Če kot tujec hočete odpreti račun v kateri izmed držav Evropske unije in kanite položiti več kot 15. 000 evrov, dobite na banki v podpis zanimiv obrazec. V avstrijskih bankah je celo vzorno preveden v pravilno slovenščino. Obrazec vas sprašuje po tem, ali ste bili v preteklem letu na katerem koli vidnem javnem položaju. Tako vas vpraša, ali ste bili premier, ali ste bili predsednik države, ali ste bili poslanec, ali ste bili član vrhovnega sodišča, ali ste bili v centralni banki, ali ste bili častnik oboroženih sil, veleposlanik, ali član upravnega ali nadzornega organa katerega od državnih podjetij. Ko zatrdite, da niste bili nič od tega, morate s podpisom jamčiti še, da niste bližnji sorodnik osebe, ki bi ustrezala prej naštetim javnim funkcijam.

Ko se človek prvič sreča s čim takim, je osupel, saj ga bankirji v tuji državi preprosto sprašujejo, ali je bil v svoji rezidenčni državi politik, oziroma, ali je opravljal kakršno koli javno funkcijo. Javno funkcijo, največjo čast izvorne antične demokracije, tako povaljajo v blato kriminalizacije.

Zadeva je stara in je posledica tretje bančne direktive, ki jo je Evropska skupnost uvedla že pred leti. Gre za politiko preprečevanja pranja denarja, ki so jo obvezane izvajati vse banke v EU-ju. Torej, čim se v banki prikaže nerezident z malo večjo količino denarja, mu banka pomoli v podpis obrazec, ki se strokovno imenuje »obrazec o PEP«, kar je angleška kratica za »politično izpostavljene osebe«! Zadeva je pred časom, ko so jo začele uveljavljati naše banke, sprožila kar nekaj začudenja in nerazumevanja tudi pri nas. A to so bili še časi, ko sprega bank in politike Evropske skupnosti še ni pripeljala do roba prepada.

Zato danes to, od boga in komisije pozabljeno direktivo, spet pripeljimo na plano in z njeno pomočjo poskušajmo prikazati principe evropskega uničenja.

Torej za evropsko preprečevanje pranja denarja je življenjskega pomena, da banka izve, ali so njeni tuji komitenti politiki! Nihče ne izpolni obrazca, kjer bi moral priznati, da je prekupčevalec z drogo, ali trgovec z orožjem, ali se ukvarja z zvodništvom. Bistveno je, da niste politik. Ker če ste, banke spremljajo vaše transakcije izjemno pazljivo, saj politika »PEP« predpostavlja, da pri vas obstaja možnost korupcije. Da imajo na avstrijskih bankah direktivo, prevedeno v pravilno slovenščino, sicer ničesar ne dokazuje, je pa vsaj zanimivo.

Povzemimo: evropski politiki so dali bankam pooblastila, da lovijo nepridiprave med evropskimi politiki, s čimer obrazec o »politično izpostavljenih osebah« predpostavlja, da so vsi evropski politiki barabe. Da ste politiki, priznate s podpisom, da niste baraba, dokaže banka s nadzorom transakcij.

Do sem je vse v redu in javnosti, ki se zabava z legendami o pokvarjenih politikih, všečno. Zdaj pa majhen ovinek na Ciper. Ta, kljub temu, da je izjava o »PEP« na straneh ciprske centralne banke na častnem mestu, je znan po tem, da se ne drži najbolj zvesto direktive o preprečevanju pranja denarja. Kljub temu da so člani velike evropske družine, ciprski bankirji mižijo na obe očesi, če tujim komitentom sploh dajo podpisat potrdilo o »politično izpostavljenih osebah«!
Toliko le kot medklic. Zdaj pa se vrnimo k bankam, ki nadzorujejo politike. Sistem, ki je bil vzpostavljen, da politiki ne bi izkoristili bančnega sistema za svoje lastno okoriščanje, se je v bizarni metamorfozi spremenil v svoje nasprotje, znotraj katerega so banke izkoristile politični sistem za svoje lastno okoriščanje. Povedano drugače: ko so evropski politiki pristali na to, da jih banke nadzirajo, so se simbolno in dobesedno odrekli nadzoru politikov nad bankami! Ker če te banka nadzoruje kot politika, je popoln nesmisel, da lahko kot politik isočasno nadzoruješ banko!

Banke so, gnane z neoliberalnim vetrom, postale večje kot politiki, ki so se s samoomejitvijo, kar pomeni »PEP«, odrekli večjemu delu nadzora nad finančnim sektorjem. Dejstvo, da je ogromno evropskih politikov resnično skorumpiranih, pri vsej zadevi seveda ne pomaga.

Zgodba, po kateri je v prepad drveča evropska ideja talka bank in njihovega reševanja, se torej začne na vsaki najmanjši banki prek meje, kjer morate ob odprtju računa zajamčiti, da ste v domovini vse, le politik ne. In rešitev je na dlani: rešitev je družba, kjer bo javna funkcija s seboj prinašala odgovornost in čast, ne pa predvidevala korupcije.
Val 202