Ukrajinskih zastavic, povezanih z evropskimi zvezdami v zadnjih dneh v Vilni ni bilo mogoče spregledati. Nosili so jih številni ukrajinski novinarji, tudi nekateri njihovi kolegi iz držav Evropske unije, številni litovski somišljeniki. V iskreni želji spremeniti smer ukrajinske ladje velikanke, ob katero udarjajo valovi tako z vzhoda kot zahoda.

Biti sila občega dobrega je verjetno ena od želenih postavk delovanja evropske sosedske ali partnerske politike, kot ji pravijo. Brez pravih ciljev, razen teh, kot rečeno plemenitih: želje po blaginji in spodobnem življenju. Kar bi si tudi znotraj Unije želeli preštevilni, ki preštevajo evro ali katero od drugih valut.

Ukrajina danes je dejansko simbol nerazrešenih vprašanj razpada nekdanjega bipolarnega sveta. Ujeta med želje dve regionalnih velesil, omejena s tekmujočimi prepričanji, da je druga smer absolutno slaba. Ne vem, ali gre za poskus ustvarjanja jasne slike, poenostavljanja razmer v Ukrajini, a s protestov v podporo predsedniku Viktorju Janukoviču so tuje agencije pošiljale stališča, kot je: "Rada imam svojo državo, svoj jezik, želim ostati Ukrajinka."

Stališče torej, ki ne potrebuje kakšne resnejše intelektualne presnove, je čustveno, je neovrgljivo v samem bistvu. A obenem naivno, neprepričljivo, saj predpostavlja, da tisti, ki mislijo drugače, ne želijo ohraniti svoje ukrajinskosti. Nesmisel torej. Medtem ko so stališča nasprotnikov Janukoviča delovala intelektualno utemeljeno, premišljeno, usmerjeno v prihodnost. Priložnosti, prihodnost, … Zgolj slika ali resničen prepad v zaznavanju resničnosti? Generacijski prepad, pravijo nekateri.

Ko se je sinoči del ukrajinske opozicije, ki je vrh Vzhodnega partnerstva z EU-jem spremljal ob robu, vključno z boksarsko legendo Vitalijem Kličkom, vrnil v Kijev, ga je tam pričakala večtisočglava besna množica. Mladih, ki želijo drugačno Ukrajino. Ti v Evropsko unijo zrejo z očmi, ki jo vidijo drugače, kot jo vidimo in razumemo tisti, ki so nam razmere, take kot so, samoumevne. Evropska unija vendarle je eden od dobrih fantov oziroma deklet v tej zgodbi.

Vodja Evropske komisije Jose Manuel Barroso je bil včeraj zelo odločen. "Čas omejene suverenosti držav v Evropi je končan." Putin je nedvomno uveljavil svojo pravico veta, četudi Barrosu, pa še komu ni všeč. A to je storil že tudi pred petimi leti glede ukrajinskega približevanja Natu. Nemška kanclerka Angela Merkel je sprva malce zadržano, nato pa kar v obraz ukrajinskemu predsedniku sestavila očitek, da so od njega pričakovali več. Kljub znanim in večkrat očitnim avtoritarnim vzgibom, če lahko dodam.

V zadnjih dneh je bilo manj govora o nekdanji premierki Juliji Timošenko. Stališče EU-ja je jasno, selektivno sodstvo je nesprejemljivo. A bolj kot s poudarjanjem ene osebe, ene težave ali z dajanjem vtisa, da bo Bruselj tisti, ki bo rešil težave, so evropski voditelji v zadnjem obdobju s takšno in drugačno podporo začeli nagovarjati ukrajinske prebivalce. Janukovič se jim je znova razodel.

Za manj vznesene, razodela se je tudi šibkost ukrajinskega gospodarstva ter »strahu«, v katerem deluje tamkajšnja politika. Nemara bo Putinova klofuta bruseljski diplomaciji glede Ukrajine – kot nekakšna manifestacija surove moči v dokaz dejanske šibkosti - zgolj uvod v novo poglavje dokončnega premika Ukrajine stran od Moskve. Ni pa nujno. Preveč revolucij se je sfižilo in preveč vedeževalk se je že zmotilo.