Obravnava zakona po nujnem postopku pomeni, da se ne opravi splošna razprava v Državnem zboru, druga in tretja obravnava pa se opravita na isti seji. Novela zakona bo tako po vseh pričakovanjih sprejeta na eni seji Državnega zbora že naslednji teden, brez splošne razprave in kar je še pomembneje, brez javne razprave o predlogu zakona, ki ga je Vlada v zakonodajni postopek vložila šele minuli petek.

Novela zakona sicer predvideva samo eno stvar, in sicer prenehanje mandatov vseh organov upravljanja in nadzora RTV Slovenija: programskega sveta, nadzornega sveta, generalnega direktorja, direktorja radia in direktorja televizije. Programski in nadzorni svet bo nadomestil nov svet s posvetovalnim finančnim odborom, generalnega direktorja in njegove strokovne direktorje pa bo zamenjala veččlanska uprava. Direktor radia in direktor televizije kot funkciji ostajata, čeprav bo novela posegla tudi v njun mandat, kar je samo prva izmed številnih nelogičnosti predlagane novele.

A da se vrnem k bistvu: ker nujni zakonodajni postopek pomembno reducira možnost vplivanja na vsebino samega zakona v zakonodajnem postopku, je postopek rezerviran zgolj za najbolj nujne primere. Poslovnik Državnega zbora namreč določa, da lahko vlada predlaga sprejem zakona po nujnem postopku le, kadar je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države.

Vlada nujen postopek utemeljuje s sklicevanjem na preprečitev težko popravljivih posledic za delovanje države, in sicer v širšem smislu, kamor po njenem lahko štejemo RTV Slovenija. Ne razumite me napak, RTV Slovenija je nedvomno eden od najpomembnejših stebrov demokracije v naši državi, a svoje odločitve vlada ni utemeljena s konkretnimi primeri, do katerih je ali bi lahko prišlo, če ne poseže s tako ostrim ukrepom, kot je sprememba zakona brez javne razprave. Dovolj je bila stavka enega od treh sindikatov na RTV Slovenija, ki naj bi bila posledica tega, da obstoječa zakonska ureditev omogoča razmere, v katerih lahko prihaja do omejevanja novinarske svobode oziroma do možnosti vplivanja vladajoče politike na programske odločitve RTV Slovenija. Poudarjam, brez enega konkretnega primera, ki bi dokazoval, da je vodstvo izvajalo pritiske na novinarje in omejevalo novinarsko svobodo, le vzkliki maloštevilnih stavkajočih pred državnim zborom o nujnosti depolitizacije zavoda so bili za to vlado dovolj.

Milo rečeno zaskrbljujoče je, da vlada RTV Slovenija vidi kot del države, četudi »v širšem smislu«. V skladu z zakonom in ustavnosodno prakso mora država poskrbeti za institucionalno avtonomijo, uredniško avtonomijo in za ustrezen in zadosten vir financiranja RTV Slovenija, tu pa se pravzaprav njene pristojnosti končajo. In naj na tem mestu jasno zapišem: RTV Slovenija se sooča z nezavidljivo finančno situacijo že vsaj od leta 2017, ko vsako leto beleži izgubo, in to kljub temu, da za javno službo – torej za programe RTV Slovenija, ki so v javnem (ne državnem!) interesu - vsako leto namenimo približno 25 milijonov evrov, ki jih sicer ustvarimo na trgu. Dejansko pa se RTV Slovenija že najmanj desetletje »racionalizira« in skuša prilagoditi novi realnosti, ki je, da je RTV-prispevek že deset let isti, kot je bil leta 2012, in se njegova višina od sedaj ni uskladila niti z inflacijo. To se, vsako leto bolj, kljub trudu vseh zaposlenih na RTV Slovenija, tudi vidi na malih zaslonih, sliši na radijskih valovih in bere na zaslonih računalnikov, tablic in mobilnih telefonov.

