Pa očitno ni tako. To dokazujeta Mednarodni olimpijski komite in najrazličnejše komisije, ki se ukvarjajo na tej ravni z grešniki ali - kot jih imenuje moj prijatelj, zdravnik Andrej Stare - lumpi. Prav neverjetno je, da si danes lump, jutri te oprostijo, pojutrišnjem ne smeš tekmovati pod svojimi nacionalnimi simboli, čez nekaj dni pa si spet nedolžen. Vem, da sem vse malce poenostavil, vendar vse, kar se dogaja z ruskimi športnicami in športniki in okrog njih, je vsaj zame nesprejemljivo.

Ruski športniki so grešili, ja, načrtno, na najvišji ravni in zato jih je treba kaznovati. Kazen, ki jo je izrekel MOK, sem razumel kot kazen ruskemu olimpijskemu komiteju in seveda posameznim športnikom in športnicam. Prav pri slednjih so se začeli kompromisi in končali pri ruskem olimpijskem komiteju. Pri prvih pred igrami v Južni Koreji, pri slednji pa nekaj dni po koncu iger.

Športniki in športnice iz Rusije, ki jih je MOK "pomilostil", so nastopali kot športniki iz Rusije. Brez svojih nacionalnih simbolov, brez himne. Po moje, ponižani, kajti prav nastop na olimpijskih igrah športniku vsake štiri leta ponuja, da nekaj stori tako zase kot za svojo državo. Sicer nastopajo zase, za svoj klub in velika večina tudi za tak ali drugačen zaslužek. Rusi in Rusinje so tokrat na glas tekmovali zase, "tiho" pa za svojo državo.

In vprašal sem, zakaj tako ravnanje MOK-a? Bolj kot sem iskal odgovore, bolj sem se zapletal, vendar vedno pristal pri dveh točkah: vmešavanje politike in kapitala in nepripravljenost za odločno ukrepanje!

Pa morda najprej o neodločnosti. Krivce bi morali, deloma so, ustrezno kaznovati in vztrajati pri kaznih. Zakaj niso? Moj odgovor je, da očitno niso potrebnega dela natančno opravili (žal ne vem, kaj) in poiskali kompromisa, enim dovolili olimpijski nastop, druge pomilostili, vendar brez pravice nastopa v Koreji. Vsaka kazen bi morala biti na trdnih dokazih in vsekakor je po tem treba, ne glede na najrazličnejše pritiske, pri njej vztrajati. Če je treba, tudi priznati svojo napako.

Vmešavanje politike in kapitala pa je seveda bolj zapletena reč. Ne morem se znebiti vtisa, da se je tudi tokrat na športnem področju "vnel" spor Vzhoda in Zahoda. Po reakcijah posameznikov in tudi nacionalnih zvez je mogoče tako razmišljanje potrditi. Vendar v politiki je vedno nekdo s figo v žepu. Na koncu so veljaki MOK-a, ki so imeli "zahodno" premoč, odločali v korist Zahoda. Po svoje razumljivo. Pa ni šlo samo za obsodbo uporabnikov prepovedanega dopinga. Olimpijske igre, tako zimske kot poletne, že dolgo niso v okvirih Coubertina, temveč velik posel. Velik delež denarja za promocijo na igrah si "priborijo" tudi posamezni nacionalni olimpijski komiteji, ki navadno optimistično napovedujejo število medalj, in Rusija, ki ima največji in ne najdražji evropski trg, je zagotovo med najuspešnejšimi zbiralci olimpijskih odličij. Torej, tokrat se je tudi velik delež kapitala za promocijo - sicer namenjen Rusiji - stekel v zahodne žepe. Gre seveda za milijone.

Najbrž je nekdo po vsem napisanem pomislil, da sem navijač Rusije. Še zdaleč ne. Še kako obsojam to, kar so počeli s svojimi športniki in seveda tudi njih, ki so se uklonili zahtevam nadrejenih športnih in političnih šefov. Zagotovo ne smejo ostati nekaznovani, vendar samo na osnovi trdnih dokazov.

Nekje sem celo prebral, da je MOK razmišljal, da bi ruskim športnicam in športnikom ob zaključku celo dovolil nositi pravo, rusko zastavo. To bi šele bila blamaža.

Nihče, tudi MOK, si ne sme lastiti pravice ponižanja človeka športnika. Zame je nesprejemljiva oblika tokratnega nastopa športnic in športnikov Rusije. Si ali pa nisi! Tu ne sme biti diplomacije in kompromisov!