Od jeseni je konzorcij najvplivnejših britanskih televizij snoval program TV-soočenj, ki bi pred parlamentarnimi volitvami 7. maja gledalcem zagotavljal pošten in širok vpogled v domačo politično ponudbo. Program so usklajevali tako dolgo in na toliko ravneh, da so na koncu pozabili ustreči očitno najpomembnejšemu - ministrskemu predsedniku Davidu Cameronu. In potem je ta rekel ne. In zdaj se ne ve, ali soočenja bodo ali ne, še manj, kdo in kdaj bo na njih sodeloval.

Zdi se popolnoma neverjetno, da se vse to dogaja v Združenem kraljestvu, zibelki parlamentarne demokracije, popku svoboščin in domovini najboljšega javnega TV-servisa na svetu BBC-ja. Kako se je takšen politično-medijski zaplet primeril Britancem, ki splošne volitve razpisujejo že dvesto let in bi o vsem, kar sodi zraven, morali vedeti vse in še več?

Odgovor je absurdno neverjeten: neizkušenost. Vse britanske televizijske postaje skupaj imajo s TV-soočenji manj izkušenj kot povprečen slovenski TV-urednik. V Sloveniji so predvolilna soočenja stara toliko kot svobodne volitve, torej polnih 25 let, na slovenskih televizijah smo videli tako rekoč že vse, razen morda soočenja voditelja s praznim stolom, kakršnega si je na zadnji republikanski konvenciji v ZDA privoščil Clint Eastwood, ko se je na odru soočil z "nevidnim" Barackom Obamo. V Združenem kraljestvu pa so si vzeli čas, več desetletij časa, o vsem so dobro premislili, pretehtali argumente za in proti, in prva predvolilna TV-soočenja na državni ravni pripravili šele pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami leta 2010. Takrat so se na skupno povabilo treh televizij trikrat soočili trije politični liderji: tedanji premier in laburistični voditelj Gordon Brown, šef konservativcev in poznejši volilni zmagovalec Cameron ter liberalni demokrat Nick Clegg.

Pred letošnjimi volitvami se je zdelo, da bodo TV-soočenja skoraj že rutina. Oblikoval se je konzorcij štirih televizij (BBC, ITV, Sky, Channel 4) in si zamislil, da bi najpomembnejše politične igralce soočili tri aprilske četrtke, najprej premiera Camerona in laburista Eda Milibanda v formatu "ena na ena", na naslednjem soočenju se jima bi pridružil liberalni demokrat Clegg, na zadnjem pa še vodja evroskeptičnega Ukipa Nigel Paul Farage. A se snovalcem volilnega projekta ni izšlo. Že pri ponovitvi so se spotaknili. Pritiski strank, ki so se čutile izključene in prikrajšane, so bili tako močni, da so se jim televizije morale ukloniti. Najprej so popustili Zelenim, nato še glavni škotski in valižanski stranki, SNP-ju in Plaid Cymru.

Zadnja ponudba, kot ji pravijo televizijci, je takšna: dve soočenji liderjev sedmih najmočnejših britanskih strank in tretje kot duel Cameron - Miliband. A so se tudi tu znašli na tankem letu. Ne samo, ker so pod strašanskim pritiskom preostalih izločenih strank, najbolj ogorčene so severnoirske, ampak predvsem zaradi zavrnitvenega odgovora premierja. Cameronova zadnja ponudba, kot ji pravijo v njegovem kabinetu, je sodelovanje v zgolj enem soočenju z udeležbo sedmih strank, pa še to ne v predvidenih terminih, ampak najpozneje konec marca, ker ima za april že zamišljeno drugačno kampanjo.

Zdaj se sklepajo stave, čigava zadnja ponudba bo zmagala: bodo televizijski uredniki vsaj delno popustili premierju in še enkrat spremenili program, ali pa bodo vztrajali pri napovedani politiki praznega pulta, in izpeljali soočenja, tudi če glavnega torijskega akterja ne bo. V največji stiski je javni servis BBC, saj se v politično razgretih časih spet odpira vprašanje RTV-prispevka, s tem pa vprašanje njegovega preživetja. Nesorazmerno visoka cena?

Kakor koli se bodo britanski uredniki odločili, ne bo prav. Če bodo šli v kompromis s premierjem, jih bodo obtožili klečeplazenja. Če bodo vztrajali pri svojem, jih bodo obtoževali, da se igrajo političnega boga. Zveni znano. Tudi v Sloveniji je na splošno vse, kar se v predvolilnih dneh dogaja na televizijah, za nekoga narobe. Neuravnoteženo. Pristransko.

Do volitev je le še šest tednov, kmalu bo jasno, kako daleč bodo šli Cameronovi in do kod si bodo upale televizije, zlasti javna. Težko si je predstavljati, da bi čez pet let o BBC-jevem predvolilnem programu namesto uredniške ekipe odločal zakon o javnem zavodu BBC, ki bi natanko predpisal, koga in kako je treba vabiti v soočenja. Tako je sindrom nezadovoljstva z lastno predvolilno podobo rešila slovenska politika. Z zakonom o RTV je uredniško avtonomijo v predvolilnem obdobju skrčila skoraj na ničlo in predpisala, da se v programskih pasovih z volilno vsebino vsem tekmecem zagotovi enaka obravnava, pri čemer dve tretjini časa pripadata parlamentarnim strankam, tretjina pa neparlamentarnim. Ločeno. Togi zakonski okvir, ki velja za javno televizijo, nima nobene zveze s politično resničnostjo. Parlamentarnim strankam, ki so pred izginotjem, daje več pravic kot tistim, ki so tik pred volilno zmago, a so neparlamentarne. Med neparlamentarnimi strankami izenačuje tiste, ki oživijo le ob vsakih volitvah, čeprav na političnem prizorišču ne štejejo nič in zanje ne glasuje nihče, in tiste, ki imajo široko podporo, so tik pred prestopom parlamentarnega praga ali celo prevzema oblasti. Zakon javni televiziji ne dovoli, da bi na soočenje povabila samo dva ali tri najresnejše pretendente za premierski položaj, resna TV-debata je ob polnem odru nemogoča. Na BBC-ju bi jih kap.

Pred vsakimi volitvami, in nimamo jih malo, javnost, politika in strokovnjaki godrnjajo, zakon je vsem v napoto, vsak bi ga nekako spremenil in naredil bolj življenjskega, bolj pravičnega, bolj pluralnega. Kar koli že to pomeni. Običajno samo več minut za tistega, ki se pritožuje. In potem so volitve mimo, nejevolja se poleže in zakon ostane, kakršen je. Ker v bistvu politikom ustreza in jim lahko hitro pride prav. Kot rezervna vstopnica v predvolilni medijski prostor.