Logiki *vodilnih kandidatov osrednjih političnih skupin bi težko očitali, da ni ustrezna, saj je to tako rekoč edini način, da vsaj posredno evropski volivci odločajo o tem, kdo naj vodi Evropsko komisijo, a težko bi tudi trdili, da je postopek v Berlaymont dejansko pripeljal sile, s katerimi se lahko Komisija in Unija spoprimeta z rastočim nezadovoljstvom z uveljavljenimi političnimi strankami in skupinami. Vseh britanskih sedežev naj predvidoma ne bi zapolnili, saj naj bi bili v prihodnje namenjeni novim širitvam ter morebitim večnacionalnim kandidatnim listam. Ne glede na to, da se to sliši zelo evropsko, dobro, torej, pa obstaja kar nekaj pomislekov. Med ključnimi je seveda, koliko politikov iz drugih držav sploh poznamo. Nekateri med vami morda ne poznate niti vseh osmih slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu. S tem ni nič narobe, ne razumite me napak, je zgolj za ponazoritev. V EP-ju sedi več kot 700 poslancev. Ali pa člani Evropske komisije. Za marsikoga neznanka. Vodilni kandidati so podobna zgodba. Malo je evropskih politikov, ki jim uspe preseči nacionalne meje.

Jean-Claude Juncker je ob prevzemu Evropske komisije govoril o tem, da bo to politična Evropska komisija, ki bo velika, ko bo šlo za pomembne zadeve. A Juncker preprosto te veličine nima (več). V zadnjem obdobju še posebej cveti. Njegovi nastopi so parada nasprotujočih si stališč, ostrih besed, ki jih nato relativizira sam ali pa jih relativizirajo dejstva.

Tako je bilo pri Zahodnem Balkanu in vprašanjih, vezanih na širitev EU. Države, ki bodo vstopale, naj pred tem razrešijo odprta dvostranska vprašanja, je v strategijo širitvenih pristopov zapisala Evropska komisija. Slovenija in Hrvaška sta pustili sled na eni od verjetno najuspešnejših dozdajšnjih politik umirjanja evropske celine. A nazaj, Juncker … Govoril je, da širitev z odprtimi vprašanji ne bo, nikakor in kar je še podobnih izrazov odločnosti. Nato pa relativizacija. »Dokler bom jaz tu.« Ker nihče pri zdravi pameti v Bruslju ta čas ne govori o tem, da bi Juncker lahko dobil ali sploh želel nov mandat na čelu evropskih komisarjev, to dejansko pomeni, da je Junckerjeva odločenost omejena na dobro leto dni. Za njim pa pač kar koli, kdor koli in kakor koli. Vprašanje seveda obstaja, ali so slovensko-hrvaški arbitražni zapleti ponovljivi. Verjetno, saj je bilo vsaj doslej mišljeno, da je dvostranska težava rešena, kadar jo izročijo v odločanje tretji, nepristranski strani.

Podobno odločni so pri Evropski komisiji glede predvidene časovnice za širitev. To zdaj ni časovnica, ni priporočilo, ni cilj … pač je. Skušali so motivirati, a zgodil se je dejansko le nov dokaz, da širitvena utrujenost ostaja in da se je kljub pozitivnemu vzdušju zalezla v politične pore marsikje po EU-ju. 2025 je letnica na obzorju, če se malce pošalim. Izhajam sicer iz dejanskih izjav evropske zunanje ministrice Federice Mogherini, ki je o tem obzorju govorila včeraj v Sofiji. Zelo očitno je, da se v EU-ju nikomur zares ne mudi s širitvami. Naveličanost, ki jo ob vsaki omembi arbitražne sage med Slovenijo in Hrvaško beremo z obrazov sogovornikov, je povedna.

A spet, Juncker. Ta predsednik Komisije veliko nastopa, a malo oprijemljivega pove. Tisti, ki se pretirano zanašajo na njegove besede, so nam že pred časom prodajali meglo glede vojske Evropske unije. Tisti, ki so menili, da je to močna Evropska komisija, so se morali zamisliti, ko je Aleksis Cipras podpisal vse, kar so mu pustili voditelji držav članic. Tisti, ki stavijo na Junckerja, morajo tudi priznati, da so njegovi (komisijini) pristopi glede migracij trenutno bolj kamen spotike kot znak solidarnosti v EU-ju.

Med tednom je Juncker gostil hrvaškega premierja Plenkovića in se vanj znova zaljubil. Bolje zapisano, dejal je, da se vedno znova zaljubita. Pomislite, to govori predsednik Evropske komisije. Kakor koli, v zadnjem obdobju je Juncker v svoji znani maniri pretiraval, ovinkaril med izrazi podpore eni in drugi strani, potipal, ali je zadeva dvostransko odprta in ali bi se lahko Slovenija pogovarjala o čem drugem kot o implementaciji odločbe arbitražnega tribunala. Njegove besede so izmuzljive. Reče, da je to dvostransko vprašanje, poudari, da je evropsko. Pove, da je pomembno za druge širitve in vztraja, da nikogar to vprašanje ne zanima in da nihče ne ve, zakaj gre.

Doslej je Evropska komisija napisala dve stališči glede arbitraže. Eno julija, ko je državi na podlagi mnenja pravne službe EK-ja o povezavi med arbitražni sporazumom in evropskim pravnim redom pozvala k uresničitvi odločbe sodišča. Drugo, pred skoraj dvema mesecema, ko so v EK-ju nazadnje razpravljali o arbitraži. Zapisnik EK-ja s seje konec decembra je skop, a vendarle poveden. Predsednik Juncker je glede na zapisnik seje 20. decembra pozval podpredsednika Timmermansa, naj kolegij komisarjev seznani o razmerah glede arbitražne odločbe o poteku meje na kopnem in na morju, ki sta jo »morali strani uresničiti do 29. decembra 2017«.