterje, iz česar se je dolga let napajalo politikantsko prisvajanje vojnih zaslug.

Čeprav je bila večina borcev domovinske vojne med tranzicijskim deljenjem plena odrinjena na rob in se uvršča v socialno šibkejši del prebivalstva, ali pa morda prav zaradi tega, se veterani kar naprej delijo na naše in vaše. Bolj naše se počutijo na desnem političnem polu, na katerem so tudi bistveno glasnejši. Protestniki, ki šotorijo pred Matićevim ministrstvom, trdijo, da je za njihove tegobe kriva leva vlada premierja Zorana Milanovića, ki da jih ponižuje in jim hoče pod krinko protikriznih ukrepov okrniti pravice. Po petih mesecih so končno razkrili, kaj bi bilo po njihovem pošteno plačilo za sodelovanje v domovinski vojni: veteran bi moral biti zaščiten pred odpuščanjem v državnih družbah, v primeru brezposelnosti bi mu pripadalo nadpovprečno nadomestilo, veteranska pokojnina ne bi smela biti nižja od povprečne plače. Po ministrovih ocenah je teža zahtev v vrednosti več kot 2,5 milijarde evrov. Nevzdržno. Razen za delitelje obljub v predvolilnem času, v katerem pa je utež v resnici bolj politična kot finančna.

Odnos do veteranskega šotorišča v hrvaškem glavnem mestu je politični lakmusov papir. Predsednica države Kolinda Grabar Kitarović je po razglasitvi volilne zmage najprej odhitela na Savsko 66, se protestnikom zahvalila za podporo in jim natrosila kup obljub. Pri pristojnem ministru se ni ustavila. Ne takrat ne pozneje. Odnos je zamrznjen tudi v drugo smer. "Ko sem bil v taborišču, so stražarji nadzorovali naša telesa, na pa tudi naših duš. Če bi šel na Pantovčak obiskat predsednico Kolindo Grabar Kitarović, bi s tem izgubil svojih 21 gramov duše," je te dni komentiral Matić. Ranjen veteranski ponos s politično noto.

V šotoru se politika tudi kroji. V predsedniški volilni tekmi je bil tam rezervni volilni štab HDZ-ja. Vstop v lokalno politiko je naznanil včerajšnji podpis šotorskih veteranov pod peticijo proti političnemu pregonu zagrebškega župana Milana Bandića, ki je imel zanje vedno posluh, tudi denarni. Zdaj je v priporu, ker naj bi mestne finance z deljenjem podpore sem ter tja oškodoval za 2,5 milijona evrov. Tudi vloga nejevoljnih veteranov v parlamentarni volilni bitki je predvidljiva - če bo šotor trajal do takrat; volitve bodo predvidoma konec leta. "Naj izpolnijo naše zahteve in se bomo v hipu razšli. Vendar pa tudi HDZ-ju lahko pričakuje šotor na Savski, če ne bodo delali, kot bi bilo treba," so veterani sporočili včeraj. Sliši se kot ultimat.

Po kateri poti se torej Hrvaška pelje novim volitvam naproti? Poleg neizogibnega vprašanja, kdo je državo bolj zadolžil, potegnil globlje v dolžniško spiralo in vrtinec socialnih stisk, se bo vse vrtelo okoli vprašanja: "Kje si bil leta 1991?" Čeprav so bodo tudi tu odgovori tehtali na leve in desne. Vprašanje bo letos slišati še večkrat, saj se bo z vihranjem zastav, vzneseno retoriko in verjetno tudi vojaško parado najmanj dvakrat slavila zmaga v domovinski vojni - ob majski 20. obletnici operacije Blisk, ko je padel zahodnoslavonski krak srbske paratvorbe Krajine, in ob avgustovski 20. obletnici Nevihte, ki je pokončala kninsko Krajino. In skoraj izpraznila Liko, saj je na tisoče Srbov v nevihtnih dneh pobegnilo v Srbijo. Še pred požigom njihovih domov. A je to že druga zgodba.

Kot je iz drugega sveta Matićeva metafora o 21-gramski duši. Od kod jo je vzel? Ali res verjame v obstoj človeške duše? In njeno (iz)merljivost? Ali pa se je zgolj spomnil na filme in izročilo o tehtanju ljudi pred smrtjo in po njej, s katerim naj bi menda ugotovili, da je razlika v teži natanko 21 gramov. Ta drobcena razlika naj bi, kot verjamejo nekateri, razkrivala skrivnost človeške duše. Kako romantičen mit! In kako strupen, ko postane politična pripomba.