Se zdi, da bi potrebovali rdečo linijo diskretnosti pred vhodnimi vrati v šolo, ki bi bila jasna vizualna oznaka za vse "dobronamerne" starše, naj vendarle omogočijo otroku oblikovanje lastnega življenjskega sloga, da naj končno prerežejo popkovino. Prevzemanje odgovornosti za svoja (ne)dejanja je sestavni del vzgojnega procesa in tako so spori med starši in učitelji vedno pogostejši.?

Naj ilustriram. Odprejo se šolska vrata in zvonec naznani skorajšnji začetek pouka. Vzamem svoje pripomočke in se iz zbornice odpravim proti učilnici. Rada bi sprejela učence, jim zaželela dobro jutro, poslušala vse tisto, kar morajo nujno deliti z učiteljem in se hkrati pripravila na pouk.

Do učilnice se komajda prebijem, saj šolska avla bolj spominja na kakšno mednarodno letališče kot pa na hram učenosti. Mame in očetje v eni roki vlečejo otrokovo torbo na kolesih ali jo nosijo po stopnicah v prvo nadstropje, v drugi roki pa otroka, med ramenom in licem stiskajo telefon ter naročajo vse potrebno partnerju, ki je drugega otroka odpeljal v vrtec.

Pred učilnico posadijo otroka na klop, ga sezujejo, mu obujejo copate, pospravijo čevlje in oblačila v garderobno omarico ter še zadnjič preverijo, ali je v otrokovi torbi vse potrebno za pouk. Včasih z grozo opazijo, da so pozabili zvezek ali športno opremo in v paniki iščejo učitelja(ico), da bi se opravičili za manjkajoče. Ali pa opravičujoče razlagajo otroku, da bodo manjkajoče prinesli še pred začetkom pouka. Oddrvijo domov in se s pozabljenim vrnejo, včasih res še pred poukom, večinoma pa že med poukom.

Tisti srečneži, ki pa so šolsko torbo dobro pripravili, se začnejo poslavljati od otroka, kot da se ne bodo videli vsaj pol leta, če ne več. Poljubi, objemi, "lepo se imej", "pa-pa", "še en'ga lupčka" ... Otrok pa je že v razredu, ne vidi, ne sliši, zanima ga le še, kaj delajo sošolci in kje se lahko vključi v igro ali pogovor. Starši pa vztrajajo, stojijo med vrati, pošiljajo poljubčke, mahajo v pozdrav, ne glede na to, da jih otrok popolnoma ignorira. In še poslednji poskus pridobivanja pozornosti: "Si našel radirko? Poišči radirko," ali "Poglej, če imaš vse barvice." A zdaj – kar naenkrat – pa naj bi otrok sam? Briga ga!

Najbolj "skrbni" starši počakajo še učiteljico z zadnjimi napotki, kako ravnati z njihovim prestolonaslednikom. "Včeraj zvečer je bil mogoče malce vroč, če se bo slabo počutil, me takoj pokličite," ali pa "Včeraj nismo imeli časa, da bi naredili domačo nalogo, bomo danes," in kakšna res skrbna mama še doda: "Saj sem jaz kriva, prepozno sem se spomnila ..." Seveda so pa vsi otroci opremljeni tudi z mobilnim telefonom, če se v času, ko so v šoli, zgodi kaj nepredvidenega, recimo, da bi ugotovili, da so pozabili referat, ki bi ga morali danes oddati ... Telefonski klic zadostuje in že so starši pred vrati učilnice s papirji v rokah.

Ob razširjeni uporabi množine (smo se učili, smo delali plakat, smo pozabili nalogo ...), večina staršev nase prevzema otrokovo odgovornost in, seveda, posledično tako vsak otrokov neuspeh tudi osebno sprejema kot lastni poraz. A nisem želela opozoriti na to. Želela sem opozoriti na sporočilnost teh dejanj, ki otroku povedo, da je vedno nekje neki "skrben" odrasli, ki bo stvari naredil, urejal namesto njega.

Kako naj se potem tak otrok znajde v skupnosti 25 ali celo več otrok in enega odraslega, ki pa je, v nasprotju s starši, prepričan, da je določene zadolžitve otrok sposoben in jih mora opraviti sam. Vsaj naj bi jih.

Otroci pa – tu jim lahko priznamo neizmerno ustvarjalnost – spretno krmarijo med enimi in drugimi. V očeh učitelja naj bi bili nič krivi (saj jim mami ni dala zvezka, saj jim je mami napisala opravičilo ...), v očeh starša pa so tako in tako žrtve nepravičnega učitelja ter krutega šolskega sistema.

Šola je institucija, v kateri se otrok uči, stopa v socialne odnose in oblikuje svojo osebnost. Izobraževanje namreč ni le proces posedovanja in razvoja znanja vseh, ki so vanj vključeni. Za mlado generacijo je tudi proces socializacije, ki vključuje razvijanje družbenih vrednot, norm, etičnih načel in vzorcev vedenja. To nalogo opravlja ne glede na to, ali je eksplicirana ali ne.

Na tem mestu bi le na kratko omenila razliko med vzgojo in socializacijo. Socializacijo bi lahko opredelila kot včlenitev posameznika v družbeno življenje, medtem ko je vzgoja proces formiranja osebnosti ali z drugimi besedami: pri socializaciji se poudarja predvsem spontanost procesa vraščanja v družbo, pri čemer socialno polje ni sistem deklariranih pravil, marveč realnih pravil in vrednot, vzgoja pa je vedno namerna in zavestna dejavnost z otrokom v duhu nekih deklariranih vrednot, med drugim tudi k pripravi otroka na odgovorno življenje v svobodni družbi.

