Medtem so se spremenile razmere, dileme, koncepti, razmerja sil, celotna družbena realnost v pokrizni Evropi. Zgodilo se je vstajniško gibanje, iz katerega je zrasla radikalna leva stranka, ki je v enem zamahu zasedla prostor tudi v parlamentu. Združena levica, pa tudi še vedno dovolj strnjena Stranka modernega centra, za zdaj zagotavljata status quo na levi sredini političnega prosta. Kljub napovedim, da že nastajajo zametki nove stranke, ki bi jo vodil Bojan Dobovšek, se zagotovo prav nič pomembnega ne bo zgodilo, dokler bo Cerar obvladoval razmere v svojem SMC-ju.

Doslej skupine političnih novincev niso razklale niti neštete afere niti kočljive odločitve vlade v času grške krize, sestavljanja proračuna, sprejemanja zakona o zakonski zvezi ali v doslej neuspešnih pogajanjih s sindikati javnega sektorja. Vlado Mira Cerarja sicer lahko, tako kot njene predhodnice, odnese tretja faza boja za lastnino, ki se jasno manifestira skozi kadrovske pretrese v slabi banki. Še zlasti zato, ker maje tudi položaj najmočnejšega ministra, Dušana Mramorja. Cerarjeva ekipa je doslej v tej zgodbi nizala napake, a jo lahko kljub temu z manjšimi žrtvami – morda z odhodom državnega sekretarja Metoda Dragonje – še vedno politično preživi. Zlasti zato, ker v strankah še vedno obstaja tihi konsenz, da je prezgodaj za predčasne volitve. Nanje še niso pripravljene in njihov izid bi bil popolnoma nepredvidljiv.

Ker bo torej levica vsaj še nekaj časa ostajala v stanju hibernacije, bo toliko zanimivejše dogajanje na desnici. Edino in ključno politično vprašanje – ali bo Janez Janša ostal nesporni vodja tudi po koncu afere Patria, je sicer medtem že dobilo odgovor. Bo. Previdni poskusi nekdanjih vidnih članov SDS-a, ki so s pozivi o veliki koaliciji očitno skušali nakazati alternative, so že pozabljeni. Nastajajo novi mediji, Janša znova napoveduje predčasne volitve in – kar je najpomembnejše - očitno nastaja nova stranka iz vrst Janševih podpornikov. Gre za znane obraze, ki že mesece protestirajo pred sodiščem, pretežno prebežnike iz Nove Slovenije, ki se je medtem že skoraj dokončno izluščila iz sence SDS-a. Ta nova stranka se bo umestila še bolj desno od SDS-a in bi bila – če bi se prebila v parlament – lahko potencialni koalicijski partner. Janša namreč v sedanjem razmerju političnih sil ne more več sestaviti vlade, zato takšno satelitsko stranko potrebuje. Pomoč bi lahko prišla tudi od že skorajda pozabljenega SLS-a, ki je v zadnjih tednih opozoril, da še vedno obstaja s tem, da se je priključil ustanoviteljem novih medijev. Novo vodstvo SLS-a po zmernih predsednikih Radovanu Žerjavu in Francu Bogoviču očitno računa, da stranko lahko vrne v parlament le bolj radikalna politiko. Tako je na terenu še vedno močna stranka že zahtevala, naj Slovenija zgradi ograjo na južni meji.

Za vzpon takšne politike bodo razmere očitno več kot primerne. Ne samo zaradi drugega vala beguncev, ki po madžarski zapori meje prihaja v Slovenijo. Ključna tema, na kateri bo gradila nova politična opcija, bo skoraj zagotovo referendum o zakonski zvezi. Če bo referendum v resnici pozno jeseni, kot špekulirajo predlagatelji, bodo naslednji meseci v znamenju kampanje za stranko, ki bo verjetno uradno nastala šele pred prihodnjimi volitvami.

Premiki na desnem političnem polu bodo v prvi vrsti spremenili položaj Nove Slovenije, ki je za zdaj iz teh procesov izločena. Stranka se bo morala odločiti, ali se bo pomikala proti sredini ali pa bo tudi sama znova radikalizirala svojo politiko in sklenila pakt z Janševim SDS-om. Podporniki desnice, ki so v preteklih tednih bolj ali manj očitno sporočali, da je čas za spremembe, pa bodo postavljeni pred realno dilemo: ali zapustijo udobje akademske kritike in se vržejo v areno realne politike ali pa obmolknejo.

Seveda pa se vsi ti scenariji lahko odvrtijo tudi drugače. Razmere, dileme, koncepti in razmerja sil se še vedno spreminjajo, čedalje hitreje. In zadnjo besedo imajo na koncu vedno volivci.