Pred dnevi so mediji poročali, da Lafarge v Trbovljah zapira tovarno cementa zaradi preostrih okoljskih normativov. Toda ti okoljski standardi so zakonsko v veljavi že od takrat, ko je Lafarge prevzel trboveljsko cementarno. Desetletje je torej nezakonito kuril s petrolkoksom, zdaj ko so inšpekcijske službe odločno ukrepale, pa javlja svoj odhod. Logično vprašanje: ali je v Trbovljah proizvajal cement samo zato, ker ga je proizvodnja zaradi uporabe cenenih in nevarnih energentov stala bistveno manj kot denimo v sosednji Avstriji, kjer cementarne ne zapira?

V delu medijev se pri tem slišijo tirade, kako bo zaradi strogih normativov ob delu skoraj 70 delavcev. Kar je dvakrat cinično.

Najprej, če pomislimo, da zaradi skrbi za kakovost zraka v Ljubljani mestna toplarna ne kuri poceni petrolkoksa in drugih odpadkov, temveč bistveno dražji indonezijski premog, ker je to do okolja prijaznejše. Naj torej država deluje po sistemu okoljskega apartheida, po katerem je skrb za okolje v glavnem mestu na nekajkrat višji ravni kot v trboveljski kotlini?

Drugič pa, če sledimo zgodovini Lafargea v Trbovljah. Zdaj je v igri izguba nekaj manj kot 70 delovnih mest. Pred dobrim desetletjem je bilo v njegovi tovarni zaposlenih 350 delavcev, torej je vmes ostalo brez dela 280 zaposlenih, kar je štirikrat več, a vmes mediji niso točili solz zaradi skokovitega odpuščanja.

Predvsem pa gre za civilizacijsko vprašanje: če bomo država, kjer okoljskih standardov ni treba upoštevati, se nam obeta gospodarski razcvet, saj bodo multinacionalke svoje okolju škodljive tovarne selile iz Azije in Afrike v Slovenijo? Ne, tak razvoj je samouničujoč.