Zato je ključna javna razprava o prihodnji vlogi in pomenu javne radiotelevizije. Naši poslušalci, gledalci in bralci, torej plačniki naših programov, skratka javnost, bi morali povedati, kakšno javno radiotelevizijo si želijo. Da je modernizacija, ki zadnja leta poteka v medijskem prostoru, priložnost oziroma povod za temeljit razmislek o vlogi in pomenu javne radiotelevizije, so spoznale številne evropske države, ki so ta razmislek že opravile, nekatere, tako kot nas, pa ta razmislek še čaka. Na to na RTV Slovenija opozarjamo že dlje časa, nazadnje smo v ponedeljek opozorili tudi aktualno vlado, da je za RTV Slovenija ključno, da se ponovno definira obseg javne službe, ki ga RTV Slovenija opravlja, za to pa prejema posebno javno dajatev, imenovano RTV-prispevek. Tega pa ni možno opraviti brez sodelovanja javnosti, ki mora tako javno radiotelevizijo, kot tudi prispevek, ki ga za to plačuje, »vzeti za svojo«. Vlada javnosti o mnenju glede predlagane novele ni povprašala; še več, s sprejemom novele po nujnem postopku bo vlada celo zagotovila, da javnost in deležniki ne bodo imeli nobene možnosti za posredovanje svojih stališč, idej, predlogov in pobud.

Posluha za finančne težave RTV Slovenija, ki izvira iz preprostega dejstva, da je trenutni obseg javne službe preširok glede na finančne vire, ki jih imamo na voljo, ni doslej imela nobena vlada v zadnjih desetih letih. Kot kaže, tudi aktualna vlada nima nobene želje nasloviti ključnega problema RTV Slovenija, temveč se poslužuje najbolj brutalnega možnega načina za dosego svojega cilja, in to je imenovanje »svojih« ljudi v vse organe RTV Slovenia – od programskega, nadzornega sveta do generalnega direktorja in direktorjev radia in televizije. S tem bo »svobodna« politika dobila neposreden vpliv na programske vsebine javnega zavoda, in to ravno pred dvojnimi jesenskimi volitvami, kar je verjetno edini cilj ekspresne, nujne, zamenjave celotnega vodstva RTV Slovenija. Si predstavljate, da bi tako ravnala prejšnja vlada? Mislite, da bi bili mediji ob takem ravnanju prejšnje vlade tiho, tako kot molčijo zdaj?
Da ne bo to vprašanje izpadlo kot retorično, naj vam postrežem s konkretnim primerom iz leta 2020, ko je prejšnja vlada predlagala zakonodajno rešitev, ki bi iz sistema RTV Slovenija izločila oddajnike in zveze. S tem bi RTV Slovenija prikrajšala za kar 8 milijona evrov leto. Takrat so civilna družba, zaposleni na RTV Slovenija, in tudi mediji v en glas opozarjali na to, da je treba vse zakonodajne spremembe, ki posežejo v položaj RTV Slovenija, sprejeti šele po opravljeni poglobljeni javni razpravi. Tedanja vlada je nato od teh zakonodajnih sprememb, ki so bili resnično nedodelani in rokohitrski, odstopila.

