Med drugim je odločno prispeval h koncu hladne vojne in spodbudil reforme, ki so nazadnje prispevale k razpadu Sovjetske zveze. Po padcu berlinskega zidu so tudi vzhodnoevropske države začele proces lastne politične pomladi. Gorbačov ostaja reformator, a tudi zanj drži rek "nemo propheta in patria" (nihče ni prerok v lastni domovini).

Svet brez Mihaila Gorbačova bi bil drugačen. Avtor glasnosti in perestrojke (odprtost in prenova) je začel proces preobrazbe sovjetske države, družbe in sistema, vendar je duh svobode ušel iz steklenice in Gorbačov ga, ne kot šef partije ne kot predsednik države, ni mogel več nadzorovati. Brez njega ne bi bilo padca berlinskega zidu in združitve Nemčije, brez njega tudi jedrske razorožitve ne bi bilo. Kot generalni sekretar KPSZ je bil Gorbačov na oblasti od 11. marca 1985 do 24. avgusta 1991. Kot predsednik (prezident) ZSSR pa od 15. marca 1990 do 25. decembra 1991.

V Sovjetski zvezi je začel mnogo plastno preobrazbo in za razliko od Kitajske, ki je stavila karte na gospodarske reforme, je začel politično reformo. Tedanji državi, Sovjetska zveza na eni in Kitajska na drugi, sta bili nekakšen siamski socialistični politični dvojček. Če je kitajski vodja Deng Šjaoping štartal z gospodarskimi, je Mihail Gorbačov začel s političnimi reformami. Kitajska je pod nadzorom kitajske KP gospodarsko napredovala, Sovjetska zveza s svojim sistemom planskega načrtovanja (in pretežno vojaško-industrijsko naravnana) pa je doživela gospodarsko razsulo. Kitajska se leta 1989 ni znala ali bolje ni hotela izogniti prelivanju krvi in obračunu s protestniki na Trgu nebeškega miru, medtem ko roke Mihaila Gorbačova niso krvave. Res je, tudi v Sovjetski zvezi je tekla kri! Spomnimo med drugim na Sumgait, Tbilisi, Vilnius, toda sovjetskega "tiananmena" ni bilo in pod temi dejanji ni Gorbačovovih prstnih odtisov. Vselej je namreč vztrajal, da morajo družbene spremembe teči v okviru ustavnega reda.

Gorbačov je disidente (simbolno najprej oporečnika in jedrskega fizika Andreja Saharova, potem pa tudi številne druge) spustil na svobodo, zavrnil cenzuro tiska, hkrati pa je naivno menil, da je komunistično partijo mogoče reformirati.

Po tem, ko je Vrhovni sovjet avgusta 1991 odpravil 6. člen sovjetske ustave, ki je govoril o vodilni vlogi KPSZ-ja, je nomenklatura KPSZ (20 milijonov članov) izgubila svojo vlogo, začela razpadati in Gorbačov ni imel več vzvodov oblasti. S parado suverenosti mu je ruski predsednik Boris Jelcin po neuspelem vojaškem prevratu avgusta 1991 tudi prevzel največjo entiteto Rusko federacijo, unitarna sovjetska država, zveza 15 republik, pa je še istega leta razpadla oziroma se preoblikovala v efemerno skupnost neodvisnih držav (SND).

Gorbačov je, s tesnimi sodelavci Jakovljevom, Medvedjevom in tudi Ševardnadzejem, spremenil svet. Ostal je romantik socializma, vendar se sam nikoli ni zatekel k uporabi grobe sile. V tem smislu ostaja velik državnik, ki je začel proces reform, vendar te zaradi konservativnega odpora, zaradi objektivnih okoliščin ali neodločnosti, ni šel ali mogel teči po začrtani poti, dal pa je usodni zagon za širše spremembe. V svetu je Gorbačov popularnejši kot v domovini.