Odgovorno življenje, odgovornost. Kaj ni to tisto, kar zadnje čase res pogrešamo in nenehno zahtevamo od odraslih? In se pritožujemo, kako nihče ne odgovarja za svoja dejanja: lažejo in kradejo, pa nobenih posledic! Ampak – odgovornost se ne pojavi "potem", odgovornost se gradi od prvega trenutka dalje.

Pojem odgovornost izhaja iz pravosodja, hkrati pa je tudi etični pojem, saj je odgovornost to, da vsak človek svobodno določa svoje delovanje. V psihologiji pa je človek definiran kot odgovorno bitje, ki je sposobno zavestnega sprejemanja posledic svojih odločitev, ravnanja. Bogokletno vprašanje, a v sled vsakodnevnih položajev v šoli, se lahko vprašamo: "Pa je otrok sploh že človek?" – glede na to, da svojega delovanja ne določa svobodno, niti ne sprejema posledic svojih odločitev.

Vprašanje ni od danes, pojavilo se je že v zgodovini. Komensky je trdil, da človek ne more postati človek brez vzgoje. Nihče naj ne misli, da bi človek lahko postal človek, če se ne nauči biti človek, to je, če se ne nauči živeti kot kakor človek, če ga kdo ne usmeri na to, kar človeka dela človeka. Locke je zagovarjal stališče, da je vrline treba vtisniti z oblikovanjem navad, preprosto mehanično popisati tabulo raso, če ne drugače, tudi s tepežem. Zagovarjal je pomen zgodnje vzgoje, ko je treba otrokovo naravo z vso silo in vsemi sredstvi podrediti. Tudi Kant je vztrajal, da je prva naloga vzgoje podvreči otroka zakonom človeštva, pri čemer eksplicitno poudari pomen prisilne discipline, s čimer pa se bo otrok naučil uporabljati svojo svobodo, torej bo postal človek. Rousseau pa je trdil, da so sicer otroci drugačni od odraslih, vendar imajo svoje načine gledanja, razmišljanja in čutenja in da ni nič bolj nespametno kot to, da jim skušamo vsiliti svoj način. Po njegovem mnenju gre vzgoja, ki hoče oblikovati duha pred časom in spoznati otroka s človeškimi lastnostmi, v nasprotno smer od svojega cilja. Pozneje si je premislil in pojasnil, da se rodimo slabotni ter potrebujemo moči, smo brez pameti in potrebujemo razsodnost. Vse, kar nam manjka ob rojstvu in kar nam je potrebno pozneje, dobimo z vzgojo. Še pozneje pa je otrok veljal za pomanjšano kopijo odraslega človeka in z njim so tako tudi ravnali.

Danes vemo, da otrok ni zgolj pomanjšan odrasli. Vsak človek je že ob rojstvu bitje z določenimi pravicami, ima status osebe, ki jo je prepovedano zlorabljati tako v fizičnem kot v ideološkem smislu. Upoštevati moramo njegove posebne psihološke potrebe, da bo lahko optimalno razvijal svoje osebnostne potenciale, priskrbeti mu moramo optimalno vzgojno okolje, nikakor ga nismo upravičeni pojmovati kot "še ne človeka", že v začetku potrebnega prevzgoje "divje narave" v "kultivirano bitje".

Različne vede ugotavljajo, da uspešna vzgoja ni mogoča zunaj nekega izdelanega vrednotnega sistema, zato se pravica posredovanja vrednot pripisuje najprej staršem otroka. In odgovornost staršev je, da svojemu otroku omogočijo oblikovanje lastnega življenjskega sloga, mišljenja, verovanja, čustvovanja. Potemtakem pogosto slišano, da so današnji otroci nevzgojeni, ni čisto iz trte izvito, saj njihov življenjski slog prevzemajo starši.

Ob teh smelih trditvah se velikokrat spomnim reklame za prvo bančno kartico otroka, kjer nasmejani najstniki zatrjujejo, da jim je pomembno, da jim zaupajo. Reklama kot reklama, a je medvrstično sporočilo pomembnejše: "Zame je res pomembno, da mi zaupajo." Mislim, da opisano ravnanje staršev zanje pomeni skoraj neznosno breme odgovornosti, otrokom pa najbolj nemogoče sporočilo: ne zaupajo mi, ne znam, sam nisem sposoben, sam ne zmorem. Taisto pa taki starši sporočajo tudi učiteljem: ne zaupamo vam. Zaupajo, namreč, le še sami sebi.

V poplavi vzgojnih nasvetov različnih strokovnjakov verjamem, da se starši čutijo izgubljene. Otroci pa jim že zelo zgodaj, pri treh, štirih letih sporočajo, da bodo naredili sami: sami želijo jesti, sami se želijo obleči, obuti, čeprav ne najbolj posrečeno, pravilno ali dovolj hitro, a želja po osamosvajanju je močna in jasno izražena. Samo prisluhniti ji je treba. In jo upoštevati. Treba jim je zaupati. Pri otrokovih petnajstih letih bo žal prepozno, takrat bomo od njih pričakovali samostojnost in odgovornost, a je ne bodo znali prevzeti, niti za svoja dejanja niti do samega sebe. Ker jim tega preprosto do takrat nismo omogočili ...

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}