Ta prva, sicer dolgočasna in absolutno preveč kurtoazna oddaja (o njej podrobneje piše Matjaž Trošt, dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja v svoji kolumni za MMC), je bila med luksemburškim krščanskim socialistom Jean-Claudom Junckerjem, kandidatom evropskih konservativcev, in nemškim socialdemokratom Martinom Schultzem, kandidatom evropskih socialdemokratov. Mogoče je bilo dejstvo, da sta razpravljala v francoščini (in moja francoščina je bolj taka za potovalne namene), ključno, da so mi po glavi rojile druge misli. Dve pravzaprav:

1. Nisem se mogel znebiti vtisa, da je evropska politika še vedno "old boys network", mreža starih dečkov. Razen Ske Keller iz Evropske stranke zelenih so vsi drugi parlamentarni kandidati za predsednika Evropske komisije moški. In tako "moška" je bila debata med vodilnima kandidatoma dveh največjih političnih skupin v Evropskem parlamentu prejšnji teden (do 25. maja nas čaka še najmanj šest podobnih (dolgočasnih) volilnih soočenj). Med njima namreč ni bilo niti enega odtenka sive, kaj šele preostalih 49.

Verjetno je bil prvi poskus bolj eksperimentalne narave in bodo druge debate veliko zanimivejše – če ne drugega, zato ker se jim bo pridružila Ska Keller.

A kljub povedanemu absolutno podpiram idejo – dobro, poskus – da s takšnimi televizijskimi debatami kandidate za predsednika "evropske vlade" približamo evropskim volivcem. Pa ne samo to – tak kandidat ima namreč tisto tolikokrat kritizirano kredibilnost pred svojimi in preostalimi evropskimi volivci – ni zgolj imenovan, ampak je imenovan po tem, ko se je preveril na evropskih volitvah.

Bi bilo res tako nezaslišano, če bi se tudi bodoči "naš človek v Bruslju", se pravi evropski komisar iz Slovenije, moral pred svojim imenovanjem preveriti na volitvah? Sedem sedanjih evropskih komisarjev bo to storilo – gredo na volitve, a so odkrito povedali, da jih zanima še en mandat komisarja. Brez fige v žepu. Janez Potočnik se je odločil, da ne bo kandidiral na – kot zdaj kaže – mrtvi skupni listi slovenskih liberalnih strank. O željah za tretji komisarski mandat (za zdaj) javno molči.

2. Prej omenjeno očitno pomanjkanje žensk v evropski politiki me res moti – še posebej, ker sem konec tedna v Delu prebral mnenjski članek predsednice vlade Alenke Bratušek, v katerem je zapisala: "Dejstvo, da sem prva ženska, ki opravlja najvišjo odločevalsko funkcijo v državi, je znak, da je v Sloveniji ženskam dosegljiv tudi sam vrh v državni politiki, ki je doslej veljala za bolj 'moško' področje."

A predsednica vlade in vedejevka predsednika največje politične stranke v državi tega ne udejanja v praksi – kako drugače razumeti dejstvo, da je prav njena politična stranka na prvo mesto svoje liste za Evropski parlament postavila moškega. In to ne katerega koli moškega – iz naftalina (če lahko prekopiram izraz, ki ga je uporabil zelo pronicljiv analitik slovenskega političnega dogajanja in evropske politike), so potegnili dr. Jožeta Mencingerja, ki je znan po marsičem, le po liberalni ekonomski politiki ne, po nečem, kar Pozitivna Slovenija – menda – zastopa preko slovenske trojke Bratušek - Čufer - Jazbec.

A PS ni edino razočaranje – razočaranje so pravzaprav vse politične stranke, ki liste sestavljajo tako "po moško*", čeprav vsaj še eno – NSi – vodi ženska. Socialni demokrati (še) imajo priložnost, da za nosilko liste – in to prvič v zgodovini slovenskih volitev v Evropski parlament – postavijo žensko. Imajo dve izvrstni kandidatki – Mojco Kleva in Tanjo Fajon.

Prav zaradi te evropske "sivine" je novi italijanski premier Matteo Renzi v zadnjem trenutku z volilnih list svoje stranke "zmetal" nekaj vplivnih moških imen in na prvo mesto v petih volilnih okrajih postavil odločne in močne ženske. Še več, na listah njegove stranke ponovno kandidira 16 od dosedanjih 23 poslancev v Evropskem parlamentu. Pri nas pa žal take izkušene ljudi stranke zaradi "pridobivanja političnih točk na prvo žogo" mečejo v koš in na dolgi rok delajo škodo sebi in Sloveniji.

*14. april ob 14.00: @majdasirca me je opozorila, da sem 'po moško' komentiral in pozabil, da listo Zaresa za EP vodi ženska, in sicer Darja Radić. Drži - opravičilo Darji Radić. Prav tako opravičilo Maruši Benkič, ki je vodila listo Krščanskih socialistov Slovenije na evropskih volitvah pred petimi leti.
Komentar Majde Širca o nevključitvi tega, da je Darja Radić nosilka liste Zares, je na mestu. A se Majda Širca ni dotaknila tega, da stranke, še posebej liberalne in socialnodemokratske, na liste ne postavljajo žensk v zadovoljivem številu. Zares je pred petimi leti na listo sedmih postavil tri ženske, kar je bilo povprečje takratnih strank, npr. SD**, SDS, DESUS, LDS ... Krščansko usmerjena NSI je na listo leta 2009 postavila štiri ženske, enako SNS in že omenjeni Krščanski demokrati Slovenije.
Raziskava Dela, objavljena konec tedna, stranki Zares z Darjo Radić daje malo možnosti za izvolitev – dobili naj bi le 1,3 % glasov. Moja teza, čeprav je pozabila na Radićevo, je upoštevala realne možnosti za izvolitev poslanke, ki bi bila tudi nosilka strankarske liste. Za zdaj to ostajata Kleva in Fajon.
**14. april ob 17.10: @strankaSD sporoča: "Dodatno pojasnilo: l. 2009 smo imeli SD na listi 4 kandidatke in 3 kandidate, torej več od povprečja strank!"
To me je seveda spodbudilo k naslednjemu vprašanju oz. izzivu: "Hvala @strankaSD Boste letos izstopili iz povprečja z imenovanjem nosilke za @EPVolitve?"

Teza kljub vsemu ostaja ista – SD ima realno možnost, da imenuje nosilko liste za EP. Že prej omenjena raziskava javnega mnenja Dela (objavljena v soboto) kaže dramatičen padec števila glasov za SD, in sicer z 10,8 % na 4,4 % (obdobje: sredina marca do začetka aprila). Štrene naj bi SD- mešal Igor Šoltes, piše Delo.

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.