Kot državni in partijski voditelj je marca leta 1988 obiskal Jugoslavijo, tudi Ljubljano in Brdo pri Kranju, kjer je imel pogovore s slovenskim državnim in partijskim vodstvom. Fasciniral ga je "socialistični laboratorij" in takratni jugoslovanski sistem in Slovenijo je označil kot "izložbeno okno socializma". Pa vendar je uradna sovjetska politika kasneje do slovenskih osamosvojitvenih zahtev (tudi plebiscita o samostojnosti) ostala rigidna. Označevali so nas kot "separatiste" in to z negativno pojmovno konotacijo zelo podobno kot glasnike večje samostojnosti v Pribaltskih državah Litvi, Latviji in Estoniji.

Gorbačov je Sovjetsko zvezo vrnil iz mednarodne izolacije. Hkrati je poskrbel tudi za novo podobo predsedniškega para. S soprogo Raiso Maksimovno sta poskrbela za odmik od dosedanjega medijskega pogleda na toge in zadrgnjene sovjetske voditelje, ki smo jih večinoma gledali postrojene ob kremeljskem zidu. Simpatična Raisa je bila neposredna, uglajena in na Zahodu pogosto prava medijska zvezda. Gorbačova je njena smrt leta 1999 močno prizadela, v 67. letu starosti je umrla za težko obliko levkemije. Pokopana je na znamenitem moskovskem pokopališču Novodevičje.

Ameriški predsednik Ronald Reagan je Gorbačovu med obiskom Berlina 12. 6. 1987 sporočil "Porušite ta zid, g. Gorbačov"! Poprej je še dejal, da ta vrata niso pomembna samo za mir in razvoj, niso pomembna zgolj za razdeljene Nemce, pač pa za človeštvo v celoti. Gorbačov in njegov zunanji minister Ševardnadze sta se medtem spopadala s trdo, konservativno strujo znotraj sovjetskega partijskega politbiroja (Nino Andrejevo in Jegorjem Ligačovom), ki so branili status quo, vodstvo KPSZ-ja in seveda obstoj ZSRR-ja.

Berlinski zid je padel, sovjetske oborožene sile oziroma Gorbačov niso reagirali, sledil je postopen umik sovjetske vojske iz tedanje Vzhodne Nemčije. Posledično je prišlo do združitve obeh Nemčij v enovito državo. 3. oktobra 1990 je bila Nemčija združena. Nedvomno bi se dogodki lahko zavrteli tudi drugače, a nedvomno drži, da je miren razplet Gorbačovova zasluga. V tem smislu je imel vizijo in prefinjen politični občutek! Tudi zato so ga v združeni Nemčiji razglasili za "Nemca leta".

Pomemben je tudi sestanek Georgea Busha starejšega in Mihaila Gorbačova na Malti 3. decembra 1989. Tedaj sta namreč podpisala izjav o koncu hladne vojne (sledila pa sta sporazuma o konvencionalnem orožju novembra 1990, decembra 1991 pa START 1). Leta 1989 je Gorbačov tudi umaknil sovjetsko zasedbeno vojsko iz Afganistana in končal desetletno vojno.

Razpustitev Varšavske zveze je pomenila, da se zahodna vojaška zveza NATO ne bo širila na tedanje sovjetske meje, vendar tega nikjer niso zavezujoče protokolirali. In prav v tej nadrobnosti leži ena od zamer sedanjega vodje Kremlja Putina reformatorju Gorbačovu. Vladimir Putin med drugim meni, da je bil razpad Sovjetske zveze ena največjih geopolitičnih katastrof in tudi s tega vidika do Gorbačova nima pozitivnega odnosa. Je pa hkrati pomenljivo, da se je tudi Gorbačov v odnosu do predsednika Rusije Putina večkrat izrekel zadržano, če ne celo negativno. Tako glede kopičenja njegovih avtokratskih pooblastil kot tudi glede najodmevnejšega procesa proti Alekseju Navalnem. Proces po njegovem mnenju dokazuje, da Rusija pač nima neodvisnega pravosodja.

Na zdravje, Gorbi!