Razprava o prihodnjih širitvah Evropske unije je v zadnjih mesecih znova postala izpostavljena tema, izpostavljena na pozitiven način. Evropska unija se je po nekaj letih razprav in ukrepov, s katerimi je iskala trdnejšo oporo v sami sebi, očitno le postavila na svoje noge in za svojo prihodnost išče tudi pozitivne zgodbe. Kar je pozitivno tako zanjo, saj velja širitev za enega od temeljnih orodij umirjanja odnosov med državami ter enega ključnih delov proevropske dinamike v državah, ki se bližajo Uniji. Vprašanje sicer seveda je, ali so se razmere v EU-ju v zadnjih letih dejansko resneje spremenile ali se je nemara ravno zaradi nesposobnosti resnega reformiranja Unija preprosto odločila za okrepitev vidnega, kar nedvomno je širjenje svojega vpliva in svojih meja.

Unija namreč ta čas stopica na mestu glede reforme evrskega območja, kjer še čakamo na resne, predvsem pa resno usklajene predloge (vsekakor bo pomagalo, ko bo Angela Merkel prevzela vodenje nove vlade), prav tako denimo glede migrantske zakonodaje, tudi z deli, ki so povezani z delitvijo bremen ali z reformo azilnega sistema. Trenutno osrednja stična točka evropskega delovanja ostaja iskanje enotnosti, predvsem pa se pomen te enotnosti išče in obenem izraža z uspešnim nastopom pri dogovarjanju o brexitu. Ta pogajanja so na nekakšen kanal za dokazovanje uspešnosti evropskega povezovanja in so nujno dokaz, da je izstopanje iz skupnosti, skupnega projekta početje, ki se spogleduje s kaosom, saj odnosi med državami, pravila igre presegajo zgolj neko pogodbeno ureditev. Države so tako v političnem, gospodarskem, kulturnem smislu prežete z evropsko zakonodajo in sodelovanjem. Brexit se v tem primeru ponuja kot enostavna rešitev, a je povsem jasno, da vsaj v tem primeru enostavnih rešitev za kompleksna vprašanja ni. Med tednom se je pokazalo, da je tudi arhitekt brexita, Nigel Farage, razmišlja o drugem referendumu, pri čemer so njegovi motivi drugačni kot tisti zagovornikov obstanka v EU. "Opravimo že s to dvoumnostjo."

Za Združeno kraljestvo je brexit težka izkušnja. Odločitev referendumske večine je s stališča EU-ja odločitev proti lastnim interesom. Ker je nemogoče ne-sodelovati, je odločitev za prekinitev vseh stikov nesmiselna. Za ZK je brexit podlaga za stalno politično krizo, za Evropsko unijo se za zdaj brexit kaže kot gonilo razmisleka o tem kako naprej in v pogajanjih nepopustljivo Unijo kaže kot premišljeno, enotno in samozavestno.

Ena od smeri razmisleka o prihodnji Uniji je tudi želja po predstavitvi evropskega projekta kot privlačnega. In to dejansko ponuja razprava o širitvah, saj Unijo znova kaže kot Unijo, ki jo zanima, kaj se dogaja za njenimi mejami, zavedajoč se, da so krize Bližnjega vzhoda ali Afrike bistveno bliže, kot so bile pred desetletji, ter da se tudi drugi akterji, Rusija denimo, radi ukvarjajo s tretjimi državami.

V tem delu je seveda treba omeniti tudi Turčijo, ki ji trenutno rumene zvezde na modri zastavi ne svetijo. Ne glede na to, da si vsi prizadevajo za ohranitev Turčije relativno blizu, možnost, da bi ta država v bližnji ali srednje oddaljeni prihodnosti ostaja blizu nični. Po eni strani zaradi same Turčije, po drugi zaradi znanih stališč v evropskih prestolnicah, kjer si turškega članstva ne morejo predstavljati.

Bolgarski premier Bojko Borisov je v četrtek ob prevzemu vajeti predsedovanja EU-ju dejal, da je "evropeizacija Balkana potrebna, da se prepreči balkanizacija Evrope".

Za naslednje širitve se omenja letnica 2025. Verjetno bi to lahko bila Črna gora, morda še Srbija, manj verjetno Makedonija, z veliko več možnostmi ob potrjenem dogovoru o imenu z Grčijo. Tudi v tem pogledu so zadnji nastopi predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja logični. Sloveniji in Hrvaški, ki se v Bruslju predstavljata kot zagovornici širitve na Balkan, je sporočil, naj se dogovorita o arbitražni odločbi, češ da ima to posledice za prihodnje evropske ambicije držav iz te regije. Poskus krepitve občutka odgovornosti, nedvomno in želja, da bi se meddržavni spori postavili v fascikel z napisom rešeno, preden bi se kdo spomnil, da so izrazito priročni za kreiranje politik. Razen zahodnobalkanskih držav druge države možnosti oz. podlage za evropsko poti in posledično vstop v EU-ju trenutno nimajo. Širitev je tudi zato pristop, ki je nadzorovan, omejen in ob napredku prinaša zelo verjetno pozitivno sprejemanje Unije in evropskega povezovanja v lokalnem okolju, kar povratno služi tudi kot dokaz o uspehu EU.

Da gre pri širitvah in Zahodnem Balkanu tudi za več kot zgolj videz, je očitno tudi ob vedno znova obujenih razpravah o sodu smodnika, o nerešenih vprašanjih, o strahu pred zaostritvami, ter ob omembah nekakšnih črnih davčnih, političnih, varnostnih lukenj znotraj Evrope.