Tudi utemeljevanje nujnosti zakonodajnih sprememb na stavki novinarskih sindikatov RTV Slovenija je milo rečeno zgrešeno, na dolgi rok pa škodljivo – ne samo za RTV Slovenija, ampak za vse, ki si bodo v prihodnosti prizadevali za višji nivo delavskih pravic in za več delavske participacije. Na RTV Slovenija namreč delujejo trije reprezentativni sindikati: prvi, novinarski, zastopa novinarske in uredniške poklice, drugi, umetniški, zastopa interese svobodnih in avtorskih poklicev, ki so za javno RTV nepogrešljivi in predstavljajo njeno prednost v primerjavi z drugimi, komercialnimi mediji, tretji, tehnični, pa zastopa predvsem tehnične poklice in poklice v produkciji. Stavka samo prvi, čeprav se je v javnosti – tudi oziroma predvsem s pomočjo našega informativnega programa, torej teh istih, ki stavkajo – ustvaril vtis, da stavkajo »zaposleni na RTV Slovenija«. Da bom jasen: na RTV Slovenija je v tem trenutku nekaj manj kot 2.200 zaposlenih, članov stavkovnega odbora pa je, kot je povedala predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija, približno 180, torej manj kot desetina zaposlenih na RTV Slovenija. Na RTV Slovenija se torej ne soočamo z nikakršnimi izrednimi razmerami, čeprav je vtis v javnosti drugačen. Da ne bom napačno razumljen: stavka je ustavna pravica in novinarski sindikat ima absolutno pravico, da stavka. Je pa res, da smo za večino stavkovnih zahtev slišali šele po napovedi stavke, kar veliko stavkovnih zahtev pa se nanaša na zadeve, ki z delavskimi pravicami nimajo popolnoma nobene zveze. Na pogajanjih minuli petek je predsednica sindikata jasno rekla, da stavkajo proti meni kot generalnem direktorju, torej za moj odstop. Ali je to legitimna stavkovna zahteva, bo prej ali slej odločilo sodišče, bolj pomembno vprašanje pa je, ali se vsi stavkajoči zavedajo političnih dimenzij te stavke, ali pri tem voljno sodelujejo ali pa jih vodstvo sindikata zlorablja za svoje parcialne interese. Sprašujem se, ali članstvo razume, da se vodstvo sindikata ne bori za njihove plače, za boljše pogoje dela? Da jim za to sploh ni mar in o tem sploh ne teče beseda na pogajanjih, čeprav smo za mizo sedeli že osemkrat? Je res vredno plačevati za to odstotek od bruto plače na mesec?

S tem se pojavljata še dve vprašanji, ki sta izrednega pomena za delavsko participacijo v tej državi: ali bo politika enako resno prisluhnila ostalim sindikatom, ko se bodo ti odločili za stavko? Stavim, da ne. Če pa se za trenutek spet ozrem nazaj na RTV Slovenija: ali bo tedanja politika enako prisluhnila, če (ko) bo stavkal kateri izmed drugih dveh sindikatov in zahteval spremembe v vodstvu RTV Slovenija? Če je odgovor da, potem RTV Slovenija v prihodnosti čaka izredno razburkano morje, saj imajo naši reprezentativni sindikati že tradicionalno glede pomembnih vprašanj povsem diametralno nasprotna stališča. Če pa je odgovor ne, se zastavlja drugo vprašanje: zakaj aktualna vlada postopa praktično po nareku novinarskih sindikatov RTV Slovenija? In zakaj jih ne zanimajo besede, stavki tudi drugih dveh sindikatov, ki so ključni, da novinar lahko ustvarja?

Glede na ravnovesje sil v državnem zboru po aprilskih volitvah ne dvomim, da bo manever z novim zakonom, sprejetim po nujnem postopku, uspel. Nevarno in naravnost tragično pa je, da se s tem tlakuje pot vsaki aktualni oblasti, da si podredi javno RTV Slovenija tako, da preprosto po nujnem postopku sprejme zakon, ki poseže v mandat prav vseh njenih organov. Takšnemu poskusu doslej še nismo bili priča, ravno uspešnost tega manevra pa bo v nadaljevanju povzročila, da bo to postala stalna praksa ob vsaki menjavi oblasti. O tem danes novinarji, ki vzklikajo pred državnim zborom, ne razmišljajo, važen je puč, zato se sprašujem, kaj se je zgodilo z novinarstvom danes. Novinarji nikoli niso vabili politike v javno radiotelevizijo, jih prosjačili, naj jim pomaga, saj ima tako ravnanje nepopravljive posledice za demokracijo. In kaj jih dela drugačne od političnih delavcev? To spominja na druge čase, na države, s katerimi se upravičeno neradi primerjamo. S takim drastičnim posegom v naš avtonomen javni zavod, kot je zamenjava vseh organov nadzora in upravljanja, se javni RTV Slovenija dela nepopravljiva škoda, saj posega v samo njeno bit – da je javna, in ne državna. RTV Slovenija je ta trenutek še in bi morala ostati avtonomen javni zavod, ki deluje v interesu javnosti in ne države.