Takrat sta v finalu turnirja za grand slam igrala rivala, ki sta zaznamovala dobro desetletje vrhunskega tenisa. Američan Pete Sampras je premagal rojaka Andrea Agassija in se s 14. lovoriko utrdil na lestvici igralcev z največ grand slami. Velikana sta svetovnemu tenisu dala ogromno, precejšen vzrok izhaja iz njunega rivalstva.

Takrat je le malokdo pomislil, da bo kdo kmalu premagal Samprasov rekord, a junak je bil takrat že del teniške karavane, čeprav je bil števec Federerjevih slamov še na ničli. Petnajst let kasneje je položaj precej podoben. V finalu Melbourna sta se pomerila junaka, ki sta več kot desetletje tvorila enega največjih rivalstev v zgodovini športa (ne le tenisa). Ob koncu kariere, ko nihče nanju ni več resno računal, sta kot leva še enkrat zarjovela in navdušila.

Tudi razplet je bil podoben. Federer je slavil kot Sampras, oba sta pri nepričakovani zmagi imela vlogo 17. nosilca, oba sta se utrdila na vrhu lestvice grand slamov. Za Američana je bil to - kot se je izkazalo kasneje - sploh zadnji turnir v karieri, poslovil se je na samem vrhuncu.

Švicar se po zmagi številka 18 prav gotovo ne bo upokojil, vse preveč ima rad tenis, da bi iskal zgolj idealni trenutek, da zadnjič pomaha gledalcem v teniških arenah. Kar 17 grand slamov je čakal na naslednji turnir velike četverice, kar le priča njegovo neverjetno motivacijo in vero v uspeh. V tem se morda najbolj razlikuje od številnih drugih velikanov različnih športnih panog, ki so padli in niso več našli priključka s svetovnim vrhom. Seveda ni bilo realno pričakovati, da bo Federer vso kariero igral na ravni let 2004-2007, a po prvem padcu v letu 2008 se je vrnil s šestimi zaporednimi finali in štirimi zmagami. Po vzponu Novaka Đokovića v letu 2011 mu je uspel še en skok na vrh, ko je dobil Wimbledon 2012 in s tem skočil tudi na vrh lestvice ATP.

Čeprav od takrat ni več osvojil slamov, pa je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi osvojil vsaj še enega. Prav ta lakota in razmišljanje, kaj storiti, kaj spremeniti, kaj nadgraditi, ga dela tako unikatnega, tako posebnega v teniški zgodovini. Čeprav je velemojster svojega posla in obvlada vse udarce, vedno išče kaj novega. Ko pred leti na pesku nikakor ni mogel streti Nadala, je v igro vpeljal bistveno več skrajšanih udarcev, po začetku sodelovanja z Edbergom je začel z agresivnim stilom, s katerim je želel čim hitreje končati točke (sam je ta stil poimenoval SABR - sneak attack by Roger), v času rehabilitacije po zadnji poškodbi je nadgradil svoj bekhend, ki je bil ključen pri tokratni zmagi.

Prav so imeli tisti, ki so pred finalom razmišljali, da niti ni pomembno ime tistega, ki bo dvignil lovoriko, zmagovalci so bili vsi. Obračun je prinesel dolg dvoboj, pet nizov, številne preobrate, kakovostne točke, dramo in najboljšo možno reklamo za tenis.

Čas gre brez dvoma naprej, zadnja leta so prinesla dva nova dominatorja (Novak Đoković in Andy Murray) ter kup (bolj ali manj) mladih pretendentov, ki komaj čakajo, da izruvajo štiriperesno deteljico in začnejo novo ero. Ta bo nedvomno prišla, a nedeljski obračun je dal še nekaj, spoznanje, kako neverjetno dragocena sta Federer in Nadal za svetovni tenis. S svojo igro, znanjem, vedenjem, spoštovanjem in rivalstvom tenisu pomenita ogromno. Nepredstavljivo ogromno. Neopisljivo več kot vsi drugi.

Internetne generacije smo nekritično navajene, da današnje presežke hitro označimo z oznako "najboljši vseh časov", kar je najmanj iz prizme fizike neprimerno (razen, če so med nami ljudje, ki znajo skakati tudi v prihodnost). Različni časi imajo različne kontekste in okoliščine, ki jih vse premalo poznamo. In kdo ve, morda je že danes del teniške karavane nekdo, ki bo podrl tudi Federerjev rekord. Kar ne bo nikoli spremenilo ali omajalo vrednost in pomen Rogerja Federerja in njegove zapuščine.