Ker ve, s čim se preživljam, seveda rad zaide k politiki in politikom, ki da so vsi seveda banda skorumpirancev. Sinoči sva se srečala pred dvigalom, imel je polne roke, v eni dva "Six Packa" piva, v drugi vrečko z vsem mogočim hrustljavim materialom, ki spada v meni ameriške družine pred televizorjem.

Po navadi razoglav je imel Glenn tokrat na glavi kapo z napisom New York Rangers in seveda ni potrebna nadpovprečna inteligenca za sklep, kje je prebil ostanek večera. Prenos prve hokejske tekme med domačo ekipo, New York Rangers in Los Angeles Kings v bitki za Stanleyjev pokal je poleg Glenna na kavče dnevnih sob prikoval še milijone Američanov.

Čeprav se hokej po priljubljenosti v Združenih državah ne more primerjati z ameriškim nogometom, bejzbolom in košarko, je seveda še vedno šport milijonov. Prvi spopad v dvorani Staples v Los Angelesu sinoči je bil spektakel za oči in ušesa, kakršnega znajo v bitki za gledalstvo narediti samo ameriški televizijski producenti. Sinoči je televizija znova potrdila svojo čarobno moč, hokeju se najbrž niso uspeli upreti niti navijači Yankeesov ali Knicksov.

Takoj ko se je izvedelo, da bosta 9. in 11. junija vsaj dva obračuna od lahko skupaj celo sedmih za Stanleyjev pokal v tukajšnji dvorani Madison Square Garden na 34. ulici, so cene vstopnic poskočile celo na vrtoglavih 3.000 dolarjev. Norost, ki je mogoča samo v New Yorku, kjer se vedno najde dovolj dekadentno bogatih ljudi, ki jih vrtoglava cena za spektakel, četudi bi ga morda bolje videli na trati bližnjega Parka Bryant, ne zanima.

Tudi tisti, ki smo si bili primorani pred tekmo razširiti svoja hokejska obzorja z Wikipedijo in si to drznemo celo priznati, zdaj vemo, da smo gledali tekmo izvrstnega hokeja. Bolj globokoumno analizo samega obračuna seveda prepuščam športnim kolegom ter menda sploh nemajhni množici navdušencev, navijačev, poznavalcev igre, ki so tudi v Sloveniji zgodnje jutranje ure prebili pred televizorji.

Novinarski kolega je sinoči peljal ženo na večerjo, kar je upoštevajoč, da ni sovražnik hokeja, lahko razumeti kot poseben izraz ljubezni. Morda celo s tihim upanjem, da bo v restavraciji zaradi tekme malce manj gneče kot sicer, natakarju ob plačilu zagotovo ni pustil, sicer Slovencem, težko dojemljivih newyorških dvajset odstotkov napitnine. Tudi natakar je bil namreč vse prej kot imun na hokej, pri njuni mizi se je bolj ali manj prikazal le vsakih dvajset minut med reklamnimi bloki.

Glenn mi je med vrati dvigala pomenljivo zaupal, da je Stanleyjev pokal resnično "big deal", še posebej za njegove Rangerse. Ti se v finale niso prebili že dvajset let, zato je zdaj zares edinstvena priložnost za newyorški hokej. Priznava, Kralji so favoriti, v korist jim govorijo izkušnje in rezultati, vsakdo, ki razmišlja z glavo, bo stavil nanje. A prav zato gre, poudarja Glenn, tako kot vsak šport je hokej v marsičem stvar srca, in njegovi fantje si resnično želijo zmage!

Razkril sem mu, da za Kingse igra tudi Slovenec, "enajstka" z imenom Kopitar, in zazdelo se je, da so vrata za začetek prave moške debate odprta. "Kopi", kot se ga je tu prijelo, je mojster na ledu, priznava Glenn, čeprav seveda bi si več kot želel, da bi namesto črnega nosil bel dres. V vsakem primeru, rade volje se predajam vtisu, da je Kopitar moja dragocena naložba v čas, ko bo v bloku spet puščala voda.

Ko govorimo o Anžetu Kopitarju, velja opozoriti na malenkost, ki jo, vsaj tako se mi zdi, njegovi oboževalci, navijači in vsi drugi v domovini radi pozabljajo. Kopitar v hokejski ekipi iz Los Angelesa sicer je Slovenec, a na tej strani Atlantika je to nepomemben podatek, ki pomeni veliko več nam kot Američanom.

Kopitar je v očeh ameriške hokejske javnosti daleč predvsem član ekipe LA Kingsov, s katero se popolnoma identificira in v kateri vlada železna disciplina, tudi ko gre za medijske nastope … Kakšen potni list nosi kdo od igralcev v žepu, je nepomembno; v ekipi je še kup hokejskih borcev z za ameriška ušesa nenavadnimi imeni; vsi so izvrstni hokejisti, od kod prihajajo in kam nekoč odidejo, nikogar ne zanima. Za vse, od prvega do zadnjega velja en in edini kriterij, merilo uspeha, slave, sreče, zaslužka in vsega, kar gre zraven: Zmaga!

Televizija Slovenija ni akreditirala svojega dopisnika za Stanleyjev pokal, zato je veliko vprašanje, ali se mi bo v New Yorku sploh uspelo prebiti do slovenskega zvezdnika. Nacionalni predznak tudi pri deljenju akreditacij za medije seveda ne pomeni nič; to ni olimpijada. Ni izključeno, da bom zato Kopitarja in njegove spremljal zgolj in samo na velikem zaslonu v bližnjem Bryant parku. Tako kot tisoči "siromakov" si bom na travo pogrnil odejo in užival v navijaškem vzdušju, ki zagotovo ne bo bistveno drugačno od tistega v Madison Square Gardnu!